Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
móč1 ž (ọ̑)
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč stranke je v pravem vodstvu; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. značilnost česa
a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; moč volje trdnost
8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / zastar. letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno
10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● 
šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ 
bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; pravn. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
SSKJ²
moč2 prisl., gl. moči2
SSKJ²
móča -e ž (ọ́)
1. stanje zaradi dolgotrajnega deževja: lani je bila moča; bati se moče; zaradi moče kaže na polju slabo / letos smo sejali v moči v deževnem vremenu
 
preg. suša sne en kos kruha, moča pa dva moča pridelku bolj škoduje kot suša
// star. padavine, zlasti dež: letošnji maj ima veliko moče; zemlja je potrebna moče; posevkom je škodovala preobilna moča / dolgotrajna moča deževje
2. star. mokrota, tekočina: v čevljih je moča kar klokotala / odeja se je napila moče / skrbeti, da orodje ne leži na moči na mokrem
3. nar. močviren svet, močvirje: v daljavi je bila moča
SSKJ²
močan gl. močen
SSKJ²
močáva -e ž (ȃ)
knjiž. z vodo zelo prepojen svet: rjave močave so se širile do obzorja / močava poleg gnojišča / tam je bila prej močava močviren svet, močvirje
SSKJ²
močélka -e ž (ẹ̑)
nav. mn., zool. praživali, ki se gibljejo z migetalkami; migetalkar: enocelične močelke
SSKJ²
môčen in močán môčna -o in prid., močnêjši (ó ȃ ó)
1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita / močno turistično središče veliko, pomembno
3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da lahko uveljavlja svojo voljo, vpliv: direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk
7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● 
šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ 
agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
    močnó tudi môčno
    1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
    2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
    môčni -a -o sam.:
    močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
SSKJ²
móčenje -a s (ọ́)
glagolnik od močiti: močenje papirja, plošče; močenje in sušenje / močenje v posteljo
SSKJ²
močeràd -áda m (ȁ á)
žival s podolgovatim, valjastim trupom, dolgim repom in žametno črne barve z rumenimi lisami: po blatnih tleh so se plazili močeradi
♦ 
obrt. močeradi klekljana čipka, katere vzorec ima obliko vijugastega traku različne širine in gostote; zool. močerad dvoživka s podolgovatim, valjastim trupom in dolgim okroglim repom, Salamandra
SSKJ²
močerádast -a -o prid. (á)
po lisah, barvi podoben močeradu: vojak v močeradasti pelerini
SSKJ²
močeríl -a [tudi močeriu̯m (ȋ)
star. človeška ribica: literatura o močerilu
SSKJ²
močeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
knjiž., zastar. preizkušati se v moči: deček je ves dan skakal, se močeval in pel
// bojevati se: tudi on se je tam mečeval in močeval zaradi tega
SSKJ²
močevína -e ž (íknjiž., zastar.
1. padavine, mokrota: mraz, prevelika močevina in vlaga so poškodovali gnezdo
2. močviren svet, močvirje: slabo se je počutil v teh prostranih močevinah
SSKJ²
môči1 mórem nedov., mógel môgla (ó ọ́)
1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / zastar. nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi / delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi
b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo / zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli / prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel
3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do
a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil
6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
● 
ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti
    môči se zastar., s smiselnim osebkom v dajalniku
    izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ne more se mi smejati; ni se ji moglo večerjati
    môči si ekspr., navadno v zvezi s kaj
    izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja: ne morem si kaj, da se ne bi smejal; ampak kaj si morem, če ga imam rada; niste mogli, da me ne bi zavrnili / ni si mogla kaj, solze so se ji ulile; 
prim. mogoč, mogoče
SSKJ²
môči2 in mòč prisl. (ó; ȍ)
zastar. mogoče, možno: oboje je bilo moči dobiti; to ni moči več vzdržati / rešiti vas hočem, če je moči / kar moči hitro vrni
SSKJ²
močílnica -e ž (ȋ)
agr. jama z vodo za godenje lanu in konoplje: zamenjati vodo v močilnici
SSKJ²
močílnik -a [tudi močiu̯nikm (ȋ)
nar. izvirek, potok, ki izvira iz močila: loviti krape v močilniku
SSKJ²
močílo -a s (í)
1. knjiž. tekočina za močenje: škatla z močilom za pečatnike
2. nar. razmočen kraj, kjer voda izvira iz tal: pod pobočjem je veliko močil in studencev
// nar. primorsko mlaka, luža: poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu; ob močilu so rastle vrbe / vaško močilo
♦ 
agr. jama z vodo za godenje lanu in konoplje; prostor, kjer se godi lan; kem. snov, s katero se zmanjša površinska napetost vode, da ta laže omoči trdne snovi
SSKJ²
močíti móčim nedov. (ī ọ́)
1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino / pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; ekspr. zunaj moči dežuje
// z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo
2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju / ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
● 
pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
♦ 
agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice
    močèč -éča -e:
    posteljo močeči otroci
     
    fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode
SSKJ²
močljív -a -o prid. (ī í)
ki se da (z)močiti, (raz)topiti: sredstvo uporabljamo kot prašivo in močljiv prašek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
móčnat -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na moko: močnati cmoki, izdelki; izogibati se močnatih jedi; močnata juha / ima vso močnato obleko / močnata vreča / močnati plodovi moknati; močnat prah moknat, mokast
♦ 
gastr. močnata jed sladica, pecivo, ki se daje na koncu kosila ali večerje
SSKJ²
móčnik -a m (ọ́)
1. gostljata jed iz moke in vode: jesti, kuhati, zabeliti močnik; močnik z mlekom / ajdov, beli, koruzni močnik / hraniti mlade prašičke z močnikom in ješprenjem
// gastr. drobni svaljki iz moke in jajc za zakuho: pripraviti juho z močnikom
2. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: priti iz močnika; spet sem v močniku
● 
ekspr. lep močnik si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. koruze so pridelali komaj za močnik zelo malo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega
SSKJ²
móčnikov -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na močnik: postrgati močnikov lonec
 
gastr. močnikova juha juha, v katero je zakuhan močnik
SSKJ²
môčnost tudi močnóst -i ž (ó; ọ̑)
knjiž. moč1od močnosti trte je odvisno, koliko očes pustimo / svetloba srednje močnosti; močnost petja / skremžil se je bolj, kot ga je k temu silila močnost pijače
SSKJ²
môčnosten tudi močnósten -tna -o prid. (ó; ọ̑)
nanašajoč se na močnost: močnostno petje
 
elektr. močnostni ojačevalnik ojačevalnik, ki daje veliko izhodno moč; močnostna elektronka elektronka za veliko moč
SSKJ²
močvára -e ž (ȃekspr.
1. močviren svet, močvirje: ob cesti je ležala močvara; iz močvar se je začela dvigati megla / v dežju se je cesta spremenila v močvaro
2. moralna propalost, pokvarjenost: izkopati se iz močvare; tavati v močvari mesta
SSKJ²
močvárast -a -o prid. (ȃ)
ekspr. močviren: močvarasta pokrajina / močvarasta megla močvirska / močvarasto okolje nemoralno, pokvarjeno
SSKJ²
močvíren -rna -o prid. (ȋ)
trajno prepojen z zastajajočo vodo: močvirna zemlja; močvirna tla / močvirni gozdovi, travniki; močviren svet / močvirno rastlinje močvirsko
SSKJ²
močvíriti se -im se nedov. (í ȋ)
postajati močviren: svet se je začel močviriti
SSKJ²
močvírje -a s (ȋ)
1. z zastajajočo vodo trajno prepojen svet: izsuševati močvirje; loviti race po močvirju; zaraščanje močvirij / te rastline rastejo na močvirju na močvirnih tleh / pog.: tu ne morete graditi, ker je močvirje močvirno; pol travnika je močvirje je močvirnega
2. ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: pijanec ni vedel, kako bi se rešil iz močvirja; pogrezati se, zagaziti v močvirje / z oslabljenim pomenom utonil je v močvirju greha
SSKJ²
močvírnat -a -o prid. (ȋ)
močviren: močvirnat svet / močvirnat travnik
SSKJ²
močvírnica -e ž (ȋ)
1. močvirska ptica: prirediti lov na močvirnice
2. močvirska voda: izpod škornjev brizga močvirnica; kalna močvirnica
♦ 
bot. kukavica z zelenkastimi, rjavo ali vijoličasto rdečimi cveti v socvetju, Epipactis
SSKJ²
močvírnik -a m (ȋ)
1. močvirska ptica: ponoči se oglašajo močvirniki; loviti močvirnike; jate močvirnikov
2. pog., slabš. Ljubljančan: naduti, neotesani močvirniki / ljubljanski močvirniki
3. mont. prostor, v katerem se zbirajo jamske vode: čistiti močvirnike
SSKJ²
močvírski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na močvirje: močvirska megla, voda; močvirske ptice, rastline / močvirsko obrobje / (močvirska) mrzlica bolezen z občasnimi napadi mrzlice, malarija
♦ 
bot. močvirska latovka latovka, ki uspeva na močvirnih travnikih, Poa palustris; močvirska logarica po močvirnih travnikih rastoča rastlina s tulipanu podobnimi visečimi cveti, Fritillaria meleagris; petr. močvirski plin plin, ki se izloča iz močvirnih tal, zlasti metan; vrtn. močvirska cipresa visoko parkovno drevo z iglami v dveh redeh, Taxodium distichum; zool. močvirski lunj ptica ujeda, ki živi v bližini močvirij, Circus pygargus; močvirska uharica
SSKJ²
móda -e ž (ọ́)
1. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki: letošnja moda se od lanske precej razlikuje; moda tridesetih let; ustvarjalec mode; frizura po modi / visoka moda z izvirnimi modeli, navadno unikati; ženska moda / sejem mode modnih oblačil / oblačiti se po modi / zaostajati za modo; pren., ekspr. pesnikov davek literarni modi
// dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem krojev oblačil, obutve, vzorcev blaga, modnih dodatkov: ta dežela vodi v modi; ukvarjati se z modo; modeli francoske mode; novosti na področju mode
2. v povedni rabi kar ustreza splošnemu okusu določenega časa: abstraktne slike so zdaj moda; tedaj je bila moda dolga večerna obleka / ta pisatelj je med srednješolci moda
// v prislovni rabi, s predlogom izraža stanje, da kaj ustreza splošnemu okusu določenega časa: tako oblačenje je iz mode; športna krila so letos v modi / ta poklic je iz mode; kolesa zopet prihajajo v modo; ta izraz je zelo v modi
● 
ekspr. on je po stari modi staromoden, starokopiten; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek
SSKJ²
modálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na modus:
a) modalne slovnične oblike / modalni glagol naklonski glagol
b) modalne kategorije klasične ontologije / modalna logika logični sistem s takimi odnosi, kot so nujnost, možnost in verjetnost ter njihove negacije
c) modalna ritmika
SSKJ²
modalitéta -e ž (ẹ̑)
knjiž. način bivanja: ponižnost in ošabnost sta le dve modaliteti; modaliteta, v kateri se nam kaj prikazuje
// pravn. čas, kraj, način, sredstvo izvršitve: modaliteta kaznivega dejanja; sporazumeti se o modaliteti podpisa in razglasitve sporazuma
SSKJ²
modálnost -i ž (ȃ)
knjiž. način bivanja: ponižnost in ošabnost sta le dve modalnosti; modalnost, v kateri se nam kaj prikazuje
♦ 
filoz. stopnja zanesljivosti kake sodbe; jezikosl. odnos vsebine povedanega do resničnosti v pojmovanju govorečega
SSKJ²
módel1 -dla in modél -a [prva oblika modəu̯m (ọ̑; ẹ̑)
posoda za pečenje kruha, potice, zlasti lončena: namazati model; dati testo v model / lončen, ornamentiran, rebrast model / vzeti, zvrniti kruh, potico iz modla; model za potico
SSKJ²
modél2 -a m (ẹ̑)
1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta: izdelati, napraviti model; delati poskuse na modelu; model človeškega očesa, telesa; mavčni model; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale maketa
// majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo: fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model; sobni, tekmovalni model
2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje: preživlja se kot model; moški, ženski model / fotografski model fotomodel; kiparski model
// oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja: on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami
3. nav. ekspr. ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec, oblika: razviti lasten gospodarski model; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu; delati po vnaprej določenem modelu kalupu
4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov: tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955; puška, model 48 [M-48]
// modni oblačilni izdelek: manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev; športni modeli; modeli pomladanskih čevljev
5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto; model za odlivanje novcev
6. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu kdor s svojimi posebnimi lastnostmi, značilnostmi pozitivno izstopa: on je pa res pravi model
// moški, navadno mlajši: model je nadarjen, delaven in vztrajen, zato so trenerji nad njim navdušeni
♦ 
filoz. model predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih; metal. matični model; obl. ekskluzivni model ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu; trg. izvensezonski modeli
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
modelácija -e ž (á)
um. dajanje zaželene umetniške oblike, zlasti končne, kiparskemu gradivu; modeliranje: tri dni se je ukvarjal z modelacijo glave
// rezultat tega dela: kip učinkuje s skrbno modelacijo / sliko odlikuje virtuozna barvna modelacija
SSKJ²
modelár -ja m (á)
1. izdelovalec majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo: mladi modelarji; razstava del dijakov modelarjev; tečaj za modelarje; modelarji in jadralci
2. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov: zaposlen je kot modelar; izučiti se za modelarja / modelar, ki je izdelal model stare jadrnice
SSKJ²
modelárka -e ž (á)
1. izdelovalka majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo: šola ima nekaj vnetih modelarjev in modelark
2. ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov: modelarka v tovarni pletenin
SSKJ²
modelárna -e ž (ȃ)
tovarniški obrat ali delavnica za izdelovanje modelov: modelarna livarne, tovarne čevljev
SSKJ²
modelárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na modelarje ali modelarstvo: modelarski les, vosek; modelarsko orodje / modelarska delavnica / modelarska dejavnost / modelarski krožek; modelarski letalski šport; modelarsko tekmovanje
SSKJ²
modelárstvo -a s (ȃ)
izdelovanje in spuščanje modelov, zlasti letalskih: ukvarjati se z modelarstvom; razvoj modelarstva / knjiga o jadralnem, letalskem modelarstvu / brodarsko modelarstvo
SSKJ²
módelček1 -čka [modəu̯čəkm (ọ̑)
manjšalnica od módel: modelček za potico
SSKJ²
modélček2 -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od modél: napraviti modelček ladje / modelček iz grafita / modelčki za maslo, pecivo
SSKJ²
modélen -lna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na modél: modelna naprava / modelni poskus poskus na modelu; modelni prikaz fizikalnih procesov / modelni mizar mizar, ki izdeluje livarske modele
♦ 
gozd. modelno drevo drevo, ki predstavlja kakovost več dreves
SSKJ²
modelêr -ja m (ȇ)
kdor se poklicno ukvarja z modeliranjem: modeler išče zaposlitev; pleskarji in modelerji / relief je napravil amaterski modeler
SSKJ²
modelíranje -a s (ȋ)
glagolnik od modelirati: glina za modeliranje / modeliranje glave, nosa / poučevati modeliranje na tehniški šoli
♦ 
filoz. modeliranje prenos lastnosti, značilnosti raziskovanega predmeta na podoben predmet, narejen po določenih pravilih; pravn. modeliranje sledov snemanje sledov s pomočjo mavčne kaše
SSKJ²
modelírati -am nedov. (ȋ)
1. delati kaj iz gnetljive snovi, oblikovati: učenci so modelirali jesenske sadeže; modelirati iz gline, plastične mase, voska / modelirati kaj v ornamente / publ.: kroj modeliramo po osnovnem kroju oblikujemo; skrbno modelirati stavke
2. um. dajati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: gledal ga je, kako je modeliral obraz; modelirati pisateljev spomenik / modelirati v mavcu / slikar dobro modelira; pren. z veliko silo je modeliral značaje v drami
3. teh. delati model, modele: modelira v tovarni čevljev
♦ 
obrt. delati reliefe v keramične izdelke
    modelíran -a -o:
    izdelek, kip, obraz je dobro, površno modeliran
SSKJ²
modelírka -e ž (ȋ)
um. nožu podobna priprava za oblikovanje, rezanje gnetljivega materiala: dleto in modelirka
SSKJ²
modélka -e ž (ẹ̑)
knjiž. (ženski) model: preživlja se kot modelka / biti slikarju za modelko
SSKJ²
módelnica -e [modəu̯nicaž (ọ̑)
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči; pečnica: sedel je na klopi pri peči in tiščal hrbet v tople modelnice
// zastar. (keramična) ploščica: štedilnik je obložen z belimi modelnicami
SSKJ²
módem -a m (ọ̑)
elektronska naprava, ki omogoča prenos podatkov med računalniki po telefonskem omrežju: sistem ima že vgrajen modem; brezžični, kabelski modem / faksni modem ki omogoča pošiljanje in sprejemanje elektronskih dokumentov v obliki faksov
SSKJ²
módemski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na modem: modemski dostop do interneta; modemski priključek; modemska kartica; brez modemske povezave je terminal neuporaben
SSKJ²
móden -dna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na modo:
a) modni artikel, klobuk; modni kroji, vzorci; modna tkanina; modno oblačilo / modna barva, linija, oblika; modna novost
b) modni krojač, ustvarjalec; modna risarka / modna industrija, trgovina
c) ta pisatelj, ples je moden; modna beseda, fraza; modno geslo / publ. modna bolezen ne huda, a pogostna v kakem času
● 
publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost
♦ 
obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo; modni salon delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi; modna brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni; modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil
    módno prisl.:
    modno krojena obleka; modno oblečena ženska
SSKJ²
móder1 -dra -o prid. (ọ́)
ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet; tam prevladujejo modri toni; modro morje, nebo; oči ima modre; nebo je postalo črno modro; svetlo modra obleka; temno zelenkasto moder suknjič; moder kot nebo; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava / modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve
● 
ekspr. modri angel policist; publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; pog. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
♦ 
agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrina
    módro prisl.:
    modro pobarvana ploskev; modro žareča žica / piše se narazen ali skupaj: modro zelen ali modrozelen; modro bel; modro siv; sam.:, knjiž. ptica je odletela v modro; izvesek v modrem in zlatem
     
    metal. lomljivost v modrem lomljivost jekla pri temperaturi okoli 300 °C
SSKJ²
móder2 -dra -o prid., modrêjši tudi módrejši (ọ́)
1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / ekspr. dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
 
ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
// ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi
    módro prisl.:
    modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil
    módri -a -o sam.:
    modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli
     
    rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
moderáto prisl. (ȃ)
glasb., označba za hitrost izvajanja zmerno: igrati moderato
    moderáto -a m
    stavek ali skladba v tem tempu: enoličen moderato
SSKJ²
moderátor -ja m (ȃ)
1. kdor na konferencah, strokovnih sestankih strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo: izkušen, nepristranski moderator; moderator kongresa, prireditve, srečanja; pomembna vloga moderatorja
// napovedovalec, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njen soustvarjalec: odgovarjati na vprašanja priljubljenega moderatorja; novinar in moderator / radijski, televizijski moderator
2. kdor preverja skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarja na vprašanja uporabnikov: moderator na spletni strani, v klepetalnici; moderator in administrator / moderator foruma
3. fiz. snov, ki zavira hitrost nevtronov v jedrskem reaktorju: težko vodo pogosto uporabljajo kot moderator v jedrskih reaktorjih
SSKJ²
moderátorka -e ž (ȃ)
1. ženska, ki na konferencah, strokovnih sestankih strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo: moderatorka kongresa, okrogle mize, prireditve
// napovedovalka, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njena soustvarjalka: na vprašanje moderatorke ni želel odgovoriti; moderatorka programa; novinarka in moderatorka / radijska, televizijska moderatorka
2. ženska, ki preverja skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarja na vprašanja uporabnikov: forumu se je pridružila nova moderatorka
SSKJ²
modêren -rna -o prid., modêrnejši (é ē)
1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni / moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje / Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne
2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden
3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna
4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede
5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena
6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne
● 
moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
♦ 
alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; jezikosl. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje
    modêrno prisl.:
    zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah
    modêrni -a -o sam.:
    največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem
SSKJ²
moderírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. na konferencah, strokovnih sestankih namesto avtorjev strnjeno podajati glavno vsebino referatov ali voditi njihov potek: okroglo mizo je moderirala novinarka osrednjega časopisa; moderirati pogovor, razpravo
// neposredno sodelovati v oddaji kot njen soustvarjalec: moderirati oddajo, radijski program
2. preverjati skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarjati na vprašanja uporabnikov: forum lahko moderira lastnik spletne strani; moderirati komentarje
SSKJ²
modêrna -e ž (é)
umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem: študirati moderno / evropska moderna; glasbena moderna; zastopniki moderne / (slovenska) moderna kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič
SSKJ²
modêrnež -a m (ȇ)
1. ekspr. kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa: nezadovoljni moderneži
2. modernist: obiskal sem razstavo najbolj skrajnih modernežev
SSKJ²
modêrnik -a m (ȇknjiž.
1. kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa: modernika zanima veliko stvari; modernik dvajsetega stoletja; človek modernik
2. modernist: spis je napisal modernik; pisatelji stare šole in moderniki
SSKJ²
moderníst -a m (ȋ)
kdor sledi novi smeri, zlasti v umetnosti: pisatelj, skladatelj sodi med moderniste; pogumen modernist; modernist v filmu; arhitekt modernist / pog. v dnevno sobo bi rad obesil kakega modernista sliko takega slikarja
// pripadnik slovenske moderne: četverica naših modernistov
SSKJ²
modernístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na moderniste ali modernizem: modernistični pesniki, slikarji / modernistična drama, slika / modernistična smer
SSKJ²
modernizácija -e ž (á)
glagolnik od modernizirati: modernizacija strojne opreme, podjetja, poslovanja; sredstva za rekonstrukcijo in modernizacijo / modernizacija jezika v novi izdaji klasikov
SSKJ²
modernízem -zma m (ī)
najnovejša smer, zlasti v umetnosti: zaiti v modernizem; skrajnosti, težnje modernizma; razložiti svoj odnos do modernizma v umetnosti / odklanjal je prevelike modernizme v socialni politiki
♦ 
rel. gibanje v katoliški teologiji v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevalo za radikalno uskladitev vere z znanostjo
SSKJ²
modernizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
opremljati z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami: modernizirati cesto, rudnik, tovarno / modernizirati delo v ustanovi, tehnološki postopek; hitro modernizirati kaj; poljedelstvo se modernizira
// dodajati pojavom iz preteklosti sodobne značilnosti: modernizirati jezik v citatih
    modernizírati se 
    prilagajati se zahtevam sodobnega časa: tudi mi se počasi moderniziramo
    modernizíran -a -o:
    moderniziran jezik; modernizirana cesta
SSKJ²
modêrnost -i ž (é)
lastnost, značilnost modernega: modernost filma, knjižne opreme, romana; modernost pohištva / zaradi modernosti ga publika ni tako hitro sprejela
SSKJ²
modificírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. spremeniti, preoblikovati, prilagoditi: modificirati kak del naprave; nekoliko modificirati kaj / modificirati učne metode, nazore / zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramo
    modificíran -a -o:
    narečno modificirana beseda; snov slike je modificirana po starejšem vzorcu
     
    strojn. modificirana litina litina z dodatki, ki spremenijo njeno strukturo, ne pa njene kemične sestave
SSKJ²
modifikácija -e ž (á)
knjiž. sprememba, preoblikovanje, prilagoditev: majhna modifikacija priprave / v upravni ureditvi je prišlo do nekaj modifikacij / kazensko pravo je dobilo razne modifikacije
♦ 
biol. nededna lastnost, ki nastane pod vplivom okolja; nededna sprememba; kem. stanje elementa ali spojine, v katerem ima ta drugačne fizikalne lastnosti kot v drugem stanju
SSKJ²
modístinja -e ž (ȋ)
modistka: lokal znane modistinje
SSKJ²
modístka -e ž (ȋ)
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem ženskih klobukov, čepic: že kot otrok je želela postati modistka; lokal znane modistke
SSKJ²
modístovski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na modistke: modistovska stroka / modistovska delavnica
SSKJ²
módlo -a s (ọ̑)
nar. kalup, forma: ilovico natlačiti v modlo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
módnica -e ž (ọ̑)
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči; pečnica: peč z zelenimi modnicami
SSKJ²
módnik -a m (ọ̑)
anat. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje modnika
SSKJ²
módnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost modnega: modnost fazone; praktičnost in modnost modela / zabavna glasba večkrat boleha za modnostjo / delati kaj zaradi modnosti mode
SSKJ²
módo -a s (ọ̄)
nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza: odstraniti moda mladim samčkom; pasja moda; vnetje moda / nizko sunil ga je v moda
SSKJ²
modrák -a m (á)
slabš. mislec, modrec: to so vam modraki
SSKJ²
modràs -ása m (ȁ á)
strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu in rožičkom na glavi: modras se greje na skali; pičil ga je modras; ubiti modrasa; gleda kot modras sovražno, neprijazno
SSKJ²
modrásast -a -o prid. (á)
po lisah podoben modrasu: pastir z modrasasto palico / imel je modrasasto kožo od udarcev marogasto
SSKJ²
modrásov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na modrase: modrasova glava / modrasov pik
 
nar. zahodno modrasov hlapec kačji pastir
SSKJ²
modrásovec -vca m (á)
bot. grm z dišečimi rožnatimi cveti, ki cvete pred olistanjem; navadni volčin
SSKJ²
módrc1 -a m (ọ̑)
1. del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke; modrček: nosi modrc; odpeti modrc
2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: oblečena je v široko črno krilo in temen modrc; žameten, židan modrc
SSKJ²
modrc2 
modrec:gl. modrec
SSKJ²
módrček -čka m (ọ̑)
del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke: odpeti modrček; uporablja pretesne modrčke
SSKJ²
módrec tudi módrc -a [prva oblika modrəcm (ọ̑)
kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih: bil je modrec; tako so mislili in govorili največji modreci vseh časov; knjiga znanega modreca / antični modreci filozofi
// kdor prodorno misli in ustrezno ravna: modrec v vedenju in življenju; vaški modrec; nasveti modreca
SSKJ²
modréti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. postajati moder: grozdne jagode se mehčajo in modrijo; prsti modrijo
2. knjiž. modro se odražati, kazati: ob poti so modrele vijolice
SSKJ²
modríca1 -e ž (í)
1. modrikasta lisa na koži zaradi izliva krvi: od udarcev so se mu delale modrice; ves hrbet ima pokrit z modricami; modrice od vrvi
2. knjiž. rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških; plavica: modrice med pšenico; šopek iz klasja in modric
♦ 
vrtn. snežna modrica rastlina s suličastimi listi in številnimi modrimi cveti, Chionodoxa luciliae
SSKJ²
modríca2 -e ž (í)
knjiž. muza: prositi modrico za navdih / pesn. sin modric pesnik / esej o Vodnikovi modrici
SSKJ²
modríčast -a -o prid. (í)
modrikast: modričast cvet, plamen; zavesa modričaste barve; modričasta megla
SSKJ²
modríja -e ž (ȋslabš.
1. modrovanje: pustiva te modrije in pojdiva pit; ne bo še konec njegove modrije / rada je poslušala fantove modrije in zvijače duhovitosti
2. modrost: v mestu je iskal učenosti in modrije / ohlapne modrije
SSKJ²
modriján -a m (ȃ)
mislec, modrec: bil je velik modrijan; tako so mislili in govorili največji modrijani vseh časov; iron. bomo videli, kaj si boste izmislili, modrijani / grški modrijani filozofi
// kdor prodorno misli in ustrezno ravna: njega vprašaj za svet, ki je modrijan; vaški modrijan
● 
kamen modrijanov po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati
SSKJ²
modrijánčiti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. filozofirati, modrovati: cel večer nam je modrijančil / ne modrijanči
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
modrijániti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. filozofirati, modrovati: na stara leta je rad sedel pri čebelah in modrijanil / dolgo nam je modrijanil / ne modrijani zdaj, ko je treba prijeti za delo
SSKJ²
modrijánka -e ž (ȃ)
ženska, ki premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih: tej modrijanki se dogodek ni zdel nič skrivnosten; stara modrijanka
SSKJ²
modrijánski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na modrijane: modrijanske besede; modrijansko ugibanje / modrijanski obraz
    modrijánsko prisl.:
    modrijansko gledati in tuhtati; modrijansko kaj povedati
SSKJ²
modrijánstvo -a s (ȃ)
ekspr. modrost: spoštoval je njegovo modrijanstvo / kaj je moje znanje proti njegovemu modrijanstvu
SSKJ²
modrijárh -a m (ȃ)
slabš. mislec, modrec: lažni modrijarh; kritika modrijarhov
SSKJ²
modríka -e ž (í)
bot. trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria: modrika raste na strmih kamnitih pobočjih
SSKJ²
modríkast -a -o prid. (í)
ki ni popolnoma moder: modrikast cvet; voda modrikaste barve; modrikaste gore; modrikaste meglice / od mraza modrikast obraz
 
vrtn. modrikasta funkija vrtna trajnica z velikimi listi in vijoličastimi cveti v socvetju, Hosta sieboldiana
    modríkasto prisl.:
    modrikasto siva ali modrikastosiva tkanina
SSKJ²
modríkati se -am se nedov. (ī)
knjiž. modrikasto se odražati, kazati: v daljavi se je modrikalo morje; nad dolino se modrika sinje nebo
SSKJ²
modríkav -a -o prid. (í)
modrikast: modrikav cvet
SSKJ²
modríkavost -i ž (í)
med. posinjelost kože zaradi pomanjkanja kisika v venozni krvi; cianoza: modrikavost obraza, prstov
SSKJ²
modrílo -a s (í)
1. nekdaj sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele: beliti perilo z modrilom; predalčki s škrobom in modrilom
2. zastar. ličilo modre barve: oči si je podčrtala z modrilom
3. modro barvilo: prekriti z modrilom
♦ 
kem. berlinsko modrilo umetni pigment modre barve; kobaltovo modrilo pigment v kobaltu modre barve; metilensko modrilo obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin
SSKJ²
modrín -a m (ȋ)
nav. mn., zool. majhni dnevni metulji z modrimi, zelenimi, rumenimi, oranžnimi krili, Lycaenidae: cekinčki in modrini
SSKJ²
modrína1 -e m (í)
ekspr. modrijan, modrec: je velik modrina
SSKJ²
modrína2 -e ž (í)
1. lastnost modrega, modra barva: temna modrina prehaja v bledo; modrina encijana, neba, oči
2. knjiž. modro nebo: vrhovi gor se ostro rišejo na modrini / beli oblački plavajo po nebesni modrini
3. trta z modrim grozdjem: tukaj raste modrina; modrina in črnina
4. kar je modro sploh: človek z modrino pod očmi
♦ 
les. modrina modrikasta barva lesa zaradi napada glivic, zlasti v beljavi bora; vrtn. kitajska modrina grmičasta okrasna trajnica z majhnimi svetlo modrimi cveti v socvetjih, Ceratostigma plumbaginoides
SSKJ²
modrína3 -e ž (í)
ekspr. modrijan, modrec: pustih modrin ne maram
SSKJ²
modríš -a m (í)
nar. vzhodno rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških; plavica: modriš med pšenico; šopek iz klasja in modriša
SSKJ²
modríti1 -ím nedov., modrèn (ī í)
delati kaj modro: modriti zid; grozdje se že modri
    modríti se knjiž.
    modro se odražati, kazati: pred njim se je modrila gora; v daljavi se modri jezero, morje
SSKJ²
modríti2 -ím nedov., modrèn (ī í)
ekspr. delati, da kdo postaja bolj moder, preudaren: kar ga je učilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo; sina je poslal v svet, kjer se je modril / saj sem ga ves čas modril, a me ni poslušal / star. profesor jih je modril učil, izobraževal
SSKJ²
modro...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na moder1: modrokrven; modrook
SSKJ²
modro...2 prvi del zloženk, kakor modrolisast, modrosiv, modrozelen, ipd., gl. moder1
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
modrobrádec -dca m (ȃ)
knjiž. moški, ki mori svoje žene: koliko žensk je izginilo v skrivnostni zadevi modrobradca
SSKJ²
modrokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄)
ekspr. aristokratski, plemiški: modrokrvni ljudje; modrokrvna rodbina / modrokrvna nadutost
SSKJ²
modroók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima modre oči: modrooka deklica; pren., pesn. modrooka daljava
SSKJ²
modroslôvec -vca m (ȏ)
star. filozof: to vprašanje dela modroslovcem že dolgo težave / modroslovci in medicinci slušatelji filozofske fakultete
SSKJ²
modroslôven -vna -o prid. (ȏ)
star. filozofski: modroslovna smer / tu je nadaljeval modroslovne študije
SSKJ²
modroslôvje -a s (ȏ)
star. filozofija: zgodovina modroslovja / končati tretji letnik modroslovja filozofske fakultete
SSKJ²
modroslôvski -a -o prid. (ȏ)
star. filozofski: modroslovski spisi / modroslovska fakulteta
SSKJ²
modróst -i ž (ọ̑)
1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti
2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača
3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti
4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost
5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti
● 
iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden
SSKJ²
modrósten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na modrost: modrostne knjige / modrostne puhlice
♦ 
anat. modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov
SSKJ²
modróstnik -a m (ọ̑)
1. anat. vsak od dveh zadnjih kočnikov: izpuliti modrostnik
2. ekspr. modrijan, modrec: on je velik modrostnik
SSKJ²
modroválec -lca [modrovau̯ca in modrovalcam (ȃ)
knjiž. kdor modruje: mrk, trmast modrovalec / ekspr. večni modrovalec
SSKJ²
modrovánje -a s (ȃ)
glagolnik od modrovati: filozofsko, trezno, zdravo modrovanje; modrovanje o življenju / razprava se je spremenila v modrovanje; malo se zmeni za njegovo modrovanje; moško modrovanje
SSKJ²
modrováti -újem nedov. (á ȗ)
1. razmišljati, razpravljati o čem kot modrec: modrovati o ljubezni, veri, življenju; o smrti je modrovalo že veliko filozofov / ekspr.: njegovi povesti se je poznalo, da rad modruje premišljuje, razglablja; glasno modrovati
2. ekspr. govoriti, razpravljati o čem, zlasti gostobesedno: vzdignil se je in začel modrovati; zlasti rad modruje o poljedelstvu / z njim je prijetno modrovati pogovarjati se
// razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali delati, pa modrujejo
● 
ekspr. z otroki je treba blebetati, s starci pa modrovati vsebina pogovora mora biti primerna starosti sogovornika
    modrujóč -a -e:
    modrujoč človek; knjiž. modrujoča proza
SSKJ²
modroznánstvo -a s (ȃ)
zastar. filozofija: razvoj modroznanstva
SSKJ²
modrožílnat -a -o prid. (ȋ)
ki ima vidne modre žile: modrožilnata roka / modrožilnata senca
SSKJ²
módul -a m (ọ̑)
1. samostojno zaokrožena enota (stopnja) v izobraževalnem procesu: izobraževalni modul za tekstilno industrijo
2. teh. sestavljivi del kake naprave: sestaviti module / komandni modul del nekaterih vesoljskih ladij z napravami za upravljanje in posadko; lunarni modul del vesoljske ladje, s katerim se pristane na luni; pohištveni moduli
3. teh. izbrana osnovna mera za velikost česa: pri načrtovanju upoštevati modul / delati gradbene elemente po modulu
♦ 
fiz. prožnostni modul količina, ki pove, kako sila pri raztezanju spremeni obliko telesa; mat. modul število, ki izraža kako razmerje; rač. pomnilniški modul pomnilnik z najmanjšo zmogljivostjo; strojn. modul standardna osnovna mera za velikost zob pri zobnikih
SSKJ²
modulácija -e ž (á)
1. knjiž. spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru: pomen modulacije za pravilno podajanje besedila / modulacija besed, stavka / njen glas je bil sposoben bogate modulacije; pren. pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne modulacije
// glasb. prehod iz ene tonalitete v drugo: skladba se odlikuje po bogati modulaciji
2. elektr. vplivanje na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: frekvenčna modulacija
SSKJ²
modulacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na modulacijo: skladatelj je pokazal velik smisel za modulacijske menjave / modulacijski vod; modulacijska linija
SSKJ²
modulárec -rca m (ȃ)
grad. žarg. modularni blok, navadno opečni: zidati z modularci
SSKJ²
moduláren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na modul: modularni sistem / modularne mere
 
grad. modularni blok večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
modulátor -ja m (ȃ)
elektr. naprava za moduliranje električnega nihanja: delovanje modulatorja
SSKJ²
módulen -lna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na modul: modulni sistem / modulne mere
SSKJ²
modulírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. knjiž. spreminjati višino, barvo glasu in hitrost v govoru: zna lepo modulirati / igralec je z občutkom moduliral besedilo / v visokih smrekah je zašumel veter in začel modulirati
// glasb. prehajati iz ene tonalitete v drugo: skladatelj učinkovito modulira melodijo
2. elektr. vplivati na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: modulirati nihanje oddajnika
    modulíran -a -o:
    rafinirano moduliran alt igralke; modulirana visokofrekvenčna nihanja
SSKJ²
módus -a m (ọ̑)
knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine
♦ 
filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; glasb. starogrška in srednjeveška tonska lestvica; jezikosl. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; pravn. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen
SSKJ²
módus vivéndi módusa vivéndi m (ọ̑, ẹ̑)
knjiž. odnos, ki omogoča sožitje: doseči, najti modus vivendi
 
pravn. dogovor med državami o začasni ureditvi medsebojnih odnosov
SSKJ²
moféta -e ž (ẹ̑)
geol. razpoka na pojemajočem vulkanu z uhajajočimi plini, zlasti ogljikovim dioksidom: raziskovati mofete
SSKJ²
mogíla -e ž (ī)
zastar. grob1, gomila: stala je ob mogili in jokala
SSKJ²
mogòč tudi mogóč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́)
1. ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja: kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge; napravite vse mogoče rešitve naloge / niti najmanjši dvom ni več mogoč; na to vprašanje je mogoč samo en odgovor; na tem območju bi bile te rastline prav mogoče bi lahko uspevale
// navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je mogoč takoj; druga izdaja knjige je še mogoča; poplava je v tem deževju precej mogoča; vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča
2. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje; lepaki vseh mogočih barv; vse mogoče stvari prodaja; uporabil je vsa mogoča sredstva / uporabljal je ves mogoči material / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko; sam.: govorili smo o mogočem in resničnem; govoriti o vsem mogočem; prim. moči1
SSKJ²
mogóče člen. (ọ́)
1. izraža možnost
a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti
2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res
// izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več
3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte
5. izraža
a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče
b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
SSKJ²
mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄nav. ekspr.
1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
// ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
● 
ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
    mogóčno prisl.:
    iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega
SSKJ²
mogóčiti -im nedov. (ọ́ ọ̑knjiž.
1. ekspr. zelo samozavestno, ošabno govoriti: po pravici! je mogočil
2. zastar. omogočati: to bi mogočilo nekakšno trajno prehodno obdobje
    mogóčiti se 
    mogočno stati, razprostirati se: na hribu se mogoči grad
SSKJ²
mogóčnež -a m (ọ̑)
nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: čutiti strah pred mogočneži; politični mogočnež; trdosrčen mogočnež; mogočneži krajevne oblasti; naklonjenost mogočneža / denarni mogočnež denarni mogotec
● 
ekspr. hrasta mogočneža, ki je rastel ob poti, ni več zelo velikega, košatega hrasta
SSKJ²
mogóčnica -e ž (ọ̑)
ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek zelo velika stvar: bukve mogočnice, ki je stala ob poti, ni več
SSKJ²
mogóčnik -a m (ọ̑)
nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: mogočniki niso skoparili z nasilnimi ukrepi; uvidel je, da se nima smisla bosti z mogočniki; mogočniki krajevne oblasti; rezidence mogočnikov / denarni mogočniki denarni mogotci; razkošje mogočnikov
● 
ekspr. pred njo je stal lep vojak mogočnik zelo velik, postaven vojak
SSKJ²
mogočnják -a m (á)
slabš. zelo bogat in vpliven človek: prositi mogočnjake za pomoč; ljudstvo bi na poziv voditeljev planilo po mogočnjakih; siromaki in mogočnjaki / denarni, kmečki mogočnjak / zastar. mogočnjak krajevne oblasti mogočnež, mogočnik
● 
ekspr. v daljavi se je lesketal notranjski mogočnjak Snežnik največji hrib
SSKJ²
mogočnjáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na mogočnjake: mogočnjaška hiša / mogočnjaško vedenje / mogočnjaški mlinar
SSKJ²
mogočnjáštvo -a s (ȃ)
slabš. lastnost, značilnost mogočnjakov: mogočnjaštvo trškega trgovca / njegovo mogočnjaštvo je znancem že presedalo / lažnivo in denarja žejno mogočnjaštvo mogotci; mogočnjaštvo civilizacije velika samozavest, ošabnost
SSKJ²
mogóčnost -i ž (ọ́)
1. lastnost, značilnost mogočnega: začel je dvomiti o svoji mogočnosti in oblasti / po mogočnosti presega ta drama vse druge / poletno sonce je sijalo v svoji mogočnosti
2. star. možnost: ta mogočnost ni izključena; pretresali smo vse mogočnosti / govorijo o mogočnosti novih nesreč
● 
ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari
SSKJ²
mogóčost -i ž (ọ́)
knjiž. možnost: ta mogočost ni izključena; predvidevati mogočosti; pretresti vse mogočosti / poslabšale so se njegove mogočosti za uspeh
SSKJ²
mogôta -e ž (ó)
star. mogočnost: možakar je sijal od mogote / prednjo je stopil v vsej svoji mogoti
// v zvezi roža mogota, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati rožo mogoto
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mogôtec tudi mogótec -tca m (ó; ọ̑)
ekspr. zelo bogat in vpliven človek: sprva neznaten trgovec je naenkrat postal mogotec; prositi pomoči mogotce; denarni, finančni, trgovski mogotec / mogotci krajevne oblasti mogočneži, mogočniki
SSKJ²
mogôten -tna -o prid. (ó)
star. mogočen: mogoten človek / mogotne prsi / mogoten vrvež; mogotno veselje
    mogôtno prisl.:
    mogotno je porinil krožnik od sebe
SSKJ²
mogôtiti se -im se tudi mogótiti se -im se nedov. (ó ȏ; ọ̄ ọ̑)
knjiž., ekspr., s prislovnim določilom mogočno stati, razprostirati se: pred leti se je tu mogotil gozd / vsenaokrog se mogoti bogastvo
● 
knjiž., ekspr. mogotil se je po svoji lepi novi hiši vedel se je oblastno, prevzetno
SSKJ²
mógul -a m (ọ̑)
zgod., v Indiji, od 16. do 19. stoletja vrhovni vladar: upadanje oblasti mogulov; mongolsko poreklo mogulov / veliki mogul
SSKJ²
mohair gl. moher
SSKJ²
mohamedán -a m (ȃ)
star. musliman: praznovanje mohamedanov
SSKJ²
mohamedánec -nca m (ȃ)
musliman: navade mohamedancev
SSKJ²
mohamedánka -e ž (ȃ)
muslimanka: mohamedanka s feredžo
SSKJ²
mohamedánski -a -o prid. (ȃ)
muslimanski: mohamedanski nagrobniki / mohamedanske dežele
SSKJ²
mohamedánstvo -a s (ȃ)
muslimanstvo: ukvarjati se z mohamedanstvom
SSKJ²
móhant -a m (ọ̑)
gastr. skuta ostrega vonja in pikantnega okusa, narejena iz posnetega kravjega mleka: za malico je imel kepo mohanta
SSKJ²
mohêr -ja tudi mohair -ja in -a [mohêrm (ȇ)
tekst. volna angorske koze: tkanina iz moherja
// tkanina iz te volne: ženski plašč iz moherja; v prid. rabi: moher preja, volna
SSKJ²
mohikánec -nca m (ȃ)
ekspr., v zvezi zadnji, poslednji mohikanec zadnji predstavnik kake izginjajoče, propadajoče skupine: zadnji mohikanec rodu / zadnji mohikanec ljudskega komedijantstva
SSKJ²
mohorján in mohorjàn -ána m (ȃ; ȁ á)
član Mohorjeve družbe: s knjižno zbirko so mohorjani res lahko zadovoljni
SSKJ²
mohorjánski -a -o prid. (ȃ)
mohorski: mohorjanske knjige / mohorjanska povest
SSKJ²
Mohôrjev -a -o prid. (ó)
v zvezi Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine: iziti pri Mohorjevi družbi; zbirke Mohorjeve družbe / Celjska, Celovška, Goriška Mohorjeva družba
SSKJ²
mohôrjevka -e ž (ó)
pog. knjiga Mohorjeve družbe: ocena letošnjih mohorjevk
SSKJ²
mohôrski -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na Mohorjevo družbo: mohorske knjige / mohorski pisatelji / mohorska povest povest, napisana v preprostem slogu in navadno s poučno vsebino
SSKJ²
Mohsov -a -o [mósov-prid. (ọ̑)
min., v zvezi Mohsova trdotna lestvica razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote:
SSKJ²
mój môja -e zaim. (ọ́ ó)
1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta
2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje
// izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev
4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje
5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura
6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi
7. v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord
8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam
// izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
● 
pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.:, pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mójbóg medm. (ọ̄-ọ̑)
1. izraža strah, vznemirjenje, obup: mojbog, padel boš
2. izraža podkrepitev trditve: mojbog, kako si siten; prim. bog
SSKJ²
mòjdúnaj in mójdúnaj medm. (ȍ-ū; ọ̄-ū)
pog. izraža podkrepitev trditve: mojdunaj, saj te bo podrl
SSKJ²
mòjdúš in mójdúš medm. (ȍ-ū; ọ̄-ū)
pog. izraža močno podkrepitev trditve: mojduš, kako nas je zeblo
SSKJ²
mójster -tra m (ọ́)
1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
// umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
// naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus
2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
● 
ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
♦ 
ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; glasb. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje
SSKJ²
mójstrica -e ž (ọ́)
1. nav. ekspr. ženska, ki zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: mojstrica v kuhanju, šivanju; mojstrica ličenja / cvetličarska, frizerska mojstrica / dekle je napenjala vse sile, da se ne bi osramotila pred mojstrico
 
glasb. koncertna mojstrica vodja violinistov v orkestru; rad. tonska mojstrica ženska, ki pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; šah. mednarodna mojstrica naslov igralke, za stopnjo nižji od velemojstrice
2. star. mojstrova žena: gospa mojstrica
SSKJ²
mojstríja -e ž (ȋ)
nav. ekspr. dejanje, za katero je potrebna velika izurjenost, spretnost: žival se je kmalu naučila vsakovrstnih mojstrij; biti vešč kaki mojstriji / to ni samo tehnična mojstrija
SSKJ²
mojstrína -e ž (í)
1. knjiž. mojstrovina: kip je imel za veliko mojstrino
2. zastar. mojstrsko delo: za svojo mojstrino je izdelal voz
SSKJ²
mojstrítelj -a m (ȋ)
knjiž. mojstrski oblikovalec: dober poznavalec in mojstritelj jezika
SSKJ²
mojstríti -ím nedov., mojstrèn (ī íknjiž.
1. obvladovati, premagovati: svojih čustev ni mogel več mojstriti; usoda se ne da mojstriti s človekovimi željami / publ. neskladnosti je mogoče administrativno mojstriti, ne pa odpraviti
2. učiti, uriti, šolati: mojstriti konja; noč in dan so ga mojstrili
● 
knjiž. mojstriti jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. kdo je mojstril naslovno vlogo igral
SSKJ²
mojstrováti -újem nedov. (á ȗknjiž.
1. samostojno opravljati obrt: kupil si je hišo z delavnico in začel mojstrovati / v tovarni je mojstroval bil mojster
2. obvladovati, premagovati: mojstrovati slabe navade; stisnjene ustnice so pričale, da se težko mojstruje / publ. mojstrovati probleme
● 
knjiž. mojstrovati jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. dobro je mojstroval verze oblikoval, pisal
SSKJ²
mojstrovína -e ž (í)
nav. ekspr., navadno s prilastkom umetniško, tehnično dovršeno delo: Župančičevi prevodi so mojstrovina; občinstvo je občudovalo igralčevo mojstrovino; filmska, pripovedna mojstrovina; mizarska mojstrovina; Prežihove mojstrovine; mojstrovina arhitekture / mojstrovina narave / bila je prava mojstrovina, kako je znal vse skriti zelo velika spretnost
SSKJ²
mójstrovka -e ž (ọ́)
zastar. mojstrica: delavke so se zbrale okrog mojstrovke / gospa mojstrovka
SSKJ²
mójstrski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na mojstre ali mojstrstvo: njegov prevod je mojstrski; mojstrska izvedba vaje na drogu; mojstrsko delo / z mojstrsko roko je slikal naravo / mojstrska miselnost v podjetjih
♦ 
šah. mojstrski kandidat naslov igralca, za stopnjo nižji od nacionalnega mojstra; mojstrski turnir; šol. mojstrski izpit do 1962 izpit za pridobitev naslova mojster
    mójstrsko prisl.:
    mojstrsko naslikano grozdje; film je mojstrsko posnet; pesem je mojstrsko zapeta
SSKJ²
mójstrstvo -a s (ọ́)
1. velika sposobnost za oblikovanje, izdelovanje česa: pokazal je mojstrstvo v gledališki igri; to delo je vrhunec njegovega mojstrstva / z velikim mojstrstvom je naslikal njegov portret
2. lastnost, značilnost mojstrskega: kritika priznava delu dovršenost in mojstrstvo; v vsaki njegovi sliki opazimo mojstrstvo v barvi in obliki
3. do 1962 pridobitev naslova mojstra: hkrati je praznoval mojstrstvo in poroko
SSKJ²
mójškra -e ž (ọ́)
1. nižje pog. šivilja: učiti se za mojškro; dobra mojškra
2. nekdaj, zlasti v ljudskih pesmih strežnica grajske gospe: grajska gospa kliče svoje mojškre
SSKJ²
mójškrica -e ž (ọ́)
1. nižje pog. šivilja: dobra mojškrica
2. nekdaj, zlasti v ljudskih pesmih strežnica grajske gospe: grajska gospa kliče svoje mojškrice
SSKJ²
mòk môka m, mest. ed. tudi móku (ȍ ó)
star. vlaga, mokrota: kiselkast mok znojnega bolnikovega telesa
SSKJ²
móka -e ž (ọ́)
1. izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil: moka se kvari; presejati moko; stresti moko iz vreče; mleti v moko; ribo povaljati v moki; prt posuti z moko; z moko zaprašena obleka; golaž zgostiti z moko; kakovost moke; vreča moke; biti bel od moke; žganci iz ajdove moke; gleda kakor miš iz moke / bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov; ječmenova, koruzna, pšenična moka; krušna moka
2. s prilastkom temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi: apnenčeva moka; kokosova, krompirjeva moka; krmilna moka; potresti s sladkorno moko
3. nar. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: slive že dobivajo moko / grozdje je v moki
● 
ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; ekspr. ta pa ni iz zadnje moke ima razmeroma veliko sposobnosti
♦ 
agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin; kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; krvna moka krmilo iz posušene in zmlete krvi; mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; živalska moka krmilo, ki se pridobiva s sežiganjem živalskih trupel; bot. moka mokovec; gastr. mehka moka iz zelo drobnih delcev; ostra moka iz drobnih delcev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina
SSKJ²
mókanje -a s (ọ̄)
glagolnik od mokati: moka za mokanje
SSKJ²
mókar -ja m (ọ̑)
nekdaj trgovec z moko: peki in mokarji; bel kot mokar
♦ 
zool. žuželka, katere ličinka s trdim oklepom živi zlasti v moki, Tenebrio molitor
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mókarica -e ž (ọ̑)
1. prodajalka moke: mokarice na živilskem trgu
2. bot., navadno v zvezi užitna mokarica po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus: nabirati užitne mokarice
SSKJ²
mokaríja -e ž (ȋ)
star. trgovina z moko: ima gostilno in mokarijo
SSKJ²
mokasín -a m (ȋnav. mn.
1. v indijanskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete in brez vezalk: lepo vezeni mokasini; Indijanec v mokasinih
2. obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje: obuti si mokasine; novi vzorci mokasinov
SSKJ²
mokasínka -e ž (ȋ)
nav. mn., pog. obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje; mokasin: obuti si mokasinke
♦ 
zool. himalajska mokasinka v Aziji živeča strupena kača, ki koti popolnoma razvite mladiče, Ancystrodon himalayanus
SSKJ²
mókast -a -o prid.(ọ́)
podoben moki: mokast prah, sneg; mokasta zemlja / prepozno obrano sadje postane mokasto moknato
    mókasto prisl.:
    mokasto bel izcedek
SSKJ²
mókati -am nedov. (ọ̄)
potresati z moko: mokati prt
SSKJ²
móker môkra -o stil. prid. (ó ó)
1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino; ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
// ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
// ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku
2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
● 
zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
♦ 
adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva
    môkro tudi mokró prisl.:
    mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih
     
    ekspr. v sodu je še mokro je še vino
    môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.:
    iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži
SSKJ²
mókica -e ž (ọ́)
ekspr. manjšalnica od moka: prinesi malo mokice in krompirčka
SSKJ²
móknat -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na moko:
a) moknati del zrna; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir bolj suh jedilni krompir
b) slive so lepo moknate
2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti): moknate hruške
♦ 
bot. moknati jeglič rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa
SSKJ²
mokosévka -e ž (ẹ̑)
nar. štajersko postovka: mokosevka se je spustila na njivo
SSKJ²
mókovec -vca m (ọ́)
bot. drevo ali grm z nazobčanimi, spodaj belo dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus aria: plodovi mokovca; mokovec in jerebika
SSKJ²
mókovica -e ž (ọ́)
bot. drevo ali grm s krpatimi, spodaj dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus austriaca:
SSKJ²
mókož -a m (ọ̑)
zool. močvirska ptica s črnimi lisami po rumenem hrbtu, Rallus aquaticus:
SSKJ²
mókožka -e ž (ọ̑)
zool. manjša močvirska ptica selivka, ki si išče hrano ponoči; grahasta tukalica
SSKJ²
mokráč1 -a m (á)
ekspr., zastar. kdor nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju: mokrači so lahko otroci in tudi odrasli
SSKJ²
mokráč2 -a m (á)
ekspr., za nasprotnike socialnih demokratov, nekdaj socialni demokrat: govor vnetega mokrača
SSKJ²
môkrast -a -o prid. (ó)
nekoliko moker: od redkih snežink je bila streha že mokrasta
SSKJ²
mókrc -a m (ọ̑)
vlažen južni veter, ki prinaša dež: ponoči je začel pihati mokrc
SSKJ²
mokrênje -a s (é)
glagolnik od mokriti: obvladati mokrenje; čaj pospešuje mokrenje; bolečine pri mokrenju
SSKJ²
mokríca -e ž (í)
1. nav. mn., zool. raki, ki imajo večino nog hodilk enako oblikovanih, Isopoda: mokrice in pajkovci
2. mn., star. močviren svet, močvirje: izsuševati mokrice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mokrìč -íča m (ȉ í)
bot., navadno v zvezi navadni mokrič manjša rastlina s poleglim, pokončnim ali plavajočim steblom in majhnimi cveti v socvetjih, Montia fontana:
SSKJ²
mokríla -ríl s mn. (ȋ)
anat. organi, ki izločajo in odvajajo seč: bolezni mokril
SSKJ²
mokrína -e ž (í)
1. zastar. tekočina: iz bulic se izceja mokrina
2. zastar. vlaga, mokrota: mokrina zidu; sobe so zaradi mokrine nezdrave / zračna mokrina
♦ 
geogr. mokroten, močviren svet
SSKJ²
mokríti -ím nedov., mokrèn (ī í)
1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu
// izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju / krava krvavo mokri
2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo
3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo
    mokrèč -éča -e:
    mokreč lišaj; mokreča megla
SSKJ²
mokrôta -e ž (ó)
1. tekočina, zlasti v majhnih količinah: ta snov vpija mokroto; v čevljih je začutil mokroto; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota voda; biti odporen proti mokroti vlagi, vodi / ekspr. v očeh se ji je zasvetila mokrota solze; evfem. mali je povlekel mokroto v nos smrkelj
// ekspr. padavine, zlasti dež: pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti v deževnem vremenu
// nar. vlaga: mokrota v stanovanju
2. ekspr. pijača, zlasti alkoholna: po jedi si je zaželel mokrote; v sodu je bilo še nekaj mokrote
3. star. vlažnost: meriti mokroto snovi
● 
ekspr. bela mokrota sneg
SSKJ²
mokrôten -tna -o prid. (ó)
nekoliko moker, vlažen: mokroten zid / mokrotni pašniki; mokrotna pot; mokrotna tla / mokrotno stanovanje vlažno / mokroten dan; mokrotno vreme / mokroten oblak; mokrotna megla / v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno / mokrotna izolacija izolacija proti vlagi
    mokrôtno prisl., v povedni rabi:
    če je le malo mokrotno, to seme že kali; ob zidu, v dolini je mokrotno
SSKJ²
mól1 -a m (ọ̑)
1. glasb. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
2. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
SSKJ²
mól2 -a m (ọ̑)
kem. masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi:
SSKJ²
molár -ja m (ȃ)
anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik: korenine molarjev
 
zool. zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik
SSKJ²
molčánje -a [mou̯čanjes (ȃ)
glagolnik od molčati: spregovoriti po dolgem, kratkem, mučnem molčanju / molčanje dreves / sam pri sebi je prisegel molčanje / v prostoru je uho čutilo le topo molčanje molk
SSKJ²
molčáti -ím [mou̯čatinedov., môlči; môlčal (á í)
1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo
// ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal
// ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo
2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala
// ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati
3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči
● 
ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
    molčé :
    molče delati, gledati, poslušati
    ● 
    iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami
    molčèč -éča -e
    1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha
    2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč
SSKJ²
molčávec -vca [mou̯čavəcm (ȃ)
ekspr. molčečnež, molčečnik: imeli so ga za molčavca
SSKJ²
molčávost -i [mou̯čavostž (á)
molčečnost: njegova trdovratna molčavost
SSKJ²
molčéčen -čna -o [mou̯čečənprid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki rad molči: visok in molčečen fant; pri delu je bil molčečen; bil je precej molčečen mož
2. ki ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: imeti molčečne sodelavce; jetniki so bili do kraja molčečni
SSKJ²
molčéčnež -a [mou̯čečnež-m (ẹ̑)
ekspr. molčeč človek: molčečneži in zgovorneži / od tega molčečneža ne boš ničesar izvedel
SSKJ²
molčéčnik -a [mou̯čečnikm (ẹ̑)
ekspr. molčeč človek: molčečnik se je razgovoril / od tega molčečnika ne boš ničesar izvedel
SSKJ²
molčéčnost -i [mou̯čečnostž (ẹ́)
lastnost molčečnega človeka: prirojena molčečnost in neokretnost / obljubiti komu molčečnost / poklicna molčečnost
 
rel. spovedna molčečnost
SSKJ²
môlčkati -am nedov. (ȏ)
otr. moliti1zdaj molčkaj, potem pa zaspančkaj
SSKJ²
molčljív -a -o [mou̯čljiv-prid. (ī í)
molčeč, molčečen: molčljiv človek / njena molčljiva narava / za to delo mora biti človek predvsem zanesljiv in molčljiv
SSKJ²
molčljívec -vca [mou̯čljivəcm (ȋ)
zastar. molčečnež, molčečnik: velike skrbi so napravile iz njega čemernega molčljivca
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
molčljívost -i [mou̯čljivostž (í)
molčečnost: alkohol mu je pregnal molčljivost / zanesel se je na njegovo molčljivost
SSKJ²
môlec tudi mólec -lca m (ō; ọ̑)
nar. molivec: Molec je pričel moliti s pojočim glasom molitve za mrtve (I. Potrč)
SSKJ²
moledovánje in molédovanje -a s (ȃ; ẹ̑)
glagolnik od moledovati: še zmenila se ni za njeno moledovanje; rešitve ni iskal z moledovanjem, ampak je zahteval; beraško moledovanje; moledovanje za hrano
SSKJ²
moledováti -újem in molédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑)
nav. ekspr. ponižno vztrajno prositi: moledovali so me, da naj jim pomagam; moledoval je za službo; moledoval je pri njem, da bi z njo lepo ravnal; prosil in moledoval je, da bi ga pustili v kino
 
nar. moledoval je okrog nje, dokler ga ni spodila proseče jo je nadlegoval, silil vanjo
    moledujóč -a -e:
    moledujoč glas; gledati z moledujočimi očmi; prisl.: moledujoče prositi
SSKJ²
môlek -lka m (ō)
star. priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; rožni venec: na steni je visel molek; imeti med prsti molek; majhne vasi se vrstijo pod gorami kot jagode na molku / moliti na molek
 
ekspr. cel molek vprašanj velika množina
SSKJ²
molékula -e ž (ẹ̑)
kem. najmanjši delec spojine iz različnih ali enakih elementov, ki ima še vse njene lastnosti: beljakovinska molekula; molekula elementa, vode; zgradba molekule / vélika molekula makromolekula; verigasta molekula pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige; masa molekule število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; pren., ekspr. gospodarstvo je cel sistem gospodarskih molekul; molekula groze
SSKJ²
molekuláren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na molekulo: molekularna zgradba; kisik v molekularnem stanju / molekularna masa molekulska masa; molekularne sile molekulske sile
SSKJ²
molékulski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na molekulo: molekulska zgradba; kisik v molekulskem stanju / molekulska masa število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami
SSKJ²
moléti -ím nedov., tudi môlel (ẹ́ í)
segati bolj daleč kot sosednje stvari: psu je molel jezik iz gobca; iz cunj je molela suha ročica; kamen moli iz tal; zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu; razvaline molijo v zrak / ekspr. za temi gorami so molele še višje gore so se dvigale / pesn. predmeti nemo molijo v prostranost
    molèč -éča -e:
    veja, moleča na pot; naprej moleča spodnja ustnica
SSKJ²
molibdén -a m (ẹ̑)
kem. težko taljiva kovina srebrno bele barve, element Mo: uporaba molibdena v jeklarstvu
SSKJ²
molibdénov -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na molibden: molibdenova ruda / molibdenov sulfid
 
metal. molibdenovo jeklo
SSKJ²
molilec gl. molivec
SSKJ²
molílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se moli: Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter, je tudi on izvlekel svoje molilno orodje (Prežihov) / molilni mlinček zlasti v tibetanskem okolju priprava za mehanično opravljanje molitev; molilna preproga v muslimanskem okolju preproga, na kateri se opravljajo molitve
SSKJ²
molilka gl. molivka
SSKJ²
molílnica -e ž (ȋ)
zlasti pri judih in muslimanih stavba, namenjena za opravljanje skupnih molitev: postaviti molilnico; iti v molilnico
SSKJ²
mólino -a m (ọ̑)
tekst. debelejše surovo bombažno platno: molino za rjuhe
SSKJ²
molítev -tve ž (ȋrel.
1. usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom: iskati uteho v molitvi; z molitvijo obračati se k Bogu; skupna molitev / molitev za sina / jutranja, večerna molitev; molitev pred jedjo
2. ustaljeno besedilo nabožne vsebine: naučiti se molitve; knjiga molitev / pogrebne molitve
SSKJ²
molíti1 mólim nedov. (ī ọ́)
1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
// izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev
2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
● 
ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati
    molèč -éča -e:
    moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki
    móljen -a -o:
    zbrano moljena molitev
SSKJ²
molíti2 -ím nedov. (ī í)
1. imeti, ohranjati kaj v položaju, da seže bolj daleč kot sosednje stvari: pes je molil jezik iz gobca; zvonček že moli cvet izpod snega; čez mizo je molila lipa svoje veje / hiša je molila svojo rdečo streho kvišku / moliti dlan za plačilo nastavljati; molila je roke proti meni iztegovala; moliti roko v pozdrav
 
star. fige, jezik moliti kazati; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli v gostilni; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. moliti komu dokaze pod nos povedati, predložiti mu jih, navadno nekoliko škodoželjno
2. hoteti dati, izročiti kaj, držeč pred seboj: molila mu je nekakšen dokument; molil ji je kozarec; moli mu telefonsko slušalko
    molèč -éča -e:
    pes je ležal, moleč jezik iz gobca; moleč noge od sebe, je ležal pod drevesom
SSKJ²
molítvarica -e ž (ȋ)
nar. molivka, zlasti pri mrliču: prišla je za molitvarico
// pobožnjakarica, tercijalka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
molítven -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na molitev: molitvena vsebina / molitvena knjižica; star. molitvene bukve, bukvice molitvenik / udeleževati se molitvenih ur / molitveni obrazec besedilo molitve
2. rel. ki rad moli: molitven človek; bila je zelo pobožna in molitvena
SSKJ²
molítvenik -a m (ȋ)
rel. knjižica z molitvami: odpreti molitvenik; podobice so hranili v molitvenikih
SSKJ²
molítvenost -i ž (ȋ)
rel. lastnost človeka, ki veliko moli: vsem je bila znana njena molitvenost
SSKJ²
molítvica -e ž (ȋ)
1. manjšalnica od molitev: učiti se molitvic; izmoliti kratko molitvico; molitvica za srečno pot / opravil je kratko večerno molitvico
2. ekspr. kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari: dobro že poznam tvojo molitvico o zaslugah
● 
šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
SSKJ²
molívec -vca in molílec -lca [moliu̯cam (ȋ)
rel. kdor moli: duhovnik blagoslovi molivce; zategli, enakomerni glasovi molivcev / prvi molivec kdor vodi molitev
SSKJ²
molívka in molílka -e [moliu̯kaž (ȋ)
rel. ženska, ki moli: zadnja molivka je zapustila cerkev
SSKJ²
mòlj môlja m (ȍ ó)
droben metulj, katerega ličinka uničuje tekstilno blago, žito: molji so poškodovali obleko v omari; s škropljenjem uničiti molje; blago je razjedeno od moljev; impregniran proti moljem
 
ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira
 
zool. suknarski molj; žitni molj
SSKJ²
môljast -a -o prid. (ó)
ki so ga razjedli, poškodovali molji: moljast kožuh; moljasta moka, obleka; moljasto žito
SSKJ²
moljàv -áva -o tudi môljav -a -o prid. (ȁ á; ó)
ki so ga razjedli, poškodovali molji: moljav fižol; moljavo žito
SSKJ²
moljávost tudi môljavost -i ž (á; ó)
lastnost moljavega: moljavost žita
SSKJ²
môlk -a [mou̯km (ȏ)
1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
// ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov
// ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči
2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja
3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka
4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
● 
ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
SSKJ²
môlkov -a -o (ȏ)
pridevnik od molek: molkove jagode
SSKJ²
mólo -a m (ọ̑)
nar. primorsko pomol: ob molu se zibljejo ribiški čolni
SSKJ²
móloh -a m (ọ̑)
knjiž., ekspr. kar je človeku sovražno, ga uničuje: tujina je moloh; plačati davek molohu kapitalizmu; prezirati zlatega moloha bogastvo, denar / z oslabljenim pomenom: moloh lakomnosti ga je dobil v oblast; moloh vojne
SSKJ²
mólos -a m (ọ̑)
vet. pes Ilirov, iz katerega so se razvile nekatere pastirske pasme: grški, rimski molos
SSKJ²
mólotovka -e ž (ọ̑)
voj. žarg. z vnetljivo snovjo napolnjena steklenica za zažiganje, navadno oklopnih vozil: oddelki metalcev molotovk
SSKJ²
mólov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mol1: molov akord, trozvok; molov tonovski način / molova lestvica; c-molova lestvica
SSKJ²
mólovski -a -o prid. (ọ̑)
glasb. molov: molovski tonovski način; v skladbi so molovska mesta bolj poudarjena kot durovska / molovska lestvica
SSKJ²
mólski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mol2: določiti molsko maso beljakovin / molska prostornina plina
SSKJ²
môlsti môlzem [mou̯stinedov. (ó)
1. iztiskati, odvzemati mleko iz vimena: kmetica molze; molsti kozo, kravo; ročno, strojno molsti; šla je molst
// nepreh. imeti, dajati mleko: krava dobro, slabo molze / krava molze dnevno dvajset litrov
 
pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več se vloži v kaj, večji je uspeh
2. ekspr. izkoriščati: dobičkarji molzejo deželo / molzel in molzel je svoje starše
3. ekspr. premikati roko po čem kot pri molži: nekateri so si molzli brade / molzli so vrv pri vodnjaku poprijemaje vlekli
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
moltón -a m (ọ̑)
tekst. mehka, na pravi strani kosmata, navadno volnena tkanina: obleka iz moltona
SSKJ²
molzáč -a [mou̯začm (á)
kdor molze; molznik2spreten molzač / vzeti v službo dva strojna molzača
SSKJ²
môlzec -zca [mou̯zəcm (ȏ)
kdor molze; molznik2dober, spreten molzec
SSKJ²
môlzen -zna -o [mou̯zənprid. (ó)
1. nanašajoč se na molžo: molzni čas / molzni stolček, stroj; molzna posoda
2. ki ima, daje mleko: molzna krava, žival
● 
ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati
SSKJ²
molzíca -e [mou̯zicaž (í)
zastar. ženska, ki molze; molznica2krava je začudeno gledala novo molzico
SSKJ²
molzíšče -a [mou̯ziščes (í)
prostor, kjer se molze: urediti molzišče / hlev s strojnim molziščem
SSKJ²
môlznica1 -e [mou̯znicaž (ȏ)
1. žival, ki daje mleko, zlasti krava: zaradi otrok sta bili pri hiši potrebni dve molznici; krava je dobra molznica; krmljenje, reja molznic / koza, krava molznica
2. zastar. molzišče: krave so silile k molznici
SSKJ²
molzníca2 -e [mou̯znicaž (í)
ženska, ki molze: spretna molznica
SSKJ²
môlznik1 -a [mou̯znikm (ȏ)
molzišče: krave prignati v molznik
SSKJ²
molzník2 -a [mou̯znikm (í)
1. kdor molze: spreten molznik
2. zastar. posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: poln molznik mleka
SSKJ²
molznják -a [mou̯znjakm (á)
posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: z molznjakom je prišla iz hleva / poln molznjak mleka
SSKJ²
môlznost -i [mou̯znostž (ó)
zmožnost, sposobnost za dajanje mleka; mlečnost: z dobro krmo zvišati molznost krav; krave z nizko, visoko molznostjo / krmljenje krav v molznosti
 
vet. hitrost iztekanja mleka iz vimena
SSKJ²
môlža -e [mou̯žaž (ó)
1. iztiskanje, odvzemanje mleka iz vimena: prenehati z molžo; jutranja, opoldanska molža; stroj, prostor za molžo / mleko od prve, zadnje molže; ročna, strojna molža; molža s strojem
2. kar je namolzeno: namolzla je toliko mleka, da take molže že dolgo ni bilo; vso molžo je razlila
SSKJ²
môlžarica -e [mou̯žaricaž (ȏ)
zastar. ženska, ki molze; molznica2molžarice so namolzle polne golide mleka
SSKJ²
môlžnja -e [mou̯žnjaž (ó)
molža: ni hotel piti mleka precej po molžnji; jutranja molžnja / namolzla je toliko mleka, da take molžnje že dolgo ni bilo
SSKJ²
momènt -ênta m (ȅ é)
1. pog. trenutek, hip1tisti moment je bil odločilen / publ. tekma je bila na momente tudi ostra kdaj pa kdaj; v momentu ti tega ne morem razložiti takoj, hitro / kot vljudnostna fraza: moment počakajte, prosim; moment, bom vprašala šefa; takoj bo končano, moment
// čas: izbrati, zamuditi pravi moment za kaj / kritični momenti proizvodnje / ob raznih momentih so hoteli rovariti prilikah, priložnostih
2. publ., navadno s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom faktor1, dejavnik, okoliščina: to je nov moment v razvoju; subjektivni moment v umetniškem delu; pri analizi je upošteval veliko momentov / važni momenti v naši novejši zgodovini / zaviralni momenti v razvoju znanosti
♦ 
fiz. magnetni moment količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju; vrtilni moment navor; vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; zagonski moment zagonski navor; grad. upogibni moment količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri; lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje; zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet
SSKJ²
momentán -a -o prid. (ȃ)
knjiž. trenuten, hipen: navdušenje je bilo samo momentano / momentani položaj se zdi zelo slab
    momentáno prisl.:
    razmere so momentano ugodne
SSKJ²
momênten -tna -o prid. (ȇ)
knjiž. trenuten, hipen: to je bila samo momentna slabost / momentno stanje stvari
♦ 
strojn. momentni ključ ključ za vijake, pri katerem se da nastaviti ali meriti navor pri privijanju
SSKJ²
momljáč -a m (á)
1. nav. ekspr. kdor nerazločno, bolj tiho govori: tega starega momljača skoraj nič ne razumem
2. ekspr., zastar. medved: otroci so z zanimanjem ogledovali rjavega momljača
SSKJ²
momljánje -a s (ȃ)
glagolnik od momljati: ne razumem njegovega momljanja / spominja se otrokovega prvega momljanja bebljanja / jezen je bil na njegovo momljanje o tej stvari / medvedovo momljanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
momljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho govoriti: jezno je hodil po sobi in momljal sam zase; momljal je in kimal; momljal je, kakor bi se prebujal iz spanja
// nerazločno, bolj tiho govoriti, pripovedovati: momljati molitve; starec je momljal nekaj predse; dobro je, je momljal s polnimi usti
2. oglašati se z nizkim, bolj tihim glasom: medved preteče momlja
3. ekspr. jesti (s stisnjenimi ustnicami): otrok momlja skorjico kruha
● 
med spanjem je otrok momljal z ustnicami premikal ustnice
    momljáje :
    momljaje je nekaj vprašal
    momljajóč -a -e:
    momljajoč glas; momljajoče renčanje medveda; momljajoča usta; prisl.: momljajoče govoriti
SSKJ²
móna -e ž (ọ̑)
nizko dolgočasen, nezavzet, nepodjeten človek: s to mono ne bom več govoril; ti si pa res (ena) mona; drži se kot kaka mona ima naiven, brezizrazen, neprizadet izraz / kot psovka ne drži se tako kislo, mona monasta
SSKJ²
monáda -e ž (ȃ)
filoz., po Leibnizu najmanjša nematerialna enota sveta, težeča k dejavnosti: vsaka monada se razlikuje od druge; sestavljen iz monad
SSKJ²
monadologíja -e ž (ȋ)
filoz. nauk, ki razlaga svet z monadami: Leibnizova monadologija
SSKJ²
monákovski -a -o prid. (á)
zastar. münchenski: monakovsko pivo
 
um. slike monakovske šole
SSKJ²
monárh -a m (ȃ)
v monarhističnih državah vladar: oblast monarha / absolutni monarh ki ima vso oblast v državi
SSKJ²
monárhičen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na monarhijo: monarhična vladavina / monarhična miselnost / monarhična država
SSKJ²
monarhíja -e ž (ȋ)
državna ureditev, v kateri vlada monarh: ljudstvu ni bilo dano odločati se med republiko in monarhijo / ta država je monarhija / absolutna monarhija; parlamentarna monarhija v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament; ustavna monarhija v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava
// država, ki ji vlada monarh: evropske monarhije; neredi v velikih monarhijah; razpad avstroogrske monarhije
● 
slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska
SSKJ²
monárhinja -e ž (ȃ)
v monarhističnih državah vladarica: nizozemska monarhinja
SSKJ²
monarhíst -a m (ȋ)
pristaš monarhizma: bil je navdušen monarhist
SSKJ²
monarhístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na monarhizem ali monarhijo: monarhistična miselnost; monarhistične težnje / monarhistični režim; monarhistična država
SSKJ²
monarhístka -e ž (ȋ)
pristašinja monarhizma: zavzeta monarhistka
SSKJ²
monarhízem -zma m (īknjiž.
1. gibanje za monarhijo: kriza monarhizma
2. državna ureditev, v kateri vlada monarh; monarhija: zlom monarhizma in razglasitev republike
SSKJ²
monárhofašíst -a m (ȃ-ȋ)
pristaš monarhofašizma: italijanski monarhofašisti
SSKJ²
monárhofašístičen -čna -o prid. (ȃ-í)
nanašajoč se na monarhofašiste ali monarhofašizem: monarhofašistična diktatura / monarhofašistični režim / monarhofašistične sile
SSKJ²
monárhofašízem -zma m (ȃ-ī)
fašizem, ki se opira na monarhijo: država je zašla v monarhofašizem; italijanski monarhofašizem
SSKJ²
monazít -a m (ȋ)
min. rudnina fosfat cerija in lantana:
SSKJ²
mónd -a m (ọ̑)
igr. igralna karta pri taroku z rimsko številko enaindvajset: ujeti monda; vzeti z mondom
SSKJ²
mondén -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. svetovljanski: monden človek; mondena dama; bila je mondena / monden svet; mondeno kopališče, letovišče / monden sprejem, vrvež
SSKJ²
mondénka -e ž (ẹ̑)
knjiž. svetovljanka: samozavestno nastopajoča mondenka; pariška mondenka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mondénost -i ž (ẹ̑)
knjiž. svetovljanstvo: provincialnost in mondenost / smešiti malomeščansko mondenost
SSKJ²
mondénski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. svetovljanski: mondenska dama / mondensko kopališče / mondensko življenje
SSKJ²
mondúra -e ž (ȗ)
star. uniforma: obleči si monduro; ponošena, vojaška mondura
SSKJ²
monêra1 -e ž (ȇ)
biol., po Haecklu najpreprostejše enocelično bitje brez jedra: razpravljati o monerah
SSKJ²
monêra2 -e ž (ȇ)
zgod., pri starih Grkih vojna ladja z eno vrsto vesel na vsaki strani:
SSKJ²
monéta -e ž (ẹ̑)
knjiž. kovanec, denar: vreči moneto v aparat
SSKJ²
monetáren -rna -o prid. (ȃ)
ekon. denaren: monetarna stabilnost / monetarni sistem; monetarna politika; monetarna reforma / Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; monetarna teorija teorija, ki razlaga denar in njegovo vlogo v narodnem gospodarstvu
SSKJ²
mónga -e ž (ọ̑)
tekst. priprava za mrzlo likanje pod velikim pritiskom: delati pri mongi / likati z mongo
SSKJ²
mónganje -a s (ọ̑)
glagolnik od mongati: monganje tkanine
SSKJ²
móngati -am nedov. (ọ̑)
tekst. likati z mongo: mongati tkanino
SSKJ²
mongolíd -a m (ȋ)
antr. človek rumene rase: mongolidi in negroidi
SSKJ²
mongolíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mongolide: mongolidne poteze / mongolidna ljudstva / mongolidna rasa
SSKJ²
mongolízem -zma m (ī)
med. prirojena telesna in duševna prizadetost, katere zunanji znak so poteze obraza, ki spominjajo na rumeno raso: imeti mongolizem / vloga starosti mater pri pogostnosti mongolizma
SSKJ²
mongoloíd -a m (ȋ)
1. med. kdor ima mongolizem: odstotek mongoloidov med novorojenčki
2. antr. mongolid: mongoloid in negroid
SSKJ²
mongoloíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mongoloide: mongoloiden otrok / mongoloiden obraz mongoliden
SSKJ²
mongólski -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na Mongole ali Mongolijo: mongolski imperij; mongolski kan, poglavar, vladar; mongolski osvajalci; mongolski vpadi; mongolske horde / mongolski konji, nomadi; mongolska prestolnica; mongolska puščava, stepa; mongolska plemena
2. antr. mongoliden: mongolska plemena / mongolska rasa
SSKJ²
monílija -e ž (í)
agr. glivična bolezen sadnega drevja, ki povzroča gnitje sadežev in sušenje cvetov, vejic: zatirati monilijo / marelična monilija
SSKJ²
moníst -a m (ȋ)
filoz. pripadnik monizma: nazori monistov / materialistični monist
SSKJ²
monístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na monizem: monistični nazor; monistična filozofija / monistični sistem kontrole
SSKJ²
mónitor -ja m (ọ̑)
1. voj. oklopna rečna ali obalna ladja, oborožena s topovi: potopiti monitor
2. rad. televizijska priprava za kontrolo in spremljanje samo slike na zaslonu: v kabini je več monitorjev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mónitoring -a m (ọ̑)
1. načrtno in stalno opazovanje in spremljanje količine kake snovi v drugi snovi: izvajati monitoring pesticidov v pitni vodi; redni monitoring emisij toplogrednih plinov; monitoring kakovosti zraka
2. načrtno in stalno opazovanje in spremljanje kakega pojava, procesa: izvajati monitoring ptic; stalni monitoring cen; monitoring na terenu
SSKJ²
mónitorski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na monitor: monitorska artilerija / monitorska postaja / monitorska kontrola
SSKJ²
monízem -zma m (ī)
1. filoz. filozofska smer, ki trdi, da ima svet en sam izvor: zagovarjati monizem / idealistični monizem ki trdi, da ima svet duhovni izvor; materialistični monizem ki trdi, da ima svet snovni izvor
2. publ. sistem, v katerem vodi, upravlja ena oseba: uvajati monizem / monizem v upravljanju podjetja
♦ 
pravn. monizem kazenskih sankcij ena sama vrsta kazenskih sankcij
SSKJ²
mono... ali móno... in mono... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na število ena: monoklinski, monoliten; monodrama, monokultura
SSKJ²
mónocentrízem -zma m (ọ̑-ī)
obstajanje samo enega pomembnega središča: tisoči podpisov potrjujejo, da se ljudje ne strinjajo z vse izrazitejšim monocentrizmom v državi; politika monocentrizma
SSKJ²
monocít -a m (ȋbiol.
največje belo krvno telesce, ki nastaja v kostnem mozgu in uničuje tuje snovi in delce: monociti diabetikov sodelujejo v več vnetnih procesih; limfociti in monociti
SSKJ²
monodíja -e ž (ȋ)
glasb., ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja z generalnim basom spremljano solistično petje: za barok in baročno opero je značilno prevladovanje monodije nad polifonijo
SSKJ²
mónodráma -e ž (ọ̑-á)
lit. drama, v kateri nastopa samo ena oseba: premiera, uprizoritev monodrame; priredba monodrame / festival monodrame / avtorska monodrama; komična monodrama
SSKJ²
mónofóto -a in -- m (ọ̑-ọ̑)
tisk. stavni stroj, ki posnema črke na film: kupiti monofoto; v prid. rabi: monofoto stavni stroj
SSKJ²
monoftóng -a m (ọ̑)
jezikosl. glasovna, zlasti samoglasniška enota kot posledica samo enega obstojnega položaja govoril, enoglasnik: prehod diftonga v monoftong
SSKJ²
monoftongizácija -e ž (á)
jezikosl. proces, v katerem nastane monoftong:
SSKJ²
monogámen -mna -o prid. (ā)
nanašajoč se na monogamijo: monogamni zakon / monogamna družina / monogamne živali
SSKJ²
monogamíja -e ž (ȋ)
zakon moža z eno ženo, enoženstvo: razpravljati o monogamiji
 
biol. spolno življenje nekaterih živali v paru
SSKJ²
monográfičen -čna -o prid. (á)
monografski: monografičen spis; monografično delo o čem / monografične raziskave
SSKJ²
monografíja -e ž (ȋ)
znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo: pisati monografijo; literarnozgodovinska monografija; monografija o denarju in kreditu / monografija sodobne književnosti podroben opis
SSKJ²
monográfski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na monografijo: monografska obdelava kakega pisatelja / monografsko delo; monografska študija
    monográfsko prisl.:
    monografsko obravnavati problem
SSKJ²
monográm -a m (ȃ)
znak za ime, navadno iz povezanih začetnic imena: vesti monogram; vgraviran monogram; tobačnica z očetovim monogramom
SSKJ²
monókel -kla m (ọ́)
steklo za eno oko, ki se uporablja namesto očal: nositi monokel; popraviti si monokel; z monoklom opazovati koga
SSKJ²
monoklínski -a -o prid. (ȋ)
min., navadno v zvezi s sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena, enosomeren:
SSKJ²
mónokord in monokórd -a m (ọ̑; ọ̑)
fiz., nekdaj priprava z eno struno za akustična merjenja:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mónokromátičen -čna -o prid. (ọ̑-á)
enobarven: monokromatični izdelki
 
fiz. monokromatična svetloba svetloba, ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine, enobarvna svetloba; fot. monokromatični filter filter, ki prepušča žarke ene same barve; monokromatična fotografija fotografija v eni barvi
SSKJ²
mónoksid in monoksíd -a m (ọ̑; ȋ)
kem. oksid, ki vsebuje samo en atom kisika: monoksid in dioksid / ogljikov monoksid strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika
SSKJ²
monokuláren -rna -o prid. (ȃ)
teh. ki je za gledanje z enim očesom: monokularni daljnogled, mikroskop
 
biol. monokularno gledanje gledanje, pri katerem ima vsako oko svoje posebno vidno polje
SSKJ²
mónokultúra -e ž (ọ̑-ȗ)
knjiž. stalno gojenje iste kulturne rastline na istem zemljišču: uvajati monokulturo / proizvodnja je usmerjena k monokulturi / gozdna, poljska monokultura; riževe monokulture; monokultura kave
♦ 
ekon. gospodarstvo, ki se vključuje v svetovno delitev dela pretežno z enim proizvodom
SSKJ²
mónokultúren -rna -o prid. (ọ̑-ȗ)
nanašajoč se na monokulturo: poljedelstvo dežele je monokulturno / monokulturni proizvodi / monokulturno gospodarstvo
SSKJ²
monolít -a m (ȋ)
knjiž. velik kos, navadno kamnit: izklesan iz monolita / celotna konstrukcija stoji na monolitih
♦ 
geol., gozd. talni monolit vzorec tal, izrezan v navpični smeri
SSKJ²
monolíten -tna -o prid. (ȋ)
1. izdelan iz enega kosa: monoliten steber; monolitna plošča iz belega kamna / monolitna skala
// arhit. ki je v enem kosu in iz enotnega materiala: monolitna plošča, stena
2. nav. ekspr. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin; enoten: monolitna partija / ta država je monolitna celota / knjiž. njegova knjiga je monoliten organizem
SSKJ²
monolítnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost monolitnega: monolitnost zgradbe daje večjo potresno varnost / nav. ekspr.: rahljati, ustvarjati monolitnost; ideološka monolitnost; monolitnost Cerkve, partije, socialističnega tabora
SSKJ²
monológ -a m (ọ̑)
daljši govor ene osebe, navadno kot del dialoga, samogovor: njegova zgovornost se je kazala v dolgih monologih / po monologu so igralca kar dvakrat klicali na oder / dramski, lirski monolog
 
lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori
// ekspr. govorjenje sebi, navadno glasno: sram ga je bilo, ker so nekateri slišali njegov monolog
SSKJ²
monolóški -a -o (ọ̑)
pridevnik od monolog: monološki govor
SSKJ²
monóm -a m (ọ̑)
mat. izraz, ki ima en člen, enočlenik:
SSKJ²
monomán -a m (ȃ)
med. kdor je bolezensko nagnjen k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju: zdravniki so trdili, da je obtoženec monoman
// knjiž. kdor opravlja kaj s pretirano zavzetostjo: v tem je bil kar monoman
SSKJ²
monomaníja -e ž (ȋ)
med. bolezenska nagnjenost k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju: zadnje čase se je pri njem monomanija stopnjevala
// knjiž. opravljanje česa s pretirano zavzetostjo: glasbena umetnost mu je postala monomanija
SSKJ²
monománski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na monomane ali monomanijo: monomansko znamenje duševne bolezni / razmišljati z monomansko trdovratnostjo
SSKJ²
monomêr -a m (ȇ)
kem. molekula, ki se lahko veže s sebi enakimi molekulami: monomeri in polimeri
SSKJ²
mónoplán -a m (ọ̑-ȃ)
aer. letalo z enojnimi krili; enokrilnik: dvosedežni monoplan
SSKJ²
monopól -a m (ọ̑)
1. stanje na trgu, ko obstaja en sam ponudnik blaga, storitve: odpraviti monopol; monopol v trgovini / popolni monopol / mednarodni monopol ki obvladuje svetovno tržišče
// izključna pravica do izdelovanja ali prodajanja česa: dobiti monopol za trgovino z zlatom; imeti monopol; monopol na proizvajalna sredstva / državni monopol; prodajni, trgovinski monopol
// ekspr. izključna oblast nad čim: imeti monopol v kaki stroki; tendenca po ideološkem monopolu; monopol nad izobrazbo / šolstvo ne sme biti monopol majhne skupine ljudi
2. ekon. združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco: nastanek monopolov / združevati se v monopole
SSKJ²
monopólen -lna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na monopol: monopolne razmere / monopolni trg; monopolne cene / imeti, krepiti monopolni položaj / monopolni ponudnik
♦ 
ekon. monopolni dobiček dobiček, ki nastane zaradi omejene ponudbe na trgu; monopolna organizacija, zveza združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; polit. monopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole
SSKJ²
monópoli tudi monopoly -ja [monópolim (ọ̑)
družabna igra, pri kateri se trguje z nepremičninami, navedenimi na igralni deski: igrati monopoli; pri monopoliju vedno izgublja
SSKJ²
monopolíst -a m (ȋ)
kdor ima monopol: monopolist pri prodaji / naftni, plinski monopolist / ekspr. monopolisti proletarskega internacionalizma
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
monopolístičen -čna -o prid.(í)
nanašajoč se na monopoliste ali monopolizem: monopolistični kapital / monopolistične banke, družbe / monopolistični tisk / monopolistično obnašanje
    monopolístično prisl.:
    monopolistično usmerjati cene
SSKJ²
monopolizácija -e ž (á)
glagolnik od monopolizirati: monopolizacija zunanje proizvodnje, trgovine / monopolizacija vodilnih delovnih mest
SSKJ²
monopolízem -zma m (ī)
1. monopolni sistem v
a) gospodarstvu: krepitev monopolizma v industriji / krize v dobi monopolizma / uvesti monopolizem zavarovalnic
b) ekspr. oblasti, kulturi: oblike ideološkega monopolizma / razraščanje monopolizma v kulturi
2. nav. ekspr. težnja po monopolu: obsojati monopolizem
SSKJ²
monopolizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od monopolizirati: monopoliziranje proizvodnje, uvoza / monopoliziranje funkcij
SSKJ²
monopolizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
uvesti monopol: vlada je monopolizirala trgovino s soljo; monopolizirati železnico / oblast je monopolizirala nekatere dejavnosti v korist novih podjetij / ekspr. monopoliziral je literarno razlago ljubezenske lirike; monopolizirati vzgojo
    monopolizíran -a -o:
    monopoliziran predmet; monopolizirana ponudba
SSKJ²
monopólski -a -o prid. (ọ̑)
monopolen: monopolske razmere / monopolska trgovina
SSKJ²
monopoly gl. monopoli
SSKJ²
mónosaharíd -a m (ọ̑-ȋ)
kem. osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše: monosaharid glukoza; molekule monosaharidov; aciklična, ciklična oblika, struktura monosaharidov
SSKJ²
mónotájp tudi monotype -a [mónotájpm (ọ̑-ȃ)
tisk. stavni stroj, na katerem nastajajo posamezne ulite črke stavka: monotajp in linotajp
SSKJ²
monoteíst -a m (ȋ)
kdor veruje v enega boga: postati pravi monoteist
SSKJ²
monoteístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na monoteizem: monoteistični nauk / monoteistična vera
SSKJ²
monoteízem -zma m (ī)
vera, verovanje v enega boga, enoboštvo: monoteizem in politeizem
SSKJ²
monotipíja -e ž (ȋ)
um. grafična tehnika, pri kateri se na gladko ploščo naslikan motiv lahko samo enkrat odtisne: njegovi uspehi v monotipiji
// odtis v tej tehniki: kolekcija monotipij
SSKJ²
monotón -a -o prid. (ọ̑)
ki poteka, se ponavlja brez sprememb, enoličen: monotono branje, govorjenje; petje se mu je zdelo monotono / monotono delo, življenje / monotona barva / monoton program prireditve / monotoni hoteli
 
mat. monotona funkcija funkcija, ki nikjer ne narašča ali pada
    monotóno prisl.:
    monotono govoriti, peti; ura monotono tiktaka
SSKJ²
monotoníja -e ž (ȋ)
lastnost, značilnost monotonega, enoličnost: delovna monotonija / monotonija sloga / ekspr. razbijati monotonijo
SSKJ²
monotónost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost monotonega, enoličnost: monotonost vsakdanjih opravkov; dajati vtis monotonosti / monotonost pokrajine
SSKJ²
monotype gl. monotajp
SSKJ²
Monroejev -a -o [monrójev-prid. (ọ̑)
pravn., v zvezi Monroejeva doktrina doktrina, po kateri se evropske države ne smejo vmešavati v notranje zadeve ameriške celine:
SSKJ²
monsignor -a tudi -ja tudi monsinjór -ja tudi -a [monsinjórm (ọ̑)
rel. naslov za zaslužnega duhovnika: monsignor Zupan / kot nagovor monsignor, ali bi lahko govoril z vami / ekspr. tu in tam je videl kakega monsignora duhovnika
SSKJ²
monstre -- [mónstərv prid. rabi (ọ̑)
publ., v zvezah: monstre koncert koncert, na katerem nastopa več orkestrov; monstre proces proces s številnimi obtoženci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mónstrum -a tudi -ra m (ọ̑)
knjiž. pošast, spaka: monstrum v portalu / ta stavba je pravi monstrum je nenavadno visoka, velika
 
med. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček
SSKJ²
monstruózen -zna -o prid. (ọ̑)
knjiž. pošasten, spačen: monstruozen videz človeka / monstruozen nebotičnik nenavadno visok, velik / monstruozna višina
SSKJ²
monsum ipd. gl. monsun ipd.
SSKJ²
monsún -a m (ȗ)
meteor. veter, ki piha poleti z morja na celino, pozimi pa s celine na morje: začel je pihati monsun / poletni, zimski monsun; evropski monsun veter, ki piha z Atlantskega oceana na Evropo
SSKJ²
monsúnski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na monsun: monsunsko območje / monsunsko deževje, podnebje; monsunsko obdobje / monsunski vetrovi
SSKJ²
monštránca -e ž (ȃ)
rel. navadno umetniško izdelana priprava, v kateri je v zastekljeni odprtini vidno nameščena posvečena hostija: z monštranco blagoslavljati vernike
SSKJ²
mónta -e ž (ọ̑)
grad. stropna opeka z večjimi luknjami in žlebovoma ob spodnjih stranskih robovih: en strop je iz monte, drugi iz betona / kupiti tovornjak monte; v prid. rabi: monta strop
SSKJ²
montafónka -e ž (ọ̑)
vet. krava montafonske pasme: nakupil je samo montafonke
SSKJ²
montafónski -a -o prid. (ọ̑)
vet., v zvezi montafonska pasma pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa:
SSKJ²
montagnard -a in montanjár -ja in montanjárd -a [prva oblika montanjár -a in -jam (ȃ)
zgod., v francoski revoluciji pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike: politika montagnardov
SSKJ²
montaníst1 -a m (ȋ)
strokovnjak za montanistiko: priznan montanist / pog. brucovanje montanistov slušateljev oddelka za montanistiko
SSKJ²
montaníst2 -a m (ȋ)
rel. pripadnik montanizma: nauk montanistov
SSKJ²
montanístičen1 -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na montanistiko: montanistično izobraževanje / montanistični oddelek univerze / montanistični obrat rudarski
SSKJ²
montanístičen2 -čna -o (í)
pridevnik od montanist2: montanistična ločina
SSKJ²
montanístika -e ž (í)
veda o rudah in rudarstvu: študirati montanistiko / oddelek za montanistiko / študent montanistike
SSKJ²
montanízem -zma m (ī)
rel. verska ločina, ki zahteva zelo strogo askezo: pripadnik montanizma
SSKJ²
montanjar in montanjard gl. montagnard
SSKJ²
montánski -a -o prid. (ȃ)
teh. rudarski: montanske tehnološke študije / montanska industrija
♦ 
kem. montanski vosek vosek, dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo
SSKJ²
montáža -e ž (ȃ)
1. pritrjevanje, dajanje stroja, sestavnega dela dokončno na določeno mesto; nameščanje, postavljanje: poznati montažo stroja; montaža bojlerja; montaža motorja, pralnega stroja / ukvarjati se z montažo / montaža raketnih oporišč
2. delanje naprave iz prej pripravljenih delov, sestavljanje: montaža avtomobilov, ur; gradnja in montaža plinovodov; pren., ekspr. duhovita montaža recitacij in šansonov
// ekspr. kar je narejeno iz več sestavnih delov: fotografska, literarna montaža; montaža iz časopisnih naslovov
3. film. načrtno povezovanje, urejevanje posnetkov v film: končujejo montažo filma; mojstrska, spretna montaža / fina, groba montaža / opremiti montažo prostor, kjer se to dela
♦ 
grad. mokra pri kateri se uporablja moker, vlažen, suha montaža pri kateri se uporablja suh gradbeni material; tisk. montaža lepljenje filma na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk
SSKJ²
montážen -žna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na montažo:
a) montažna dela so se začela / razporediti dele na montažno mizo; montažno orodje / delavci pri montažnem traku / montažno podjetje za avtomobile / zrastlo je nekaj novih montažnih blokov; montažni kiosk; montažna hiša; montažna stena; montažno naselje
b) montažni filmski zapis / montažni efekti, triki
 
grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; montažna gradnja
    montážno prisl.:
    montažno graditi stanovanjski blok
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
montažêr -ja m (ȇ)
1. film. kdor načrtno povezuje posnetke v film: dober montažer; delo montažerja je veliko prispevalo h kvaliteti filma; režiser, snemalec in montažer
2. monter: montažer na gradbišču
♦ 
tisk. kdor lepi filme na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk
SSKJ²
montažêrka -e ž (ȇ)
film. ženska, ki načrtno povezuje posnetke v film: postala je odlična montažerka; režiserka in montažerka / filmska montažerka
SSKJ²
montêr -ja m (ȇ)
kdor se poklicno ukvarja z montiranjem: poklicati monterja; izučen monter / kabelski, rajonski monter; monter avtomobilske opreme
SSKJ²
montêrski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na monterje: montersko orodje / monterska ekipa
SSKJ²
montessori -- [montesóriv prid. rabi (ọ̑)
ki temelji na vzgoji in izobraževanju otroka s poudarkom na spodbujanju samodiscipline, samospoznavanja in samostojnosti ob posebnih delovnih pripomočkih: montessori vrtec in vrtec montessori; montessori pedagogika in pedagogika montessori
SSKJ²
montgómeri tudi montgomery -ja [mondgómerim (ọ̑)
obl. športni moški plašč s pasom, epoletami in velikim ovratnikom: mladenič v montgomeriju
SSKJ²
montíranje -a s (ȋ)
glagolnik od montirati: montiranje stroja; pri montiranju luči se je poškodoval / tovarna se ukvarja tudi z montiranjem avtomobilov / dramaturški problemi pri montiranju filma / montiranje eksotičnih oseb v domačo fabulo
SSKJ²
montírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; nameščati, postavljati: montirati kliše, pralni stroj; montiral je nov plašč na kolo; montirati luč na strop / montirati elektriko inštalirati
2. delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati: v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov / montirati stanovanjski blok / montirati sliko; pren., ekspr. spretno je znal montirati dialog
3. film. načrtno povezovati, urejevati posnetke v film: montirati prizore iz filma
    montíran -a -o:
    stroj, ki je bil montiran pred kratkim; njegova osebnost je v romanu montirana iz dveh polov
SSKJ²
montíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na montiranje: montirne naprave / montirni rastlinjaki
SSKJ²
montírnica -e ž (ȋ)
delavnica za montažna dela: v montirnici pripraviti televizijsko oddajo
// montažni obrat v tovarni: žerjav v montirnici
SSKJ²
montúra -e ž (ȗ)
star. uniforma: obleči si ponošeno monturo; montura avstrijskega častnika
SSKJ²
monumènt -ênta m (ȅ é)
knjiž. spomenik: marmorni monument / v romanu je postavil tem ljudem monument trajne vrednosti
SSKJ²
monumentálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalni stebri; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura
2. ekspr. ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote: monumentalna povest, slika; monumentalno delo / monumentalni slog
    monumentálno prisl.:
    monumentalno zasnovana kompozicija
SSKJ²
monumentalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. napraviti kaj monumentalno: skulpturo monumentalizirati s klasicistično arhitekturo / važne predmete je umetnik monumentaliziral
    monumentalizíran -a -o:
    na mozaiku je dogodek monumentaliziran
SSKJ²
monumentálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost monumentalnega: stavba daje trgu monumentalnost; monumentalnost spomenika / ekspr.: zgodbo je povzdignil do resnične monumentalnosti; monumentalnost simfonije / monumentalnost Plečnikove arhitekture
SSKJ²
móp -a m (ọ̑)
obrt. omelo, ki ima namesto ščetin dolge bombažne ali sintetične rese: pobrisati tla z mopom
SSKJ²
móped -a m (ọ̑)
lahko motorno kolo, ki ima tudi pedale: peljati se na mopedu; voziti se z mopedom / voznik mopeda; vozniško dovoljenje za moped
SSKJ²
mopedíst -a m (ȋ)
kdor se vozi z mopedom: mopedist se je pri nesreči hudo poškodoval / izpiti za mopediste
SSKJ²
mopedístka -e ž (ȋ)
ženska, ki se vozi z mopedom: nesrečo je povzročila mopedistka
SSKJ²
móps -a m (ọ̑)
majhen športni ali hišni pes s potlačenim gobcem in tesno ob hrbtu zavitim repom: rejen mops; dama z mopsom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mópsovski -a -o prid. (ọ̑)
ekspr. tak kot pri mopsu: mopsovski obraz
SSKJ²
mòr môra m (ȍ ó)
zastar. umiranje, pomor: v mestu je grozen mor / mor je začel divjati
SSKJ²
móra1 -e ž (ọ̑)
italijanska igra s prsti, pri kateri dobi igro tisti izmed dveh igralcev, ki ugane seštevek pokazanih prstov: začela sta igrati moro
SSKJ²
móra2 -e ž (ọ̄)
lit. osnovna metrična doba v kvantitativnem sistemu:
SSKJ²
môra3 -e ž (ó)
1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora
// narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak
2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more
3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge
4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora
SSKJ²
morál -a m (ȃ)
les. žagan les s kvadratnim prerezom:
SSKJ²
morála -e ž (ȃ)
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● 
publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
SSKJ²
morálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na moralo:
a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks
c) to je moralni nauk basni, zgodbe
2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● 
pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ 
rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
    morálno prisl.:
    to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; 
prim. moralnopolitičen
SSKJ²
moráličen -čna -o prid. (á)
knjiž. moralen: moralično področje, stališče / to žali moralični čut
SSKJ²
moralíst -a m (ȋ)
1. strokovnjak za moralna vprašanja: globok, slovit moralist svojega časa
2. ekspr. kdor zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: bil je največji moralist med nami; strog, vsiljiv moralist / moralist v meni me vedno kroti
SSKJ²
moralístičen -čna -o prid. (í)
ekspr. ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: moralističen človek; od kdaj si tako moralistična
// ki izraža stroga moralna načela: moralističen rek; moralistična proza; moralistično ravnanje / moralistična omejenost
    moralístično prisl.:
    moralistično presojati slovstvo
SSKJ²
moralístka -e ž (ȋ)
ekspr. ženska, ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: fanatična moralistka
SSKJ²
moralitéta -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. moralnost: moraliteta človeka
2. lit., zlasti v srednjem veku navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino: napisati, uprizoriti moraliteto; moraliteta o izgubljenem sinu / sodobna absurdna moraliteta
SSKJ²
moralizátor -ja m (ȃ)
kdor (rad) moralizira: postal je moralizator in propagandist
SSKJ²
moralizátorski -a -o prid. (ȃ)
ki moralizira: pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski / moralizatorsko pisanje / moralizatorski vpliv
SSKJ²
moralízem -zma m (ī)
moraliziranje: za to prozo je značilen moralizem / pisateljev moralizem
 
filoz. filozofska smer, ki proučuje vsa področja človekovega življenja z moralnega stališča
SSKJ²
moralizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od moralizirati: pisatelj rad zaide v moraliziranje
SSKJ²
moralizírati -am nedov. (ȋ)
nav. ekspr. izrekati sodbe s stališča morale: prava umetnost ne moralizira; ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš. malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju razpravljati o njem z moralne strani
    moralizirajóč -a -e:
    moralizirajoči pisatelj; moralizirajoča povest, tendenca
SSKJ²
moralizováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. moralizirati: ob vsaki priliki je moralizoval
    moralizujóč -a -e:
    moralizujoče pesmi, povesti
SSKJ²
morálka -e ž (ȃ)
1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo
2. šol. žarg., v socializmu družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko
♦ 
rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
morálnopolítičen -čna -o prid. (ȃ-í)
nanašajoč se na politično moralo: moralnopolitične vrednote / moralnopolitična enotnost nazorov; moralnopolitična kvalifikacija človeka; prim. moralen
SSKJ²
morálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost moralnega: moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu; s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost / človek dvomljive moralnosti / poslovna moralnost / dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja
SSKJ²
morálnovzgójen -jna -o prid. (ȃ-ọ̑)
nanašajoč se na moralno vzgojo: moralnovzgojna načela / moralnovzgojno delovanje
SSKJ²
móranje -a s (ọ̑)
knjiž. nujnost, siljenje: subjektivno hotenje in objektivno moranje / brez moranja narediti kaj
SSKJ²
môrast -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na môro: moraste sanje / otresti se morastega spomina; šolske ure so mu postale moraste / morast človek
SSKJ²
mórati -am nedov. (ọ̑)
1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnišnico / čim prej moraš stran / ta resnica mora na dan
2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● 
ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
SSKJ²
moratórij -a m (ọ́)
fin., pravn. pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti: razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil; moratorij v plačevanju reparacij / transferni moratorij odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino
// publ. začasna opustitev česa: predvolilni moratorij večjih političnih akcij; moratorij za jedrske poskuse
SSKJ²
mórava -e ž (ọ̑)
cigareta boljše kakovosti z imenom Morava: prižgal si je moravo / cigarete morava; v prid. rabi: morava cigarete
SSKJ²
moravízem -zma m (ī)
jezikosl. element jezika moravskih Slovanov v kakem drugem jeziku: moravizmi in panonizmi v stari cerkveni slovanščini
SSKJ²
morbíden -dna -o prid. (ȋ)
knjiž. bolehen, slaboten: morbidni ljudje / morbidna plast družbe
// pretirano občutljiv: opis morbidnih junakov v romanu / morbidna mentaliteta
SSKJ²
morbiditéta -e ž (ẹ̑)
knjiž. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev; obolevnost: morbiditeta pada; podatki o morbiditeti
SSKJ²
morbídnost -i ž (ȋ)
knjiž. bolehnost, slabotnost: zaradi morbidnosti večkrat ne pride na delo / ekspr. morbidnost njegove poezije
// pretirana občutljivost: nežnost in morbidnost njegovih junakinj
SSKJ²
mordà tudi mórda člen. (ȁ; ọ̑)
1. izraža ne popolno prepričanost o čem: rad bi vedel, če me morda še pozna; zvečer se morda vidiva; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / morda bo kaj iz tega, morda nič
// izraža približnost povedanega: dosti ni popil, tri kozarce morda
2. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: morda bi se pomaknili nekoliko naprej; morda bi še enkrat začeli
3. v vprašalnih stavkih izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje: bi morda še kaj popili; ali bi morda kaj prispevali; ali morda še kaj želite
4. izraža zadržano pritrjevanje: mislimo, da je vse povedal. Morda
5. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni
SSKJ²
morebíten -tna -o prid. (ī)
po predvidevanjih mogoč, ne pa gotov: hotel je zvedeti za morebitne pomisleke; odgovoren boš za morebitne posledice; morebitne pritožbe pošljite na ta naslov; ti boš odgovarjal na morebitna vprašanja / odstranili so morebitne razgrajače
SSKJ²
morebíti člen. (ī)
morda, mogoče: črta je morebiti nekoliko prenizko; morebiti bomo le zmagali / povedala je vse, morebiti še več, kakor je treba
SSKJ²
morebítnost -i ž (ī)
kar je po predvidevanjih mogoče, ne pa gotovo: presojati morebitnosti; ker ima s tega kraja dober pregled, pazi na vse morebitnosti / nisem računal s to morebitnostjo možnostjo
SSKJ²
móren -rna -o prid. (ọ̄)
nar. zahodno mlačen: morna voda
SSKJ²
moréna -e ž (ẹ̑)
geogr. nasutina ledenika, groblja: raziskovati morene v Alpah; pobočje morene / čelna morena
SSKJ²
morénski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na moreno: morenski drobir, material / morenski nasipi
SSKJ²
moréška -e ž (ẹ̑)
tur. bojni ples s sabljami, po izvoru iz Španije: korčulska moreška
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
Mórfejev -a -o prid. (ọ̑)
knjiž., v zvezi biti v Morfejevem naročju spati: kmalu je bil v Morfejevem naročju
SSKJ²
morfém -a m (ẹ̑)
jezikosl. najmanjši del besede kot nosilec pomena: lip-ic-a ima tri morfeme / končniški, korenski, priponski morfem
SSKJ²
morfémski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na morfem: morfemski sestav / morfemska varianta
SSKJ²
mórfij -a m (ọ̄)
opijev alkaloid, ki blaži bolečine, povzroča ugodje, farm. morfin: dati bolniku morfij; že več let jemlje morfij / uživalec morfija / doza, injekcija morfija
SSKJ²
morfín -a m (ȋ)
farm. opijev alkaloid, ki blaži bolečine, povzroča ugodje: učinek morfina / pomiriti bolečine z injekcijo morfina / pridobivanje morfina
SSKJ²
morfiníst -a m (ȋ)
kdor (trajno) uživa morfij: govorili so, da je morfinist; zdraviti morfinista
SSKJ²
morfinístka -e ž (ȋ)
ženska, ki (trajno) uživa morfij: govorili so, da je morfinistka
SSKJ²
morfinízem -zma m (ī)
uživanje morfija: morfinizem je veliko zlo / pojav morfinizma
SSKJ²
morfologíja -e ž (ȋ)
biol. veda o zgradbi in obliki organizmov, oblikoslovje: morfologija človeka; panoge morfologije / normalna, patološka, primerjalna morfologija
 
geogr. geomorfologija; jezikosl. oblikoslovje
// knjiž. oblika, oblikovanost: osebki se razlikujejo po morfologiji / morfologija čela / morfologija jamskih prostorov, tal
SSKJ²
morfolóški -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na morfologijo, oblikosloven: morfološke razprave; morfološko proučevanje živih bitij / morfološki oris narečja oblikoslovni
    morfolóško prisl.:
    poteze se morfološko bistveno ločijo
SSKJ²
morfonologíja -e ž (ȋ)
jezikosl. nauk o glasovnih in naglasnih značilnostih morfema, besede, oblikoglasje: študij morfonologije; fonologija in morfonologija
SSKJ²
morganátičen -čna -o prid. (á)
pravn., navadno v zvezi morganatični zakon, nekdaj zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora:
SSKJ²
moribána -e ž (ȃ)
vrtn. urejanje cvetlic, rastlin v nesimetrične, harmonično učinkujoče skupke, zlasti v nizkih, plitvih posodah: ježki se uporabljajo v glavnem pri moribani
SSKJ²
moríja -e ž (ȋ)
1. ekspr. morjenje, ubijanje: preprečiti morijo; množična, zločinska morija; sredstvo za morijo / volk se je splazil v svinjak in začel morijo
// vojna: govorila sta o življenju, ki ga bosta začela, ko bo konec morije; v tretjem letu velike morije je šel prvič v boj / ta morija je bila najbolj krvava v vsej vojni boj, spopad
2. slabš. kar povzroča občutek neugodja, nejevolje: spet se je začela morija s pobiranjem smeti / zima je bila zanj enolična morija / težko je prenašal njegove neskončne morije
SSKJ²
morílec -lca [moriu̯cam (ȋ)
1. kdor umori človeka: priznal je, da je morilec; postal je morilec; odkriti, ujeti morilca / serijski morilec kdor ubije več ljudi v razmeroma kratkem obdobju, navadno na enak način / publ. množični morilec kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi / ekspr. fašistični morilci
 
pravn. množični morilec ki ubije več oseb v krajšem času, navadno naenkrat in v okviru istega dogodka
2. slabš. kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje: tega morilca se ne morem otresti
SSKJ²
morílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na morjenje
a) mučilne in morilne naprave; morilno orodje, orožje / ekspr. morilna cev, svinčenka / morilni plin; morilno sredstvo
b) morilni oder; morilno mesto v taborišču
c) nav. ekspr.: morilne bolezni; morilne rane / morilna slana / morilne skrbi
    morílno prisl.:
    ekspr. voda je morilno mrzla
SSKJ²
morílka -e [moriu̯kaž (ȋ)
ženska, ki umori človeka: priznala je, da je morilka; morilka moža / ekspr. podlasica je huda morilka polhov
// ekspr. bolezen, za katero ljudje množično umirajo: morilka jetika, kuga
SSKJ²
morílski -a -o [moriu̯ski tudi morilskiprid. (ȋ)
nanašajoč se na morilce:
a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal / nacistični morilski stroj
b) ekspr. morilska bolezen
    morílsko prisl.:
    ekspr. skoraj morilsko resen
SSKJ²
mórisovec -vca m (ọ̑)
pripadnik specialne brigade slovenskega ministrstva za obrambo, ki je obstajala med letoma 1990 in 1998: nekdanji morisovec; morisovci v bojni pripravljenosti; akcije morisovcev
SSKJ²
moríšče -a s (í)
prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni: peljati koga na morišče / ljudi smo izgubljali v bojih, taboriščih, zaporih in na fašističnih moriščih
// ekspr. prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih: tu je bilo eno največjih morišč zadnje vojne
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
moritát -a m (ȃ)
lit. péta poulična pripovedna pesem z grozljivo, poučno vsebino: srednjeveški moritati
SSKJ²
moritáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na moritat: moritatni pevec / moritatna balada
SSKJ²
morítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od moriti: biti kriv moritve; pripovedovanje o groznih moritvah / čebelarjenje brez moritve čebel
SSKJ²
moríti -ím nedov. (ī í)
1. povzročati smrt
a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek
b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo
// ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal
2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / šol. žarg. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti
3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen
4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno
    moré zastar.:
    more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo
    morèč -éča -e:
    sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj
    morjèn -êna -o:
    živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov
SSKJ²
morják -a m (á)
nar. primorsko veter, ki piha z morja na kopno: piha morjak
SSKJ²
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑)
1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino / ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti
3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko / stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje
5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / malo morje obiskovalcev veliko / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● 
ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ 
geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; navt. mrtvo morje; pravn. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja
SSKJ²
morjênje -a s (é)
glagolnik od moriti: morjenje v vojni / morjenje ne more dolgo trajati; nastopati zoper morjenje / morjenje čebel
SSKJ²
morjeplôvec -vca m (ȏ)
ekspr. mornar, pomorščak, zlasti raziskovalec morij: morjeplovci so na svojih potovanjih videli marsikaj; drzni, izkušeni, slavni morjeplovci
SSKJ²
morjeplôvstvo -a s (ȏ)
zastar. morska plovba: rešiti problem morjeplovstva / začetek morjeplovstva
SSKJ²
morjevíd -a m (ȋ)
zastar. morska karta: morjevid in kompas
SSKJ²
mormón -a m (ọ̑)
rel. pripadnik severnoameriške verske ločine, ki zagovarja skupno imetje in se ukvarja z dobrodelno dejavnostjo: prvi mormoni; vzgojen je bil kot mormon
SSKJ²
mormónec -nca m (ọ̑)
rel. mormon: biti mormonec; vzgojen je bil kot mormonec
SSKJ²
mormónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mormone: mormonska naselbina / mormonska vera
SSKJ²
mornár -ja m (á)
1. kdor je zaposlen na ladji: postati mornar
 
navt. najnižji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina
// vojak v mornarici: pešaki in mornarji
2. nav. ekspr. kdor pluje po morju, zlasti v raziskovalne namene: mornarji so na potovanjih videli marsikaj; slavni mornarji
SSKJ²
mornárček -čka m (á)
nav. ekspr. manjšalnica od mornar: mornarček je veselo pripovedoval o svojih dogodivščinah / v igri so bili dečki mornarčki
SSKJ²
mornárica -e ž (ȃ)
1. navadno v zvezi trgovska mornarica dejavnost, ki je v zvezi s plovbo in ladjami: dohodki, razvoj trgovske mornarice
2. voj., navadno v zvezi vojna mornarica del armade, določen za vojaške dejavnosti na morju in obrežju: enota ruske vojne mornarice; kopenska vojska, letalstvo in mornarica
3. ladjevje za te dejavnosti: po vojni je bilo treba obnoviti mornarico; mesto je imelo že v srednjem veku močno mornarico
♦ 
navt. poročnik trgovske mornarice čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od krmarja, ali nosilec tega čina
SSKJ²
mornáriški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na mornarico: mornariški častnik / mornariška pehota
SSKJ²
mornárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na mornarje: mornarska služba / mornarska barva temno modra barva; mornarska lestev vrvna lestev z lesenimi klini, zlasti za reševanje oseb s krova v rešilni čoln; mornarska majica majica z belimi in modrimi prečnimi črtami; mornarska uniforma
♦ 
friz. mornarska brada navzgor počesana brada
    mornársko prisl.:
    mornarsko modra barva
SSKJ²
mornárstvo -a s (ȃ)
pomorstvo, plovba: ukvarjati se z mornarstvom
SSKJ²
morníca -e ž (í)
knjiž. morska voda: prozorna mornica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
morník -a m (í)
nar. zahodno veter, ki piha z morja na kopno: potegnil, zavel je mornik; mrzel, topel mornik
SSKJ²
moròst -ôsta m (ȍ ó)
nar. barje: izsuševati morost
SSKJ²
morôstar -ja m (ȏ)
nar. barjan
SSKJ²
morôstarski -a -o prid. (ȏ)
nar. barjanski: morostarska megla / morostarska stran Ljubljane
SSKJ²
Mórsejev -a -o prid. (ọ̑)
elektr., v zvezah: Morsejev brzojav brzojav, pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah; Morsejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil
SSKJ²
môrski1 -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv; morska obala; morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morski sadeži užitni morski organizmi, razen rib; morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● 
ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ 
aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
    môrsko prisl.:
    morsko modra barva; morsko modra ovratnica
SSKJ²
môrski2 -a -o prid. (ó)
etn., v zvezi morska taca narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro: morska taca na posteljni stranici
SSKJ²
mòrt môrta in mórta m (ȍ ó, ọ́)
nižje pog. malta: delati mort; z mortom oškropljen
SSKJ²
mortadéla -e ž (ẹ̑)
gastr. salama velikega premera z drobno zmletim mesom, kosi slanine in zelo začinjena: kos mortadele
SSKJ²
mortalitéta -e ž (ẹ̑)
knjiž. število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev; umrljivost, smrtnost: mortaliteta pada, raste; nataliteta in mortaliteta
SSKJ²
mortálnost -i ž (ȃ)
1. knjiž. umrljivost, smrtnost: mortalnost in natalnost
2. med. letalnost: mortalnost pri tem obolenju je trideset odstotkov
SSKJ²
mórula -e ž (ọ̑)
biol. murvi podoben zelo zgoden zarodek mnogoceličarjev:
SSKJ²
moskít -a m (ȋ)
komar, ki živi v južnih, zlasti tropskih krajih: odganjati moskite; pik moskita; mreža proti moskitom
SSKJ²
moskvìč -íča tudi móskvič -a m (ȉ í; ọ̑)
tip ruskega osebnega avtomobila, izdelanega v Moskvi: kupiti, prodati moskvič
SSKJ²
móslavec -vca m (ọ̑)
agr. šipon: gojili so tudi moslavec
SSKJ²
moslavína in móslavina -e ž (í; ọ̑)
agr. šipon: gojiti moslavino
SSKJ²
móslem in moslém -a m (ọ̑; ẹ̑)
star. musliman, mohamedanec: zelo veren moslem
SSKJ²
móslja -e ž (ọ̑)
knjiž. duda1, cucelj: navaditi se na mosljo
SSKJ²
mosljáti -ám nedov. (á ȃ)
knjiž. sesati: otrok moslja palec / mosljati mečavo iz kumarice
SSKJ²
mosso [mósoprisl. (ọ̑)
glasb., označba za hitrost izvajanja razgibano
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
móst -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostôvi stil. mósti (ọ̑)
1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce / zeleni most most za varno gibanje predvsem divjih živali prek avtoceste
// teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
// knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
● 
ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; šol. žarg. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ 
adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih
SSKJ²
móstek -tka m (ọ̑)
mostiček, mostič: vol se je pri mostku ustavil
SSKJ²
mósten tudi môsten -tna -o prid. (ọ̑; ó)
nanašajoč se na most: mostni obok, steber; mostna ograja, podnica
♦ 
grad. mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; mostni opornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje; mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj; mostna brana mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; mostna konstrukcija sestav nosilnih elementov mostu; mostna soha pokončni del lesenega mostnega opornika; mostno krilo del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku; strojn. mostni žerjav žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. mostna tehtnica tehtnica za vozila, zlasti železniška
SSKJ²
mostìč -íča m (ȉ í)
1. manjšalnica od most: čez potok je zgrajen mostič; voda je odnesla mnogo brvi in mostičev; kamnit, lesen mostič
2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostič; ladjo so zasidrali in položili mostič / dvižni mostič
♦ 
agr. naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; obrt. vez med dvema sosednjima oblikama pri šivani čipki; obzankane niti, ki v konici razporka oblačila, perila preprečujejo trganje
SSKJ²
mostíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od most: mostiček drži čez potok; kamnit, lesen mostiček
2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostiček
3. med. spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba: napraviti mostiček; zlat mostiček / zobni mostiček
● 
ekspr. problem je bil neznaten oslovski mostiček za strokovnjaka lahko rešljiv problem
♦ 
adm. knjigovodski mostiček črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; agr. mostiček naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; gled. mostiček za animatorje prostor, s katerega animatorji vodijo in premikajo lutke; šport. mostiček (odskočna) miza; žel. mostiček naprava za prehod vozil na tovorne vagone; prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoča prehod iz enega vagona v drugega
SSKJ²
mostíščar -ja m (ȋ)
arheol. prebivalec mostišča: kultura mostiščarjev
SSKJ²
mostíščarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mostiščarje: mostiščarska stavba; mostiščarska naselbina / mostiščarska doba
SSKJ²
mostíšče -a s (í)
1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča
2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru
3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo
SSKJ²
mostíščen -čna -o (ȋ)
pridevnik od mostišče: mostiščna ograja
SSKJ²
mostíti -ím nedov. (ī í)
star. utrjevati pot čez močvirna tla: mostiti pot
SSKJ²
mostníca -e ž (í)
ploh ali bruno v vozišču lesenega mostu: peljati se čez ropotajoče mostnice; majave, trhle mostnice
SSKJ²
mostník -a m (í)
grad. lesen mostni nosilec:
SSKJ²
mostnína -e ž (ī)
pristojbina za uporabo mostu: plačevati, pobirati mostnino
SSKJ²
mostnínar -ja m (ȋ)
kdor pobira mostnino:
SSKJ²
mostobrán -a m (ȃ)
voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju; mostišče: postaviti trden mostobran
SSKJ²
mostôven -vna -o prid. (ō)
nanašajoč se na most: mostovna popravljalnica / mostovni les / mostovni čoln ponton
SSKJ²
móstovž -a m (ọ̑)
star. hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni strani odprt ali zastekljen; galerija: šla sta po mostovžu od celice do celice; dolg, širok mostovž
 
arhit. pokrit prehod v nadstropju, ki povezuje dvoje poslopij; balkonu podoben prostor, odprt ali zastekljen, ki z zunanje strani povezuje prostore v stavbi
SSKJ²
mošáncelj -clja m (á)
drobnejše rumeno zimsko jabolko: spraviti mošanclje za zimo
SSKJ²
mošánček -čka m (á)
drobnejše rumeno zimsko jabolko: spraviti mošančke za zimo
SSKJ²
mošánčka -e ž (ȃ)
nar. štajersko mošancelj, mošanček: jesti mošančko
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mošêja -e ž (ȇ)
pri muslimanih stavba, namenjena za verske obrede: ogledati si znano mošejo; sarajevske mošeje; minaret mošeje
SSKJ²
móšek -ška m (ọ̑)
močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus: pobijati pižmarje zaradi moška
SSKJ²
moškát -a m (ȃ)
1. mošus: prodajati drage kamne in moškat
2. muškat: pridelovati moškat
SSKJ²
moškáten -tna -o prid. (ȃ)
muškaten: moškatni vonj
♦ 
zool. moškatni bik ali moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus; moškatna hobotnica hobotnica z eno vrsto priseskov na lovkah in vonjem po mošusu, Eledone moschata
SSKJ²
moškátnik -a m (ȃ)
zool. kovinsko zelenkast hrošč z vzdolžnimi progami s škrlatno zlatim leskom, Calosoma sycophanta: koristnost moškatnika
SSKJ²
môški1 -ega m (ó)
človek moškega spola, navadno dorasel: neki moški se je ozrl za njo; bradat, lep, mlad moški; moški zagorelih lic; glas, koraki moškega; moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške
 
evfem. ona še ne ve, zakaj so moški na svetu nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj; ekspr. moški so jo kar požirali z očmi je spolno zelo privlačna; evfem. očita ji, da ima druge moške da ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; pog., ekspr. nora je na moške ima veliko slo po moških
// ekspr., navadno v povedni rabi tak človek kot nosilec odločnosti, poguma: ali smo moški ali nismo; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš
SSKJ²
môški2 -a -o prid. (ó)
1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost: moški potomci / moški rod rodovine je izumrl / moški hormon; moški spolni ud; moško spolovilo / moško tele, žrebe / otroci moškega spola / ekspr. njegova moška moč peša sposobnost za spolno življenje
2. nanašajoč se na moške: moški glas; moška postava / moške hlače; moška obutev / moški ponos; moška čast / človek v moški dobi; naša moška leta / moška gimnastika / moško delo težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški
// ekspr. ki izraža odločnost, pogum: pošten moški odgovor; to je moška beseda; moško dejanje / moški značaj / v teh stvareh je prav moški; ona je zelo moška
● 
ekspr. po vaseh je dosti moškega spola moških; ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; ekspr. moška voda mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč
♦ 
anat. moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; biol. moška spolna celica; bot. moški cvet cvet, ki ima samo prašnike; moška rastlina rastlina z moškimi cveti; glasb. moški zbor zbor, sestavljen iz moških glasov; jezikosl. moški spol; lit. moška rima rima, ki obsega en zlog
    môško prisl.:
    moško se držati; moško govoriti; moško prenašati nesrečo; samozavestno in moško stopati; sam.: moška je ta; nič moškega ni na njem
SSKJ²
môškost -i ž (ó)
1. lastnost moškega: spoštovali so ga zaradi velike moškosti; njegova moškost in njena ženskost / moškost glasu
// ekspr. moške funkcije, zlasti spolne: moškost mu je začela pojemati
2. evfem. moški spolni organi: med vojno je izgubil svojo moškost
SSKJ²
môšnja -e ž (ó)
1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: odvezati, zavezati mošnjo; denar spraviti v mošnjo; prazna, težka mošnja; usnjena mošnja / dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov
 
star. moja mošnja ima jetiko neprestano mi primanjkuje denarja; star. mošnja se je popolnoma osušila zmanjkalo je denarja; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; star. človek s težko mošnjo premožen, bogat človek
2. nekdaj taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev: napolniti mošnjo s tobakom; v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne / mošnja za tobak
3. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje mošnje
SSKJ²
mošnják -a m (á)
bot. rastlina z olistanim steblom in belimi, rožnatimi ali vijoličastimi cveti v socvetju, Thlaspi: okroglolistni mošnjak
SSKJ²
môšnjica in mošnjíca -e ž (ó; í)
mošnjiček: izvleči mošnjico iz žepa; prazna, težka mošnjica / mošnjica denarja / mošnjica za šibre
● 
star. raztegniti mošnjico dobro plačati, dati veliko denarja; star. poseči v mošnjico plačati, dati denar
♦ 
bot. dišeča mošnjica rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti; navadna kukavica; čeb. semenska mošnjica organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice; zool. ustna mošnjica stranska ustna votlina nekaterih sesalcev za zbiranje in prenašanje zalog hrane
SSKJ²
mošnjìč -íča m (ȉ í)
mošnjiček: prazen mošnjič
SSKJ²
mošnjíček -čka m (ȋ)
1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev: nositi mošnjiček za pasom; odpreti, zadrgniti mošnjiček; prazen mošnjiček; smokve so visele navzdol kakor polni mošnjički
2. nekdaj manjšalnica od mošnja 2: mošnjiček za dišave, tobak
3. nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine; mešiček: pod očmi ima nabrekle mošnjičke
● 
ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ 
čeb. semenski mošnjiček semenska mošnjica; vrtn. mošnjiček trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
SSKJ²
mòšt môšta m (ȍ ó)
1. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja: pokušati mošt / sadni, vinski mošt
 
agr. mošt vre
2. sladka ali prevreta pijača iz mletega, mečkanega sadja: delati mošt iz manjvrednega sadja; piti mošt / hruškov, jabolčni mošt
SSKJ²
môštarica -e ž (ō)
moštnica: okrog hiše je imel posajenih več medenk in moštaric; košara moštaric / hruška moštarica
SSKJ²
môštek -tka m (ō)
ekspr. manjšalnica od mošt: kozarec vina ali moštka
SSKJ²
môšten -tna -o prid. (ō)
nanašajoč se na mošt: pobrisati z mize moštne kapljice / moštne sorte
SSKJ²
môštnat -a -o tudi moštnàt -áta -o prid. (ȏ; ȁ ā)
ki da veliko mošta: moštnata hruška
SSKJ²
môštnica -e ž (ȏ)
hruška, primerna za mošt: obirati moštnice / okrog hiše ima veliko medenk in moštnic / hruška moštnica
SSKJ²
móštven -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na moštvo: moštveno prvenstvo, tekmovanje / moštveni športi; moštvene igre / moštveni igralec / moštveni prostori
    móštveno prisl.:
    tekmovali bodo posamezno in moštveno
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
móštvo1 -a s (ọ̑)
1. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri: sestaviti moštvo; za katero moštvo se navdušuješ; gostujoče moštvo / hokejsko, nogometno moštvo; olimpijsko moštvo olimpijska ekipa; kapetan moštva / športno moštvo
 
šport. prvo moštvo sestavljeno iz najboljših igralcev določenega kluba
2. publ. osebje, ki je v službi na ladji; posadka: moštvo se je zbralo na krovu; izkrcati moštvo z ladje / ladijsko moštvo
3. nav. ekspr. skupina ljudi ki hkrati opravlja kako skupno delo: izmena moštva v kurilnici
SSKJ²
moštvò2 -à in môštvo -a in móštvo -a s (ȍ ȁ; ō; ọ̑)
1. star. lastnost moškega; moškost: moštvo se mu je v nadlogah krepilo; spoštoval ga je zaradi njegove velike poštenosti in moštva; nima niti trohe moštva
// ekspr. moške funkcije, zlasti spolne: moštvo mu je začelo pojemati
2. evfem. moški spolni organi: med vojno je izgubil moštvo
3. star. več moških, moški: zlasti moštvo je odhajalo v tujino
SSKJ²
móšus -a m (ọ̑)
močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze: vonj po mošusu
SSKJ²
motálo -a s (á)
teh. naprava, s katero se navija vlečna vrv: električno, ročno motalo; motalo za viseči oder
SSKJ²
mótanje tudi motánje -a s (ọ̄; ȃ)
glagolnik od motati: motanje preje / motanje otrok po sobi
SSKJ²
mótati -am tudi motáti -ám nedov.(ō; á ȃ)
1. knjiž. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa; navijati: motati prejo na motovilo / štrene motati
2. ekspr. premikati sem in tja, vrteti: roke so ji motale predpasnik; med prsti je motal papir, svinčnik / veter dviguje in mota prte na mizah
// star. zvijati: motati cigareto
3. nav. ekspr. delati, da kaj spremeni svoje okolje: motati kaj iz slame; metulji se motajo iz bub / iz noči se nekaj mota / ženska se je motala v različne jopice in ogrinjala zavijala, oblačila
    mótati setudi motáti se
    1. nav. ekspr., s prislovnim določilom gibati se v določenem prostoru: okoli postelje se motajo ljudje; ob reki se je motalo veliko kopalcev; otroci so se motali po sobi; mačka se mi mota pod nogami / mota se daleč od doma / po glavi, v glavi se ji motajo čudne, nejasne misli / steza se je motala med kamni se je vila / pod stropom se mota dim / navt. žarg. kapitan se je znal motati med ledom je znal spretno manevrirati
    2. ekspr. zapletati se, komplicirati se: vojne homatije so se začele čedalje bolj motati / pri govorjenju se je vedno bolj motal
    ● 
    ekspr. jezik se mu mota ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. motati se v prepir soudeleževati se prepira
    motajóč -a -e:
    otroci, motajoči se okrog njega
    mótan tudi motán -a -o:
    tekst. motana svila surova svilena nit po odmotavanju s kokonov
SSKJ²
mótek -tka m (ọ̑)
teh. priprava, na katero se navija preja, vrv, žica: nit naviti na motek / motek sukanca, vrvi
 
adm. priprava na mehanskem pisalnem stroju, na kateri je navit trak
SSKJ²
motél -a m (ẹ̑)
gostinski obrat hotelskega tipa, navadno ob velikih cestah zunaj naselij: pripeljati se do motela / zidati motel
SSKJ²
môten -tna -o prid. (ó)
1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce: motna tekočina, voda; motno vino / motna reka
// ki ima nizko stopnjo prozornosti: steklo je motno / skozi motna okna je prihajalo malo svetlobe
2. ki je brez močnega sijaja, leska: motna luč, svetloba / bolnikove oči so bile motne; pren. moten pogled
 
tekst. motno vlakno
3. nav. ekspr. ki mu ni mogoče natančno določiti oblike, pomena, vsebine: motni obrisi hiš; motne dalje / motna misel, slutnja; motna prispodoba življenja; motne razmere / moten smehljaj
    môtno stil. motnó prisl.:
    motno se spominjati dogodka; motno brušen kozarec / piše se narazen ali skupaj: motno zelena ali motnozelena gladina jezera; motno bela koža; motno rdeča svetloba
SSKJ²
mótenje -a s (ọ́)
glagolnik od motiti: motenje nočnega miru, pouka / medsebojno motenje oddajnih postaj
SSKJ²
mótenost -i ž (ọ́)
ped. lastnost motenega človeka: posledice motenosti se izražajo v vedenju; znamenja motenosti / čustvena, osebnostna, vedenjska motenost otrok
SSKJ²
motét -a m (ẹ̑)
glasb. večglasna vokalna skladba nabožne vsebine, zlasti od 13. do 18. stoletja: Gallusovi moteti in madrigali
SSKJ²
motìč -íča m (ȉ í)
agr. priprava iz držaja in luknjaste plošče za mešanje tekočin, smetane: mešati z motičem / sirarski motič
SSKJ²
motíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na motiko: motično obdelovanje
 
zgod. motično poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko
SSKJ²
motíčica -e ž (ȋ)
manjšalnica od motika: z motičico izpodkopavati plevel / motičice na okopalniku
SSKJ²
motíka -e ž (ȋ)
orodje s ploskim, navadno trikotnim listom in dolgim držajem za kopanje: kopati, okopavati, zamahovati z motiko; uho motike
● 
ekspr. odložili so sekire in motike prenehali so delati; publ. tu čaka velika ledina motike tistih, ki se ukvarjajo z glasbenim šolstvom tu je veliko dela za glasbenike
♦ 
agr. kraška motika kopača z dvema ali tremi roglji; vinogradniška motika trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji; vlačilna motika motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja; saditi pod motiko seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko
SSKJ²
motíkica -e ž (ȋ)
manjšalnica od motika: z motikico urejati grob / vrtna motikica
SSKJ²
motíkišče in motikíšče -a s (ȋ; í)
držaj pri motiki: dolgo motikišče
SSKJ²
motílec -lca [motiu̯ca in motilcam (ȋ)
kdor moti: motilci nočnega miru, javnega reda / kadar je delal, ni maral motilcev
 
pravn. motilec posesti kdor samovoljno ovira ali otežuje posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj
SSKJ²
motílen -lna -o prid. (ȋ)
knjiž. ki moti: motilni pojavi v gospodarstvu; motilni zvok / moja prisotnost je bila tu motilna
 
rad. motilni oddajnik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mótiti1 -im, in motíti in mótiti -im nedov. (ọ̄; ī ọ́)
nar. prekmursko delati maslo: motijo v leseni posodi
SSKJ²
motíti2 in mótiti -im nedov. (ī ọ́)
1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / zastar. motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● 
ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
♦ 
pravn. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad
    motíti se in mótiti se
    1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
    2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
    3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
    ● 
    ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško
    motèč -éča -e:
    moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
     
    elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name
    móten -a -o
    deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena / motena duševnost; duševno motena oseba; čustveno, razvojno, vedenjsko moten
    ♦ 
    pravn. motena posest
SSKJ²
motív -a m (ȋ)
1. kar povzroča kako dejanje, ravnanje; nagib, spodbuda: kaj je bil prvi motiv, da si se odločil za ta študij; več motivov žene ljudi v gore; podtikajo mu osebne motive pri tem koraku; gonilni, nizkotni, politični motiv; raziskovati motiv za uboj / iz kakšnih motivov si se odločil za ta študij / motivi njegovega dejanja
2. osnovna tematska prvina umetniškega dela: motiv ni slab; v ornamentih se motiv ponavlja; kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo; motiv morja; motiv iz narave; izbira motivov / baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv; glasbeni motiv
♦ 
lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; pravn. motiv obrazložitev, utemeljitev; psih. motiv sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča
SSKJ²
motivácija -e ž (á)
glagolnik od motivirati: duševne, seksualne motivacije dejanj; motivacija ravnanja, učenja / motivacija za delo / odpovedali so mu službo z motivacijo, da so ukinili delovno mesto
♦ 
lit. motivacija dejanja prikaz motivov za ravnanje oseb v literarnem delu; pravn. motivacija obrazložitev, utemeljitev
SSKJ²
motivacíjski -a -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na motivacijo: gledati psihološke pojave z motivacijske strani / motivacijsko sredstvo za učenje
    motivacíjsko prisl.:
    to delovno mesto je motivacijsko zelo revno
SSKJ²
motivátor -ja m (ȃ)
kdor spodbuja, navdušuje za kaj: trener mora biti tudi dober motivator; podjetnik, psiholog in izjemen motivator / strah lahko deluje kot močan motivator za učinkovitejše delo
SSKJ²
motíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na motiv: z novo zbirko je razširil motivni krog pesniškega sveta; motivni svet slik / motivna novost
 
filat. motivna zbirka zbirka znamk z določenim motivom; zool. motivno petje ptičje petje, sestavljeno iz več elementov
    motívno prisl.:
    motivno je posegel v preteklost; njegovo delo je motivno in izrazno novo
SSKJ²
motívičen -čna -o prid.(í)
motiven: motivična pestrost, preprostost skladbe, pesniške zbirke; motivično bogastvo / motivični viri
    motívično prisl.:
    motivično so njegovi spisi v zvezi z Dolenjsko
SSKJ²
motívika -e ž (í)
navadno s prilastkom motivi: glasbena motivika; socialna, vojna motivika; njegova motivika je raznovrstna; problem mladosti v motiviki Ivana Cankarja; motivika panjskih končnic / kakšne so pesmi po motiviki
SSKJ²
motivíranost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost motiviranega: proučevati motiviranost za učenje / skrbeti za motiviranost ljudi pri delu / materialna motiviranost
2. kar utemeljuje kako dejanje: najti motiviranost za zločin
SSKJ²
motivírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. navesti vzrok kakega dejanja, ravnanja, utemeljiti: motivirati odpust z dela; motivirati vlogo, zahtevo; prošnjo sem motiviral s tem, da bom odšel kmalu v pokoj / pisatelj je prepričevalno motiviral junakovo dejanje
2. publ. spodbuditi, navdušiti: izboljšani delovni pogoji so zelo motivirali delavce; pravilno sestavljeni učni načrti motivirajo učence za šolsko delo
    motivíran -a -o:
    motivirano dejanje, ravnanje; uboj je motiviran z nizkotnimi nagibi
SSKJ²
motívnost -i ž (ȋ)
motivi, motivika: motivnost njegovih del je zajeta v glavnem iz kmečkega življenja / njegove pesmi so raznovrstne po motivnosti
SSKJ²
motljáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. premikati sem in tja, vrteti: v rokah je motljal sončnik / veter je motljal njeno dolgo krilo
    motljáti se s prislovnim določilom
    gibati se v določenem prostoru: otroci so se motljali po sobi
SSKJ²
motnéti -ím nedov. (ẹ́ í)
knjiž. izgubljati bistrost, čistost; kaliti se: oči mu že motnijo
SSKJ²
motníca -e ž (í)
fot. medlica: na motnici dobiti ostro sliko
SSKJ²
motnína -e ž (ī)
lastnost, značilnost motnega: motnina tekočine / ekspr. motnina zavesti
SSKJ²
motníti -ím nedov. (ī í)
knjiž. kaliti1kdo motni vodo
SSKJ²
môtnja -e ž (ó)
pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem
a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje; motnja hranjenja duševna motnja, ki se navadno kaže v nezadostnem zauživanju hrane ali v prekomernem zauživanju hrane in bljuvanju
b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi
c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje
 
meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine
č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano
SSKJ²
motnjáva -e ž (ȃnav. ekspr.
1. nejasnost, zamegljenost ozračja: luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke; pren., knjiž. motnjave prividov; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
2. knjiž. kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida: motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
 
med. motnjava v steklovini
3. motnja: ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav
SSKJ²
motnôba -e ž (ó)
knjiž. motnost: temno siva motnoba neba / sladka motnoba mu je zalivala zavest
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
motnoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima motne oči: motnooka starka
SSKJ²
môtnost -i ž (ó)
značilnost motnega: motnost tekočine, zraka / motnost fotografije / ekspr. motnost čustva, zavesti
♦ 
agr. motnost vina stanje, pojav po vrenju mošta zaradi izločenih sestavin; meteor. suha motnost stanje ozračja, ko je zmanjšana horizontalna vidljivost zaradi prašnih primesi
SSKJ²
móto -a m (ọ̑)
kratko izražena programska misel, zlasti na začetku knjige, poglavja, pesmi: nad poglavje je napisal moto; za moto svojemu romanu je izbral Prešernove verze / ekspr. moto njegove umetnosti je večni boj med svetlobo in temo; publ. s tem motom so šli v napad pobudniki gradnje tovarne
SSKJ²
moto... ali móto... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na motorno kolo
a) s tujko v drugem delu: motodrom; motoklub, motokros
b) z domačo besedo v drugem delu: motodirke in moto dirke
SSKJ²
motocíkel -kla m (í)
motorno kolo: pred hišo se je ustavil motocikel; izdelovati, popravljati motocikle; motocikel s prikolico
SSKJ²
motociklíst -a m (ȋ)
motorist: pri nesreči se je motociklist huje poškodoval; tekme motociklistov; tečaj za motocikliste / na tej poti si varen pred kolesarji, motociklisti in avtomobili
SSKJ²
motociklístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na motocikliste ali motociklizem: motociklistični jopič; motociklistična čelada / prirediti motociklistične dirke
SSKJ²
motociklízem -zma m (ī)
kar je v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo: razvoj motociklizma / športni motociklizem
SSKJ²
mótodírka in móto dírka -e ž (ọ̑-ȋ)
nav. mn., publ. dirka z motornimi kolesi: v nedeljo bodo motodirke
SSKJ²
motoglàv in motogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
star. omotičen: bil je motoglav od nemira, pijače; kot motoglav se je opotekal / ujela je motoglavega nočnega metulja; nekaj motoglavih muh se je grelo na soncu
    motoglávo prisl.:
    motoglavo je hodil ob palici
SSKJ²
motogláviti -im nedov. (á ȃ)
star. v omotici premikati se, hoditi: od vročice je motoglavil po sobi / zamišljen je motoglavil po polju / kaj motoglaviš zmedeno govoriš
SSKJ²
mótokrós -a m (ọ̑-ọ̑)
šport. dirkalna vožnja z motornimi kolesi po krožni progi z naravnimi ovirami: tekmovanje v motokrosu
SSKJ²
mótor1 -ja m (ọ̑)
knjiž. gonilna sila, gibalo: on je motor celotne akcije; glavni ženski lik je motor v romanu
SSKJ²
motór2 -ja m (ọ̑)
1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj: motor brni; letalu se je pokvaril motor; motor teče enakomerno; pognati, prižgati, vključiti motor; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor; električni motor; motor na bencin, zračno hlajenje; moč motorja; zaviranje z motorjem; pren. to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti; ekspr. presaditev človeškega motorja
2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo3skočiti z motorja; peljati se z motorjem / dirkalni motor
♦ 
elektr. enofazni motor elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze; enosmerni motor na enosmerni tok; glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja; komutatorski motor; sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; navt. izvenkrmni motor; strojn. dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib; dvovaljni motor z dvema valjema; Ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; pogonski motor; Wanklov motor; motor z notranjim zgorevanjem na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem; glava motorja
SSKJ²
motórček -čka m (ọ̑)
manjšalnica od motór: motorček brezhibno deluje; model žene motorček / ekspr. pri prometni nesreči je padel z motorčka / električni motorček
SSKJ²
mótoren1 -rna -o prid. (ọ̑)
knjiž. gonilen, gibalen: motorna sila nacionalizma
SSKJ²
motóren2 -rna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na motór: motorni deli / motorni bencin / vozilo na motorni pogon / motorni čoln; motorni promet; motorni vlak; motorna kosilnica, žaga; motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno letalo
♦ 
strojn. motorna gred; motorno olje olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem; žel. motorni vlak kompozicija iz enega ali več motornih voz in ene ali več prikolic; motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike
SSKJ²
motóričen -čna -o prid. (ọ́)
knjiž. gibalen: motorična dejavnost organizma; motorična sposobnost telesa / motorična reakcija / motorični tip človeka tip človeka, ki ima velike sposobnosti za gibanje
♦ 
anat. motorični živec živec, ki povzroča delovanje mišic; motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam
    motórično prisl.:
    motorično zavrt otrok
SSKJ²
motórika -e ž (ọ́)
1. knjiž. sposobnost telesa za gibanje: prizadeta je otrokova motorika; motorika roke / pospeševanje motorike
2. glasb. neprekinjeno, enakomerno potekajoče ritmično gibanje: motorika v baročni glasbi
SSKJ²
motoríst -a m (ȋ)
1. kdor vozi motorno kolo: pri nesreči se je motorist poškodoval; prehiteti motorista / prvenstvo motoristov
2. pog. delavec, ki upravlja stroj na motor z notranjim zgorevanjem; strojnik: zaposlen je kot motorist
♦ 
navt. (ladijski) motorist kdor upravlja motor na manjši plovni enoti v trgovski mornarici
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
motorístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na motoriste ali motorizem: motoristična čelada / motoristične dirke / motoristični klub
SSKJ²
motorístika -e ž (í)
dejavnost v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo, zlasti na športnem področju: gojil je motoristiko in plavanje / v šoli je dobil osnovne pojme o motoristiki
SSKJ²
motorístka -e ž (ȋ)
ženska, ki vozi motorno kolo: trčiti v motoristko; rada kolesari in je navdušena motoristka; motoristi in motoristke / policistka motoristka
SSKJ²
motorizácija -e ž (á)
1. glagolnik od motorizirati: motorizacija armade, prometa / motorizacija obdelovanja zemlje / motorizacija v kraju naglo napreduje
2. ekspr. motorna vozila: časi, ko še ni bilo motorizacije; nasprotnik je uporabil vso svojo motorizacijo
SSKJ²
motorízem -zma m (ī)
dejavnost v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo: razvoj motorizma
SSKJ²
motorizíranec -nca m (ȋ)
pog. kdor ima ali vozi motorno vozilo: število motorizirancev narašča / motorizirancem se ne da ustavljati pred prehodi za pešce
SSKJ²
motorizíranost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost motoriziranega: motoriziranost prebivalstva naglo narašča
SSKJ²
motorizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. opremiti kaj z motornimi vozili (za prevoz): motorizirati pehoto / država se hitro motorizira
2. vpeljati motorni pogon v kako dejavnost: motorizirati kmetijstvo / motorizirati delavnico
    motorizírati se pog.
    kupiti si osebni avtomobil: tudi jaz sem se motoriziral
    motorizíran -a -o:
    motorizirani turisti; motorizirana enota vojske; publ. motorizirani nomadi turisti, ki potujejo z avtomobilom in taborijo; sam.: motorizirani naj ve o vozilu kaj več kot to, kje je bencin
SSKJ²
motórjev -a -o (ọ̑)
pridevnik od motór: motorjev cilinder
SSKJ²
motórka -e ž (ọ̑pog.
1. motorna brizgalna: gasilsko društvo je kupilo motorko
2. motorna ročna žaga: z motorkami podirati drevesa
3. motorna kosilnica: kositi z motorko
4. motorni vlak: motorka je pripeljala na postajo in izstopila sva
SSKJ²
motórnik -a m (ọ̄)
1. žel. motorni vlak: trčila sta motornik in traktor
2. ladja na motorni pogon: motorniki izpodrivajo parnike
SSKJ²
motoróga -e ž (ọ́)
1. nav. mn., obrt. krak, ki veže pesto vodnega kolesa, motovila z obodom: voda je tekla po motorogah in lopatah; škripajoče motoroge
// špica (pri kolesu): iz zadnjega kolesa so štrlele motoroge / v vreteno zabite motoroge
2. star. neroden, nespreten človek: ti motoroga, ti
SSKJ²
motorovódja -e tudi -a m (ọ̑)
žel. kdor vozi motorni vlak: po trčenju so priprli motorovodjo
// navt. motorist: postati motorovodja na barki
SSKJ²
motoroznánstvo -a s (ȃ)
nauk o motorjih z notranjim zgorevanjem: izpit iz motoroznanstva in vožnje; predavanje o motoroznanstvu
SSKJ²
motórski -a -o prid. (ọ̑)
motoren2proizvodnja motorskih delov
SSKJ²
motoskijöring -a [mótoskjéring-m (ọ̑-ẹ̑)
šport. smučanje na motorno vleko: na jezeru organizirati motoskijöring; ukvarjati se z motoskijöringom
SSKJ²
mótoskúter -ja m (ọ̑-ū)
v italijanskem okolju skuter: fantje so se prevažali z motoskuterji
SSKJ²
motovílast -a -o prid. (í)
ekspr. neroden, zlasti pri gibanju, premikanju: velik in motovilast človek / motovilaste noge / motovilasta pijanost
SSKJ²
motovílček -čka [motoviu̯čkam (ȋ)
nav. ekspr. manjšalnica od motovilec: pripravila je motovilček s fižolčkom
SSKJ²
motovílec -lca [motoviu̯cam (ȋ)
rastlina, navadno samorasla, s podolgovatimi listi, ki se uporabljajo kot solata: nabirati, osnažiti, pripraviti motovilec; cena motovilca
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
motovílež -a m (ȋ)
ekspr. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: ta motovilež je pohodil vse sadike
SSKJ²
motovíliti -im nedov. (í ȋ)
1. delati kaj, navadno počasi, nerodno: nekaj motovili v gozdu; motovilil je pred vrati; nalašč tako dolgo motovili; že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše / z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila / motovilil se je v nerešljivih vprašanjih / otročad se je motovilila ob peči je bila / že dolgo se je motovilil s tem delom se je ukvarjal
// počasi, nerodno hoditi: motoviliti skozi temo; raca in motovili pred njim / pijan motovili po kuhinji / ves dan je motovilil okrog je hodil
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom nerodno, neurejeno se gibati, premikati: muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino / motoviliti z rokami po zraku / časopis je v vetru motovilil
    motovíliti se 
    1. ekspr. pojavljati se v neredu: misli so se mu začele motoviliti / to vprašanje se mu je motovililo v mislih
    // izmikati se: kaj se motoviliš, saj si sam hotel sodelovati
    2. zastar. vtikati se, vmešavati se: ne motovili se v zadeve starejših
    ● 
    ekspr. dekle se mu že več dni motovili po glavi misli nanjo; ekspr. motovili se okrog dekleta zanima se zanjo
SSKJ²
motovíljenje -a s (ī)
glagolnik od motoviliti: nič motoviljenj, samo dejstva / z motoviljenjem je vstopil v sobo obotavljaje se
SSKJ²
motovílka -e [motoviu̯ka tudi motovilkaž (ȋ)
zastar. predeno, štrena: na roke si je nataknila novo motovilko
SSKJ²
motovílo -a s (í)
1. teh. priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje: vrteti motovilo; prejo navijati na motovilo; hodi kakor staro motovilo
// priprava, na katero se navija vrv, žica: gasilske cevi na motovilu / vodnjak na motovilo
2. slabš. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: nadležno, pijano motovilo
// nepripraven, nepriročen predmet: vrzi proč to motovilo
♦ 
navt. sidrno motovilo naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige; usnj. motovilo kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena
SSKJ²
motrênje -a s (é)
glagolnik od motriti: pozorno motrenje / motrenje narave, življenja / tribuna za motrenje vseh vprašanj, ki so življenjskega pomena presojanje, ocenjevanje
SSKJ²
motrílec -lca [motrilca in motriu̯cam (ȋ)
star. opazovalec, gledalec: pozoren motrilec bi lahko odkril več / nepristranski motrilec mora priznati, da je odgovor pravilen
SSKJ²
motríšče -a s (í)
zastar. stališče, gledišče: delati kaj z gospodarskega, razvojnega motrišča; presojati kaj z motrišča tehnike
SSKJ²
motríti -ím nedov. (ī í)
1. preh. z gledanjem dojemati, zaznamovati vsebino česa; opazovati, gledati: snel je očala in ga motril; s kritičnim pogledom je motril pohištvo / nepremično, radovedno ga je motrila; izpod oči, od blizu, z jeznimi očmi, resnim obrazom motriti kaj / motri me od glave do peta
// s prislovnim določilom presojati, ocenjevati: motriti kaj s stališča potreb, z dveh vidikov; kritično motriti problem / zviška motriti dejanja ljudi
2. zastar. upirati, usmerjati pogled kam: motril je proti planinam
    motrèč -éča -e:
    stopam po mestu, motreč izložbe; preudarno motreč pogled
    motrèn -êna -o:
    premikati motreni predmet
SSKJ²
motto gl. moto
SSKJ²
motvóz -a m (ọ̑)
star. vrvica, vrv: odvozlati motvoz; privezati kaj z motvozom; bombažni motvoz / ekspr. vzemi nove motvoze za čevlje vezalke
SSKJ²
motvózast -a -o prid. (ọ̑zastar.
1. ki je iz vrvice, vrvi: motvozasta mreža
2. ekspr. podoben vrvici, vrvi: motvozasti poganjki rastline
SSKJ²
mouliné gl. muline
SSKJ²
mousse in mús -a [músm (ȗ)
gastr. kremasta, penasta slaščica iz smetane, jajc in dodatkov: čokoladni, kavni mousse
// lahka kremasta, penasta jed: lososov, piščančji mousse
SSKJ²
moustérien -a [musterjénm (ẹ̑)
arheol. kultura neandertalskega človeka: raziskovati moustérien
SSKJ²
môvens -a m (ȏ)
knjiž. pobuda, gibalo: kaj je glavni movens njegovega hotenja / movens strahotnega nasilja je bil predsednik
SSKJ²
môvje -a tudi movjè -à s (ȏ; ȅ ȁ)
po ljudskem verovanju duše nekrščenih otrok, ki letajo ponoči kot ptiči: slišati vzdihovanje movja
SSKJ²
mozaíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mozaik:
a) mozaični okras / mozaični kamenčki; mozaični tlak; mozaična stena / mozaično slikarstvo
b) mozaična oddaja / mozaična kompozicija romana
♦ 
gozd. mozaična bolezen bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; les. mozaični parket parket iz elementov, sestavljenih v okrasne figure
    mozaíčno prisl.:
    novela je mozaično razdrobljena
SSKJ²
mozaíčnost -i ž (ȋ)
knjiž. značilnost mozaičnega: mozaičnost romana
SSKJ²
mozaík -a m (ȋ)
slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo: izdelovati, sestavljati mozaike; ogledovati mozaike / tla so iz lepega mozaika / keramični mozaik
// knjiž. kar je po sestavi podobno temu: njegovo delo je pisan mozaik; pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto; država je pravi mozaik narodnosti; mozaik zgodovinskih podatkov / filmski, glasbeni mozaik
♦ 
alp. drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja; gozd. bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; um. slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mózeg -zga m (ọ̑)
1. mehko tkivo v kosteh: vzeti mozeg iz kosti; rumen kot mozeg / kosti z mozgom / ekspr. ti ljudje so mozeg organizacije najpomembnejši, vodilni ljudje
2. pog., v prislovni rabi, v zvezi do mozga popolnoma, čisto: izčrpan do mozga; pokvarjen do mozga; do mozga poznati svojega bližnjega / krik ga je pretresel do mozga zelo
3. zastar. mezga1iz jabolk napraviti mozeg
● 
pog. trpljenje mu je počasi izpilo mozeg ga je izčrpalo, oslabilo; pog. žvižg mu je šel skozi mozeg neprijetno je deloval nanj
♦ 
anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; kostni mozeg krvotvorno tkivo v kosteh; rdeči kostni mozeg z mnogo rdečih krvničk; lobanjski mozeg možgani
SSKJ²
mozélčan -a m (ẹ̑)
vino iz pokrajine ob reki Moselle: naročiti steklenico mozelčana
SSKJ²
mózganje -a s (ọ̑)
glagolnik od mozgati: za to spoznanje je bilo treba precej bistroumnosti in mozganja
SSKJ²
mozgàt -áta -o prid. (ȁ ā)
agr., navadno v zvezi mozgati grah grah, katerega oglato in debelo zrnje ima mehko meso:
SSKJ²
mózgati -am nedov. (ọ̑ekspr.
1. preudarjati, tehtati (v mislih): nekaj dni je mozgal njegov nasvet; mozgal je, kako bi stvar lažje uredil; to vprašanje je mozgal že več dni / koliko jih je, je mozgal sam pri sebi
// nepreh. premišljati, razmišljati: neprestano je mozgal o čem; veliko je mozgal
2. sesati (mozeg): dolgo je mozgal kost
    mozgajóč -a -e:
    mozgajoč obraz
SSKJ²
mózgav -a -o prid. (ọ̑)
ki vsebuje mozeg: mozgave kosti
SSKJ²
mózgov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mozeg: mozgove žile / mozgova kost
SSKJ²
mózgoven -vna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mozeg: mozgovno tkivo / mozgovne kosti
SSKJ²
mozgovína -e ž (í)
anat. živčna snov v osrednjem živčevju; živčnina: možganska mozgovina
SSKJ²
mozníca -e ž (í)
obrt. luknja za moznik: izvrtati moznico
SSKJ²
mozníčiti -im nedov. (í ȋ)
obrt. vezati z mozniki: mozničiti trame
SSKJ²
mozník -a m (í)
1. obrt. lesen klin za vezanje lesenih delov: mozniki so popustili; trama zbiti, zvezati z mozniki / jekleni, svinčeni mozniki
2. (zidni) vložek: letvice pritrditi na lesene moznike v zidu
♦ 
strojn. klinu podoben strojni del za pritrditev kolesa na gred
SSKJ²
mozólj -a m (ọ̑)
vnetje lojnice in njene okolice: odpravljati, stiskati mozolje; mozolji na obrazu; koža brez mozoljev
SSKJ²
mozóljast -a -o prid. (ọ̑)
1. poln mozoljev: mozoljast obraz
2. podoben mozolju: mozoljast izpuščaj
SSKJ²
mozóljav -a -o prid. (ọ̑)
ki ima mozoljasto kožo: mozoljav mladostnik / mozoljava polt
SSKJ²
mozóljavica -e ž (ọ̑)
mozoljavost: v puberteti se je pri njem pojavila mozoljavica
SSKJ²
mozóljavost -i ž (ọ̑)
kožna bolezen z mozolji: dieta je pomagala proti mozoljavosti
SSKJ²
mozóljčast -a -o prid. (ọ̑)
poln mozoljčkov: mozoljčast obraz / mozoljčast človek
SSKJ²
mozóljček -čka m (ọ̑)
manjšalnica od mozolj: stiskati mozoljčke
SSKJ²
mozóljec -jca m (ọ̑)
ekspr. mozolj, mozoljček: stiskati mozoljce
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mozzarella gl. mocarela
SSKJ²
móž m, mn. možjé (ọ̑)
1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave policist; možje v modrem policisti
3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. pog., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● 
star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ 
etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
SSKJ²
možáča -e ž (á)
nav. ekspr. ženska z nekaterimi moškimi telesnimi, duševnimi lastnostmi: imajo jo za možačo; ljudomrzna možača
SSKJ²
možák -a m (á)
1. nav. ekspr. dorasel človek moškega spola: on je že možak; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi; bil je postaven starejši možak
2. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: to je možak; bodi možak, ne pa cmera; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol
SSKJ²
možákar -ja m (ȃ)
ekspr. dorasel človek moškega spola; mož: po poti sem srečal nekaj možakarjev / saj smo možakarji, ne babe
SSKJ²
možákarica -e ž (ȃ)
možača: močna možakarica
SSKJ²
možákarski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na možakarje: možakarski obraz; zdel se mu je že možakarski / možakarski značaj
    možákarsko prisl.:
    ustopil se je (po) možakarsko
SSKJ²
možákinja -e ž (á)
možača: velika možakinja
SSKJ²
možánec -nca m (ā)
star. mož, navadno starejši: spoštljivo govoriti z možancem; moder možanec
SSKJ²
možàt -áta -o prid. (ȁ ānav. ekspr.
1. ki ima odločnost, pogum: možat človek
// ki izraža odločnost, pogum: možat značaj; možata zrelost / možat pogovor; možata beseda / možato dejanje
2. močen: njegove možate roke; možata postava / bil je velik in možat
    možáto prisl.:
    možato izpolnjevati dolžnosti; možato se je tam postavil; možato zagovarjati svoje prepričanje
    možáti -a -o sam.:
    veljal je za možatega; reči kakšno možato
SSKJ²
možátiti se -im se nedov. (á ȃekspr.
1. postajati možat: hitro sem zorel in se možatil
2. kazati se možatega: na dan odhoda se je zelo možatil
SSKJ²
možátost -i ž (á)
nav. ekspr. lastnost možatega človeka: bil je presenečen nad možatostjo svojega znanca; možatost in ponos
SSKJ²
možè1 -éta m (ȅ ẹ́)
ekspr. droben, majhen moški, navadno starejši: suh može
SSKJ²
možè2 -éta s (ȅ ẹ́)
slabš. droben, majhen moški, navadno starejši: sključeno, pritlikavo može
SSKJ²
móžek -žka m (ọ̑)
ekspr. manjšalnica od mož: droben, prileten možek / ljubk. ima zlatega možka
♦ 
bot. goba z rjavim povešenim klobukom, Polyporus pes caprae
SSKJ²
móžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄)
ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja; mogoč: poiskati možno rešitev / na to vprašanje je možen samo en odgovor / proizvodnja v največjem možnem obsegu
// navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je možen takoj
● 
pri slikanju je uporabil vse možne barve vse mogoče; sam.: pogovarjali smo se o možnem in resničnem; prim. možno
SSKJ²
móžev -a -o (ọ̑)
svojilni pridevnik od mož: možev brat, oče; prevzeti možev priimek / čudil se je moževi jezi
SSKJ²
moževánje -a s (ȃ)
glagolnik od moževati: prišlec je pretrgal njuno moževanje o gospodarstvu; ob nedeljah so njegovi prijatelji prihajali na moževanje
SSKJ²
moževáti -újem nedov. (á ȗ)
ekspr. moško se pogovarjati, razpravljati: ob sobotah so hodili moževat v gostilno; moževati o delu in politiki / visoke plavolaske so moja šibka plat, je moževal
SSKJ²
móževski -a -o prid. (ọ̑)
moški2moževski ponos je premagal vsa druga čustva; ali je to moževska beseda / moževski stan
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
možgánčki -ov m mn. (ȃ)
nav. ekspr. manjšalnica od možgani: ptičji možgančki / ima gibčne možgančke / ocvrti možgančki
SSKJ²
možgáni -ov m mn., rod. mn. tudi možgán (ȃ)
1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini: pri padcu si je poškodoval možgane; možgani opice; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov; velikost, vnetje, zgradba možganov; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani; pren., ekspr. več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal
2. nav. ekspr. to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: ta misel mu je šla, šinila skozi možgane; to se mu je vtisnilo v možgane; plod bolnih možganov
3. knjiž., navadno z rodilnikom najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju: možgani podjetja; možgane ekipe predstavlja desni zunanji igralec
// inteligenca, zlasti raziskovalci: močen je odtok tehničnih možganov; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo
4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani računalnik: elektronski možgani so analizirali milijone podatkov; projekti elektronskih možganov
● 
ekspr. možgani se mu kisajo, mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. možgani so mu začeli hitro delovati začel je hitro misliti; ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati; ekspr. možgane rahljati komu pripravljati ga za učenje, razmišljanje; ekspr. danes mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti; ekspr. v njegovih možganih se je prižgala lučka doumel, razumel je; slabš. ima konjske možgane je zelo nespameten, neumen; ekspr. nima lastnih možganov ne odloča se samostojno
♦ 
anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; srednji možgani del možganov za urejanje gibov; veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice; pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca
SSKJ²
možgánov -a -o prid. (ȃ)
gastr. ki je iz možganov: možganov namaz / možganova juha
SSKJ²
možganovína -e ž (í)
anat. podporno in žlahtno tkivo možganov: poškodba možganovine
SSKJ²
možgánski -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja
2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
♦ 
anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
SSKJ²
možíc -a m (ȋ)
1. nav. ekspr. manjšalnica od mož: dobrodušen, sključen možic; možic zanemarjene zunanjosti
2. palček1možici in kraljična
3. igrača, ki predstavlja moškega: izrezal je marsikakega možica; stiskal je možica iz gumija, da je cvilil
4. strašilo (na njivi), ki predstavlja moškega: v proso postaviti cunjaste možice; slamnat možic
5. lov. žarg. pokončno čepenje živali, zlasti zajca na zadnjih nogah: postaviti možica
♦ 
alp. kup zloženega kamenja na doseženih višinskih točkah ali za oznako smeri v nepreglednem svetu
SSKJ²
možícelj -clja stil. -na [možicəljm (í)
1. slabš. droben, majhen moški: bil je neznaten možicelj / žena in možicelj
2. igrača, ki predstavlja moškega: možicelj iz cunj, voska; možicelj na vrvici / možicelj capljač
SSKJ²
možìč -íča m (ȉ í)
nav. ekspr. manjšalnica od mož: trebušast možič; možič majhne postave / jaz da bi se bala svojega možiča
SSKJ²
možíček -čka m (ȋ)
nav. ekspr. manjšalnica od mož: njegov oče je bil droben, suh možiček; sivolas možiček / poznaš njenega možička; želele so si možičke; možiček in ženička
SSKJ²
možílo -a s (í)
nar. možitev: Pa si res zrela za možilo (J. Jalen)
SSKJ²
možína1 -e tudi -a m (í)
ekspr. velik, močen moški: je tak možina; star možina
SSKJ²
možína2 -e ž (í)
bot. bodeča rastlina z drobnimi cveti v glavičastih kobulih, Eryngium: alpska, poljska možina
SSKJ²
možítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od možiti: misli na možitev; hči je bila že za možitev; vdova ni imela v mislih druge možitve
SSKJ²
možíti se -ím se nedov. (ī ív zvezi z osebo ženskega spola
1. poročati se: danes se moži / moži se na kmetijo
2. dov. poročiti se, omožiti se: rada bi se možila
    možíti ekspr.
    dajati, oddajati v zakon: moži edino hčer
SSKJ²
móžnar -ja m (ọ́)
1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar; pokati z možnarji; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev; smodnik za možnarje
// nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev
2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe; možnar za sladkor / kuhinjski možnar
SSKJ²
móžnarček -čka m (ọ́)
manjšalnica od možnar: nabiti možnarček / tak možnarček si že dolgo želim za kuhinjske potrebe
SSKJ²
móžnarski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na možnar: možnarske salve / možnarska baterija nekdaj baterija, oborožena z možnarji
SSKJ²
móžno prisl. (ọ́)
1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost uresničitve; mogoče: z brezglavostjo ni možno ničesar doseči / elipt. vrzi, kolikor možno daleč
2. v členkovni rabi izraža zadržano pritrjevanje: včeraj si bil neznosen. Možno; prim. možen
SSKJ²
móžnost -i ž (ọ́)
1. kar se lahko uresniči: za zdaj je to le možnost; nazor o možnosti objektivnega spoznanja / računa z možnostjo, da mu bo kdo pomagal / spremeniti možnost v resničnost
2. navadno s prilastkom kar je dano na izbiro za uresničitev česa: imam samo eno možnost; odločiti se za kako možnost; resnične, teoretične možnosti; imam več možnosti / iskati nove odtenke starih izraznih možnosti / omahovati med dvema možnostma
// kar omogoča uresničitev česa: ustvarjene so nove, široke možnosti za razvoj; nima možnosti, da bi nadaljeval študij; materialne, zaposlitvene možnosti; slabe prodajne možnosti; enake možnosti šolanja
3. publ. zmožnost, sposobnost: to presega možnosti enega človeka; meje človeških možnosti; materialne možnosti ljudi; njegove ustvarjalne možnosti so velike / pomagal bom v okviru svojih možnosti
● 
ekspr. dežela neomejenih možnosti dežela, kjer je mogoče uresničiti načrte, želje; publ. iščem sobo, po možnosti v Šiški če je le mogoče
SSKJ²
móžnosten -tna -o prid. (ọ́)
knjiž. mogoč, možen, potencialen: pisatelj ima v vsaki dobi svoje dejansko in možnostno občinstvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mráčen -čna -o stil. prid., mráčnejši in mračnêjši (á ā)
1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● 
ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ 
zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
    mráčno tudi mračnó prisl.:
    mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
SSKJ²
mračênje -a s (é)
glagolnik od mračiti: večerno mračenje
SSKJ²
mračíca in mráčica -e ž (í; ȃ)
bot. rastlina z modrimi cveti v glavicah, Globularia: navadna, srčastolistna mračica
SSKJ²
mračína -e ž (í)
knjiž. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana; mrak: iz mračine se blešči nekaj svetlega; gledati v mračino dvorane; strele so švigale po sivi mračini / daljava je zastrta z mračino
// mračnost: mračina neba
SSKJ²
mračíti -ím nedov. (ī í)
1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
 
knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan
3. knjiž. delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
    mračíti se 
    1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
    2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
    ● 
    ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
    mračèč -éča -e:
    mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
SSKJ²
mráčnež -a m (ȃ)
1. ekspr. kdor je negativno, neugodno razpoložen: ne bodi tak mračnež; sitni mračneži
2. zastar. mračnjak: ti mračneži so nezadovoljno gledali na napredek
SSKJ²
mráčnica -e ž (ȃ)
bot. rastlina z modrini cveti v glavicah, Globularia:
SSKJ²
mračník -a m (í)
nar. netopir: prhutanje mračnikov v zvoniku
SSKJ²
mračnják -a m (áekspr.
1. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: boriti se proti mračnjakom; verski mračnjak; spori z mračnjaki; nazadnjak in mračnjak
2. zastar. žival, ki živi v temi: mračnjak krt
SSKJ²
mračnjáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na mračnjake: mračnjaška gonja proti čemu / boj s konservativnimi in mračnjaškimi silami
SSKJ²
mračnjáštvo -a s (ȃ)
ekspr. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: boriti se proti mračnjaštvu; fevdalno, srednjeveško, versko mračnjaštvo; napovedati boj nazadnjaštvu in mračnjaštvu / idejno mračnjaštvo
SSKJ²
mračnogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ki mračno, žalostno gleda: redkobeseden in mračnogled človek
SSKJ²
mráčnost -i ž (á)
lastnost, značilnost mračnega: mračnost in hladnost grajskih prostorov / z veselo novico mu je pregnal mračnost / ekspr. mračnost baladne vsebine
SSKJ²
mrák -a stil. m, mn. mrakôvi stil. mráki (ȃ)
1. čas, ko prehaja dan v noč: mrak je že / mrak se dela mrači se; knjiž. na zemljo je legel, padel mrak zmračilo se je; gost mrak; prvi, pozni mrak; ekspr. počakal je do trdega mraka / jutranji mrak zora, svit; večerni mrak / pri označevanju časovnosti: proti mraku je odpotoval; knjiž. pod mrak se je vrnil; delal je dolgo v mrak; pred mrakom so vojaki odšli na položaje; z mrakom je legel
2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana: v globeli, gozdu, kleti je mrak; oči so se svetile iz mraka; sobni mrak; mrak ječe mračnost; mrak pred nevihto / mn., pesn. mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; pren., ekspr. mrak nevednosti, obupa, samote
3. ekspr. stanje, ko so ljudje žalostni, potrti: v vsej vasi je takrat vladal mrak; živeti v mraku
4. ekspr. stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: boriti se proti mraku, za svobodo; srednjeveški mrak
5. zastar. mrk1lunin, sončni mrak
● 
knjiž. mrak mu izgine z obraza žalosten, potrt izraz; knjiž. pred oči mu je stopil mrak izgubil je zavest; ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. ti dogodki so že utonili v mrak so pozabljeni; knjiž. bloditi v mraku biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju; ekspr. duševni mrak duševna bolezen; zaostalost, nevednost; ekspr. mrak davnine neraziskana, nejasna preteklost
♦ 
etn. mrak po ljudskem verovanju bitje, ki zvečer škoduje otrokom; meteor. astronomski mrak ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem; rib. loviti ob mrakih v nočeh brez mesečine
SSKJ²
mrakôba -e ž (ónav. ekspr.
1. mrak, mračnost: v sobi je bila težka mrakoba; v mrakobi je videl gručo ljudi; privaditi se gozdni mrakobi; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada
2. negativno, neugodno razpoloženje: mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši
SSKJ²
mrakôben -bna -o prid. (ó ō)
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoben gozd, predor / mrakobna soba; ozračje je bilo mrakobno
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: včeraj je bil mrakoben, danes se pa že smehlja; pren. mrakobno rjavo poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: mrakobna podoba družbenega stanja
3. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: mrakobna država
    mrakôbno prisl.:
    mrakobno gledati
SSKJ²
mrakôbnost -i ž (ó)
nav. ekspr. lastnost, značilnost mrakobnega: jesenska mrakobnost / mrakobnost mu je izginila z obraza / mrakobnost srednjega veka
SSKJ²
mrakôta -e ž (ó)
nav. ekspr. mrak, mračnost: v sobi je bila mrakota; mrakota gozda / mrakota je plavala nad vsemi stvarmi
SSKJ²
mrakôten -tna -o prid. (ó)
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
    mrakôtno prisl.:
    biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
SSKJ²
mrakôtnost -i ž (ó)
lastnost, značilnost mrakotnega: mrakotnost prostorov / ekspr. mrakotnost obraza / ekspr. mrakotnost takratnih razmer
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrámor1 -ja m (á)
zastar. bramor: mramor izpodjeda korenine / zastar. mramorji so pogostna bolezen skrofuloza
 
vet. kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu; bramor
SSKJ²
mrámor2 -ja tudi -a m (á)
star. marmor: spomenik iz mramorja; sedel je mirno, kot bi bil iz mramorja
SSKJ²
mrámoren -rna -o prid. (á)
star. marmoren: mramoren kip / bled obraz in mramorno čelo
SSKJ²
mrámornat -a -o prid. (á)
star. marmornat: mramornata plošča
SSKJ²
mrávlja -e ž (á)
1. drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah: mravlja leze, pleza, teka; mravlja me je ugriznila; drobne mravlje; družina, gnezdo mravelj; ves dan dela kakor mravlja zelo pridno; priden je kot mravlja zelo
 
zool. bela mravlja termit; črna mravlja ki je črne barve in se hrani z izločki listnih ušic, Lasius niger; lesna mravlja velika mravlja rjavo črne barve, ki se naseli v lesenih delih stavb in jih razjeda, Camponotus ligniperdus; rdeča mravlja ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rjava mravlja ki je rjave barve in vdira v stanovanja, Formica fusca; velika mravlja
2. mn., knjiž. občutek otrplosti in rahlega zbadanja; mravljinci: imeti mravlje v nogi / mravlje mu lezejo po hrbtu, koži; mravlje ga spreletavajo
SSKJ²
mrávljica -e ž (á)
nav. ekspr. manjšalnica od mravlja: okrog mravljišča so lazile mravljice; dela kot mravljica; pren. ves dan je delala ta mravljica
SSKJ²
mravljínčar -ja m (ȋ)
nav. mn., zool. južnoameriški brezzobi sesalci z rilčasto glavo in črvastim lepljivim jezikom, Myrmecophagidae: mravljinčarji se hranijo s termiti / mravljinčar vrečar avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom, Myrmecobius fasciatus
SSKJ²
mravljínčast -a -o prid.(ȋ)
v katerem se čuti otrplost in rahlo zbadanje: mravljinčasti prsti; roka postaja mravljinčasta
    mravljínčasto prisl.:
    srh mi je mravljinčasto spreletaval telo
SSKJ²
mravljínčavost -i ž (ȋ)
lastnost, stanje mravljinčastega: mravljinčavost prstov
SSKJ²
mravljínček -čka m (ȋ)
nav. ekspr. manjšalnica od mravljinec: mravljinček me je ugriznil / ta mravljinček bi delal od zore do mraka
SSKJ²
mravljínčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mravlje, mravljince: mravljinčna nožica / mravljinčni kupi mravljišča
 
kem. mravljinčna kislina organska kislina, ki jo izločajo mravlje in koprive
    mravljínčno prisl.:
    mravljinčno priden
SSKJ²
mravljínčenje -a s (ī)
glagolnik od mravljinčiti: čuti mravljinčenje v nogah / jutranje mravljinčenje na cestah
SSKJ²
mravljínčiti -im nedov. (í ȋ)
1. brezoseb. čutiti otrplost in rahlo zbadanje: mravljinči ga po hrbtu, nogah
2. ekspr. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: ljudje od jutra do večera mravljinčijo po ozkih ulicah
SSKJ²
mravljínčji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na mravlje, mravljince:
a) mravljinčja nožica; mravljinčja jajčeca mravljinčje bube / mravljinčje gnezdo / mravljinčja pridnost
 
zool. mravljinčja buba
b) mravljinčja groza je oblivala može
    mravljínčje prisl.:
    mravljinčje skrbno delo; ljudje so po mravljinčje vrveli po ulicah
SSKJ²
mravljínec -nca m (ȋ)
1. mravlja: po zidu plezajo mravljinci; sredi množice se zdiš samemu sebi kot mravljinec neznaten; bilo jih je kot mravljincev zelo veliko / rdeči mravljinci; pren., ekspr. ta mravljinec bi kar naprej delal
2. mn. občutek otrplosti in rahlega zbadanja: po vsem telesu je čutil mravljince; ima mravljince v nogi
// neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: mravljinci so mu gomazeli, šli, lezli, zagomazeli po hrbtu, telesu; mravljinci so me spreleteli
SSKJ²
mravljinják tudi mravljínjak -a m (á; ȋ)
nar. mravljišče: mravljinjak pod smreko; v taborišču je vrvelo kakor v mravljinjaku
SSKJ²
mravljínji -a -e prid.(ȋ)
mravljinčji: mravljinje steze / mravljinja pridnost
    mravljínje prisl.:
    mravljinje pridno kaj delati
SSKJ²
mravljíšče -a s (í)
1. bivališče mravelj, navadno v obliki kupa: opazovati, razkopati mravljišče; igličasto mravljišče; znašati gradivo za mravljišče; tam je živahno kot na mravljišču; pren., ekspr. mravljišče slovničnih napak
2. ekspr. kraj, prostor, kjer je velika gneča: mesta postajajo mravljišča; človeško mravljišče; stanovanjsko mravljišče
SSKJ²
mràz mráza m, mn. mrazôvi tudi mrázi (ȁ á)
1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo / mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0 °C; pren. čutiti mraz ločitve
// v povedni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
// drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
● 
knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz po izvoru mitološka oseba, upodobljena navadno kot dobrodušen starec z dolgo sivo, belo brado, oblečen v kožuh in s kučmo na glavi, ki ob novem letu otrokom prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
♦ 
anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
SSKJ²
mrazčálica -e ž (ȃ)
knjiž. drhtavica, mraz, srh: mrazčalica ga je spreletela po vseh udih; groza ga je obšla in mrazčalice so ga spreletavale
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrázek -zka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od mraz: mrazek je nastopil / zunaj je mrazek
SSKJ²
mrázen -zna -o prid. (ā)
zastar. mrzel, hladen: mrazni dnevi; dan je bil jasen in mrazen; mrazno vreme
♦ 
les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur; teh. mrazna pipa pipa za iztok vode iz cevja
SSKJ²
mrazênje tudi mrázenje -a s (é; ā)
glagolnik od mraziti: že včeraj je tožil zaradi mrazenja in vrtoglavice
SSKJ²
mrázica -e ž (ȃ)
zastar. velika živčna napetost, vznemirjenje; mrzlica: mrazica pred nastopom
SSKJ²
mrazílen -lna -o prid. (ȋ)
teh. ki povzroča nizko temperaturo: mrazilna zmes
SSKJ²
mrazína -e ž (í)
teh. mešanica ledu in določene soli, ki se pri raztapljanju ohladi in se uporablja za hlajenje: ohlajati kaj z mrazino
SSKJ²
mrazíšče -a s (í)
meteor. globel z zelo veliko ohladitvijo:
SSKJ²
mrazíti -ím tudi mráziti -im nedov. (ī í; ā ȃnav. 3. os.
1. brezoseb. čutiti mraz, drgetanje: mrazi me; mrazi me po hrbtu; v tej obleki te mora mraziti
2. povzročati občutek mraza: dež jo je mrazil; veter ga je mrazil v pleča; na snegu se je mrazil / zima me mrazi / brezoseb. čedalje bolj je mrazilo
3. ekspr. povzročati neprijetne občutke: spomin na to me mrazi; ponižanje in strah sta mu mrazila dušo
    mrazèč -éča -e:
    mrazeč pot me je oblil; mrazeč večer, veter; mrazeča vlaga
SSKJ²
mrazljív -a -o prid. (ī í)
nav. ekspr. ki povzroča občutek mraza: mrazljiva noč; stopiti v mrazljivo vodo; mrazljivo in nestalno vreme / mokre, mrazljive veje / mrazljiva drhtavica, znojnost
    mrazljívo prisl.:
    mrazljivo ga je streslo po vsem telesu
SSKJ²
mráznica -e ž (ȃ)
1. bot. goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, rastoča v šopih na panjih in deblih, Armillariella mellea: nabirati mraznice
2. nar. meglica, ki označuje mejo med mrzlim in toplim zrakom: nad vasjo leži zimska mraznica
// drobna, suha snežinka: mraznice naletavajo
SSKJ²
mrazôten -tna -o prid. (ó)
zastar. mrzel: mrazotni meseci
SSKJ²
mrazotvóren -rna -o prid. (ọ̄)
teh. mrazilen: mrazotvorna zmes
SSKJ²
mrcína -e ž (íslabš.
1. žival, zlasti pes, medved: čigava je ta mrcina; mrcine so začele lajati in se zaganjati vanj; konjska mrcina; kosmata mrcina medved / proč, mrcina (pasja)
2. ničvreden, malovreden človek: mi smo pošteni ljudje, ti si pa mrcina / kot psovka: molči, mrcina; niso se zmenili zanj, pa se jim je, mrcina, maščeval; mrcina, nalagati me je hotel; mrcina mrcinasta
SSKJ²
mrcíniti -im nedov. (í ȋ)
nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež mrcini; brezoseb. iz megle je mrcinilo
SSKJ²
mrcváriti -im nedov. (á ȃ)
1. slabš. rezati, trgati, mečkati: mrcvariti sadno drevje, mladike / na delovni mizi je mrcvarila meso za zrezke / s tem orožjem se ljudje mrcvarijo bojujejo
2. ekspr. mučiti, trpinčiti: v ječi so jih mrcvarili; surovo so ga mrcvarili / kmete so zatirali in mrcvarili / mrcvarili so ga po sodiščih; v časopisu me mrcvarijo očitajo mi napake, pomanjkljivosti, kritizirajo me
// slabš. nevešče ravnati s čim: mrcvariti slovenščino
// grdo ravnati s čim: otroci spet mrcvarijo mačko, psa
 
ekspr. pol ure me je profesor mrcvaril pred tablo spraševal
SSKJ²
mrcvárjenje -a s (á)
glagolnik od mrcvariti: mrcvarjenje v ječah / mrcvarjenje citatov; mrcvarjenje jezika
SSKJ²
mrcvárstvo -a s (ȃ)
knjiž., zastar. mrcvarjenje: jezikovno mrcvarstvo
SSKJ²
mŕč -a m (ȓ r̄knjiž.
1. prosojna, rahla megla iz prahu, dima, vlage: nad mestom je mrč; griče ovija mrč; iz mrča na obzorju se je pokazala ladja; pokrajina je zavita v mrč / meglen, prašen mrč / mrč snežnega meteža
// polmrak: iz mrča je počasi nastajal mrak; dan se je nagnil v prvi mrč
2. sij, soj1svetilke so širile rumenkast mrč; v mrču pastirskih ognjev
SSKJ²
mŕčast -a -o prid. ()
nanašajoč se na mrč: mrčasta megla / mrčasta prostranost
SSKJ²
mrčáti -ím nedov. (á í)
oglašati se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi: krava, pes od zadovoljstva mrči
// nar. vzhodno mrmrati, brundati: sedel je v kotu in mrčal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrčàv -áva -o prid. (ȁ á)
knjiž. nekoliko meglen: v daljavi se je videla mrčava gmota istrskih rtičev / mrčava svetloba / mrčavi obrazi nekoliko mrki
SSKJ²
mrčés -a m (ẹ̑)
1. škodljive, nadležne žuželke: uničevati mrčes; mrčes na gnojišču; leglo mrčesa / prašek proti mrčesu
// zastar. žuželke: v travi se oglašajo murni in drug mrčes
// ekspr. bolhe, uši, stenice2ali imajo kaznjenci kaj mrčesa; obiral je mrčes z obleke
2. nizko ničvredni, škodljivi ljudje: tatinski mrčes
SSKJ²
mrčésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na mrčes: mrčesna nadloga / mrčesni prašek
SSKJ²
mrčézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nar. čemeren, mrk2oče je mrčezen hodil po sobi / ženska mrčeznega obraza
SSKJ²
mŕda -e ž ()
1. ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta mrda; delati mrdo; obraz je spremenil v jezno, neprijetno mrdo / fant je potegnil mrdo del obraza okrog ust / pooseb. prav težko ga gledam, to kislo mrdo
2. nizko del živalske zadnjice okrog odprtine zadnjega črevesa: kurja mrda
// vulg. zadnjica: dali so mu jih po mrdi
SSKJ²
mŕdati -am nedov. (ȓ)
1. nekoliko premikati ustnice narazen in skupaj: zajec mrda / v vejah je mrdal polh
// ekspr. gibati, migati: mrdati z ustnicami / mrdati z obrazom / vulg. mrdati z ritjo
2. ekspr. s takim premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: mnogi mrdajo nad njegovimi izjavami; mrdali so se, da je preveč dela
    mŕdati se ekspr.
    mrgoditi se, mrščiti se: jed mu ni dišala, zato se je mrdal
SSKJ²
mŕditi se -im se nedov. (ŕ ȓekspr.
1. dobivati nenaravne, spačene gube, poteze: obraz se mu je mrdil; ustnice so se mu mrdile
2. s premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj bi se mrdila, saj boš dobro živela
SSKJ²
mŕdniti -em dov. (ŕ ȓ)
ekspr. ganiti, migniti: mrdniti z nosom, obrazom, ustnicami / vulg. mrdniti z ritjo / še mrdnil ne bi, ko bi ga tepli
 
ekspr. no, pač, je hladno mrdnil rekel
SSKJ²
mréna1 -e ž (ẹ́)
1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
// kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti
2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
3. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, meteor. cirus: opazovati mrene na nebu
4. v zvezi zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, med., vet. glavkom: opazovati mrene na nebu
● 
ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
♦ 
anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža
SSKJ²
mréna2 -e ž (ẹ́)
sladkovodna riba z valjastim telesom in mrežastim vzorcem lusk: v potoku je veliko klenov in mren
SSKJ²
mrénast -a -o prid. (ẹ́)
podoben mreni1: mrenast oblak / mrenasto tkivo
SSKJ²
mrénica1 -e ž (ẹ́)
manjšalnica od mrena1: na površini tekočine se je napravila mrenica
 
biol. celična mrenica ki obdaja celico; jedrna mrenica ki obdaja jedro; zool. letalna mrenica; plavalna mrenica plavalna kožica
SSKJ²
mrénica2 -e ž (ẹ́)
manjšalnica od mrena2: mrene in mrenice
 
zool. indijska mrenica akvarijska riba s sploščenim telesom in črno piko na korenu repne plavuti, Puntius conchonius; mavrična mrenica majhna akvarijska riba s pisanimi luskami, Puntius oligolepis
SSKJ²
mréniti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
delati kaj mrenasto: ozračje so mrenile pare nalivov prejšnjega dne / strah mu je začel mreniti oči
    mréniti se 
    postajati prevlečen z mreno: nebo se je mrenilo / zmrzujoča voda se je mrenila / v višinah so se mrenile svetle meglice
SSKJ²
mrést -a m (ẹ̑)
1. zool. jajca dvoživk v kepah, vrvicah ali posamezno odložena v vodo: mrest ob bregu / žabji mrest
2. glagolnik od mrestiti se:
SSKJ²
mrésten -tna -o (ẹ̑)
pridevnik od mrest: spolzke mrestne kepice
SSKJ²
mrestíti se -ím se in mréstiti se -im se nedov., mrésti se tudi mrêsti se (ī í; ẹ́ ẹ̑)
navadno v zvezi z žaba pariti se: žabe se mrestijo
SSKJ²
mréti mrèm tudi mŕjem stil. mrjèm nedov., mŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅknjiž.
1. umirati: ti ljudje mrejo brez strahu; otroci so mrli od gladu; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.: mrem ob misli, da si v nevarnosti; duša mu je mrla od hrepenenja; od žalosti, zastar. žalosti mi mre srce
// ekspr. izgubljati se, izginjati: glasovi večernega zvona mrejo; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo; upanje je počasi mrlo
2. ekspr. slabeti, hirati: mre brez doma, miru; mreti od bolečin, strašnih muk; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi
3. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: mrl je po domovini, gorah, lepoti; v začetku je gorel in mrl za njo
● 
knjiž., ekspr. ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre človek je zelo navdušen; preg. ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli
    mróč tudi mrjóč -a -e:
    mroč od lakote; srce, po tebi mroče; zadnja svetloba mročega dneva; v soju mroče mesečine; sam.: z mročimi sočustvovati, trpeti
SSKJ²
mréža -e ž (ẹ́)
1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino
// priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža
// navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže / napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje
2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz
3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste
4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / računalniška mreža povezava vozliščnih in osebnih računalnikov / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži
5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže
● 
publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi)
♦ 
agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča
SSKJ²
mréžar -ja m (ẹ̑)
1. izdelovalec mrež: preživljal se je kot mrežar / pajek mrežar pajek, navadno križavec, ki prede kolesaste mreže
2. rib. ribič, ki lovi ribe z mrežo: mrežarji in trnkarji
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mréžast -a -o prid. (ẹ́)
1. po obliki podoben mreži: poslikati z mrežastimi vzorci; mrežasta senca; mrežasta vrata pokopališča / mrežaste nogavice nogavice, pri katerih je pleteni vzorec podoben mreži; mrežasta tkanina zelo redka tkanina
2. ki je iz mreže: mrežast zaboj; mrežasta ograja; mrežasto cedilo / mrežast papir kariran papir
♦ 
arhit. mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; grad. mrežasta konstrukcija konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; tekst. mrežasti papir papir z natisnjeno mrežo za risanje vezave; mrežasta vezava vezava, ki daje tkanini mreži podoben vzorec; tisk. mrežasti bakrotisk bakrotisk, pri katerem nastanejo poltoni; vrtn. mrežasta perunika perunika, ki ima čebulico z mrežastimi luskolisti; zool. mrežasto oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino; sestavljeno oko
    mréžasto prisl.:
    s številnimi rekami mrežasto prepreženo kopno; mrežasto razporejene gube
     
    bot. mrežasto žilnati list list, pri katerem iz močnejše osrednje žile izhaja več stranskih, mrežasto razporejenih žil; zool. mrežasto žilnata krila krila, pri katerih so žile mrežasto razporejene
SSKJ²
mrežekrílec -lca m (ȋ)
nav. mn., zool. žuželke, katerih krila imajo mrežasto razporejene žile, Neuroptera: ličinke mrežekrilcev
SSKJ²
mréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na mrežo: taborišče je bilo obdano z visoko mrežno ograjo / velikost mrežnih zank; mrežna okenca / mrežna vrata mrežasta vrata
♦ 
agr. mrežna brana brana iz gibljivih členkov za odstranjevanje plevela; ekon. mrežno načrtovanje nauk o načrtovanju velikih del; elektr. mrežna prednapetost napetost med prvo mrežico in katodo elektronke; gastr. mrežna pečenka meso s svinjskega hrbta z dišavami, zavito v (tkivno) mrežico
SSKJ²
mréženje -a s (ẹ́)
glagolnik od mrežiti:
a) z uspešnim mreženjem se konkurenčnost podjetja izboljša; spletno mreženje; priložnosti za poslovno mreženje; povezovanje, druženje in mreženje
b) mreženje oken
c) kvačkanje in mreženje / igla za mreženje igla, ki je na obeh koncih viličasto razcepljena
SSKJ²
mréževec -vca m (ẹ́)
nav. mn., zool. morske praživali z različno oblikovanim kremenastim ogrodjem, Radiolaria:
SSKJ²
mreževína -e ž (í)
več mrež, mreže: kup mreževine
SSKJ²
mréževje -a s (ẹ̄)
1. več mrež, mreže: kletka iz jeklenega mreževja / modro mreževje na luskah mrežje
2. knjiž., ekspr., z rodilnikom velika neurejena množina: voziti se po mreževju tesnih kanalov
SSKJ²
mréžica -e ž (ẹ́)
manjšalnica od mreža: obdati z gosto mrežico / mrežica za lase / mrežica drobnih gubic
♦ 
bot. ozkolistna mrežica rastlina z vijoličastimi cveti v latih, Limonium angustifolium; elektr. mrežica elektroda med anodo in katodo elektronke; krmilna mrežica ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; gastr. mrežica mrenasto tkivo, prepleteno z maščobnimi progami; obrt. mrežica mrežasta prvina pri klekljani čipki; okrasna mrežica mrežasta prvina pri baročni in rokokojski čipki
SSKJ²
mréžiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
1. vzpostavljati in ohranjati stike, namenjene izmenjavi informacij ter razvijanju poklicnih in družabnih interesov: zna mrežiti in tako je prišel do zaposlitve
2. opremljati z mrežo: mrežiti okna
3. knjiž. delati mrežasto: vodni curek je mrežil podobo na gladini
4. obrt. delati, izdelovati mrežo s kvadratastimi luknjicami tako, da se posamezna zanka utrdi z vozlom: mrežiti in kvačkati
● 
knjiž. mrežiti prt ažurirati
    mréžiti se knjiž.
    obstajati v mrežasti obliki: v dolini se je v razpokah mrežil ledenik
SSKJ²
mréžje -a s (ẹ̑)
več mrež, mreže: kup mrežja na obali / zeleno mrežje šotnih mahov / oporo spužvam tvori mrežje iz roževinaste snovi mrežasto ogrodje
 
anat. žilno mrežje
SSKJ²
mréžnat -a -o prid. (ẹ̑)
mrežast: mrežnata pregrada
SSKJ²
mréžnica -e ž (ẹ̑)
1. anat. notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla: žilnica in mrežnica
 
med. odstop mrežnice bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice
2. knjiž. mreža (za ležanje): dati mrežnico v posteljno ogrodje; ležati na vrtu v mrežnici
3. knjiž. velika mreža za spravljanje sena, listja: naložiti mrežnice na voz; povezati seno v mrežnice / mrežnica listja
SSKJ²
mrgóden -dna -o prid. (ọ̄)
knjiž., zastar. namrgoden, mrk2mrgodni obrazi / mrgoden glas nejevoljen, jezen
SSKJ²
mrgóditi -im nedov. (ọ̄ ọ̑)
delati gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji: mrgoditi čelo, obraz, usta; gledala se je v ogledalo in se mrgodila
    mrgóditi se 
    z delanjem takih gub, potez izražati nezadovoljstvo, nejevoljo: oče se je mrgodil in pobliskaval z očmi; užaljeno se mrgoditi
    // ekspr. biti hud, jeziti se: pusti ga, naj se mrgodi / drugam pojdite, se je mrgodil
SSKJ²
mrgolázen -zni ž (ȃ)
ekspr. golazen: gozdna mrgolazen
SSKJ²
mrgolênje -a s (é)
glagolnik od mrgoleti: mrgolenje mravelj / mrgolenje ljudi na trgu
 
med. neprijeten občutek, kot da bi po koži lezlo več drobnih živali
SSKJ²
mrgoléti -ím nedov. (ẹ́ ínav. 3. os.
1. živahno premikati se, letati v velikem številu in ne v isti smeri: v zraku so mrgoleli komarji; po mravljišču mrgolijo mravlje; ribe so mrgolele okrog hrane / ekspr. množica na trgu je živahno mrgolela
2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: okrog hiše mrgoli policije; na cestah mrgoli avtomobilov; v nalogi mrgoli napak / knjiž., z rodilnikom: ulica je mrgolela od razburjenih žensk; star. polja mrgolijo ljudi od ljudi / brezoseb. muh je bilo toliko, da je kar mrgolelo zelo veliko
3. migotati, trepetati: nad pečmi je mrgolel dim / ekspr. včasih mu pred očmi vse mrgoli
4. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka; gomazeti: od groze so mu mrgoleli mravljinci po koži
● 
ekspr. tako je, odkar mrgolijo ljudje na zemeljski krogli živijo, bivajo; ekspr. otroci mrgolijo in vpijejo skačejo, tekajo
    mrgolèč -éča -e:
    gneča mrgolečih otrok; mrgoleča množica
SSKJ²
mrgolínčiti -im nedov. (í ȋ)
ekspr. mrgoleti: jata golobov mrgolinči na trgu / brezoseb. mrgolinči ga po sklepih mravljinči
SSKJ²
mrgolínec -nca m (ȋ)
1. nav. mn., nav. ekspr. majhna, drobna žival: mladiče hranijo z vsakovrstnimi mrgolinci; pren. vzvišeno gleda na pehanje nesrečnih mrgolincev, ki se jim reče ljudje
2. nar. mravlja: procesija mrgolincev
SSKJ²
mrgoljáva -e ž (ȃekspr.
1. mrgolenje: opazovati mrgoljavo ljudi na trgu; naraščanje mrgoljave
2. kar mrgoli: gledal je množico: v tej mrgoljavi je bil vendarle vsakdo svet zase / sonce je prodiralo skozi mrgoljavo smrekovih iglic
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mŕha -e ž (ŕ)
1. nav. slabš. onemogla, zanemarjena žival, zlasti konj: za ta denar še mrhe ne dobiš, kaj šele takega konja; prijahal je na stari mrhi / stran, mrha pasja
2. ekspr. krepka, debela žival: zapregel je par težkih mrh; to ti je mrha, ni čudno, da ima dosti mleka
3. nizko ničvreden, malovreden človek: tista mrha te je ovila okrog prsta; od take mrhe ne moreš pričakovati nič dobrega; mrha babja ne dela drugega, kot leži / kot psovka že spet si pijan, mrha
4. ekspr. postaven ali sposoben človek, zlasti ženska: kakšna mrha je njegova žena, samo zdravje je je / kot nagovor spet si dosegel prvo mesto, mrha
5. zastar. mrhovina: smrad po mrhi / zakopati mrho
SSKJ²
mrháč -a m (á)
slabš. ničvreden, malovreden človek: mrhač se je nazadnje znesel še nad otroki
SSKJ²
mŕhar -ja m (ȓ)
1. pog. lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi: pazil je na gamse, da bi jih ne postrelil kak mrhar / kot psovka mrharji, lovišče boste izpraznili
2. žival, ki se hrani z mrhovino; mrhovinar: truplo so prepustili mrharjem / ekspr. šape mrharja medveda
♦ 
zool. mrhar po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini, Neophron percnopterus; mrharji hrošči, ki zalegajo jajčeca v mrhovino, Silphidae
SSKJ²
mrháriti -im nedov. (á ȃ)
pog. ne loviti v skladu s predpisi: mrhari po lovišču
SSKJ²
mŕhež -a m (ȓ)
slabš. ničvreden, malovreden človek: taka imenitna krzna, mrhež jih je gotovo nakradel
SSKJ²
mŕhica -e ž (ŕ)
ekspr. manjšalnica od mrha: ta tvoja mrhica že ne bo potegnila voza / pridna mrhica, je rekel in pobožal psička
SSKJ²
mrhojédec -dca m (ẹ̑)
zastar. mrhovinar: prepustiti poginulo žival mrhojedcem
SSKJ²
mrhovína -e ž (í)
meso poginule živali: hraniti se z mrhovino; duh po mrhovini
// poginula žival: pasje mrhovine; pren., slabš. nisem vedel, da je taka duševna mrhovina
SSKJ²
mrhovínar -ja m (ȋ)
1. žival, ki se hrani z mrhovino: ob truplu so se začeli zbirati mrhovinarji; jastrebi mrhovinarji; pren., ekspr. mrhovinarji so že škilili čez mejo, kdaj bodo državo raztrgali
2. pog. lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi: bal se je, da bi gamsa ne pobil kak mrhovinar
3. slabš. konjederec, konjač: nesreča je prišla prav mrhovinarju
♦ 
voj. ropar mrličev in ranjencev na bojišču
SSKJ²
mrhovínarka -e ž (ȋ)
žival ženskega spola, ki se hrani z mrhovino: te živali so mrhovinarke; ptica mrhovinarka; pren., ekspr. še ena mrhovinarka, ki živi in se hrani od govoric in opravljanja drugih
SSKJ²
mrhovínarstvo -a s (ȋ)
pog. dejavnost mrhovinarjev: odvračal jih je od mrhovinarstva
♦ 
voj. ropanje mrličev in ranjencev na bojišču
SSKJ²
mrhovínast -a -o prid. (í)
tak kot pri mrhovini: mrhovinast smrad močvirja
SSKJ²
mrhovíšče -a s (í)
1. prostor za zakopavanje živalskih trupel; živalsko grobišče: ograditi mrhovišče
2. lov. prostor, na katerega se daje mrhovina ali meso ubitih živali za vabo zverem: iti čakat medveda na mrhovišče
SSKJ²
mŕk1 -a m (ȓ)
1. delno ali popolno zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom: mrk je nastopil, se je začel ob desetih; opazovati mrk / delni, popolni mrk; lunin, sončni mrk
 
astron. kolobarjasti sončni mrk pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca
2. zastar. mrak, tema2mesečina in mrk
SSKJ²
mŕk2 -a -o prid. (ȓ r̄)
1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
// negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
// ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled
2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
// knjiž. pust2, dolgočasen: mrka pokrajina, vas
3. mračen, črn2bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
    mŕko prisl.:
    mrko gledati; mrko nasršiti obrvi; mrko odgovoriti
SSKJ²
mrkáč -a m (á)
1. nar. gorenjsko plemenski oven: čredo je vodil star mrkač
2. nizko neumen, pohoten moški: pred tem mrkačem ženske nimajo miru
♦ 
bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in cveti v koških, Bidens
SSKJ²
mrkàj -ája tudi mrkáj -a tudi mŕkaj -a m (ȁ á; ȃ; ȓ)
1. zastar. mrčes, golazen: mrkaj pod skalnatimi skladi
2. nar. grdoba, malopridnež: ne pusti, da bi ta mrkaj dolgo šaril tod / kot nagovor o ti mrkaj ti, ne boš tiho
SSKJ²
mŕkati -am nedov. (r̄ ȓ)
nav. 3. os. prihajati v stanje mrka: temnilo se je, mesec je mrkal
// ekspr. ugašati, temneti: svetilka pod stropom je mrkala
SSKJ²
mŕkati se -am se nedov. (r̄ ȓ)
nar., navadno v zvezi s koza, ovca kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: ovce so se mrkale
SSKJ²
mŕkav -a -o prid. (ŕ)
nar., navadno v zvezi s koza, ovca ki se goni: mrkava ovca
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mŕkel -kla -o [mərkəu̯prid. (ŕknjiž.
1. zastar. ki je mrknil: mrkla luna
2. mračen, mrk2, temen: mrklo jutro / mrkle stene jetnišnice / mrkli, brkati stražniki / mrkel pogled
    mŕklo prisl.:
    mrklo odgovoriti, reči; 
prim. mrkniti
SSKJ²
mŕkev -kve tudi mŕkva -e ž (ŕ)
nar. vzhodno korenje: luk in mrkev
SSKJ²
mŕklost -i ž (ŕ)
knjiž. mračnost, mrkost: jesenska mrklost / pregnati mrklost z njegovega obraza
SSKJ²
mŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. nav. 3. os. priti v stanje mrka: v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr. svetloba je mrknila potemnela; pren., ekspr. njegova slava je mrknila
2. ekspr. izginiti, izgubiti se: pustolovski duh še ni mrknil; nasmeh na licih mu je mrknil
// pog. naskrivaj, neopazno oditi: po večerji je mrknil iz hiše; mrknil je v Ameriko; po tem je nekam mrknil
3. knjiž. postati mrk, nerazpoložen: po teh besedah je mrknila in se umaknila; ob pogledu nanje je mrknil / obraz mu je mrknil
● 
ekspr. žarnica je mrknila ugasnila; ekspr. mrkniti z očmi po čem na hitro, skrivaj pogledati; prim. mrkel
SSKJ²
mrkôba -e ž (ó)
knjiž. mračnost, mrkost: sinjina obleke sredi sive mrkobe / mrkoba obraza
SSKJ²
mrkôben -bna -o prid. (ó ō)
knjiž. nekoliko mrk: mrkobna megla / mrkobni obrazi
SSKJ²
mrkoglèd1 -éda m (ȅ ẹ́)
knjiž., zastar. črnogled1to je dalo mrkogledu vzrok za sumničenje
SSKJ²
mrkogléd2 -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
1. ki mrko, neprijazno gleda: bledikav mrkogled fant; mrkogledi stražniki
2. črnogled2mrkogledi pisatelji; ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna
SSKJ²
mrkoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima mrke, neprijazne oči: mrkook in črnobrad mož
SSKJ²
mŕkost -i ž (ŕ)
nav. ekspr. lastnost, značilnost mrkega: njegov smeh je pregnal mrkost z obrazov; govornikova mrkost / mrkost starega poslopja
SSKJ²
mrkva gl. mrkev
SSKJ²
mŕkvica -e ž (ŕ)
nar. vzhodno korenje: sveža mrkvica
SSKJ²
mrlád -i ž (ȃ)
zastar. mrhovina, crkovina: smrdljiva mrlad
SSKJ²
mrlák -a m (á)
ekspr., zastar. mrtev človek, mrlič: bati se mrlakov
SSKJ²
mrlákar -ja m (ȃ)
slabš. mrtev človek, mrlič: hvalil se je, da se ne boji mrlakarjev
SSKJ²
mrlênje -a s (é)
glagolnik od mrleti: mrlenje luči / uspavajoče mrlenje dežja
SSKJ²
mrléti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela
// knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah
2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo
3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo
// ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji
4. knjiž., zastar. veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli
    mrlèč -éča -e:
    ugasniti mrlečo svetilko
SSKJ²
mrlìč -íča m (ȉ í)
1. mrtev človek, zlasti do pogreba: dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto; pokopati mrliča; prepeljati mrliča na pokopališče; bled kot mrlič; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / odnesti mrliče in ranjene mrtve ljudi, mrtve / v krščanskem okolju: kropiti mrliča; zvoniti mrliču; pren., ekspr. živel je še, vendar je bil mrlič
// po ljudskem verovanju duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi: na pokopališču so se prepirali mrliči; srečati mrliča
2. ekspr. neživahen, nedružaben človek: zakaj si tak mrlič
● 
čeb. žarg. mrlič mrtva, odmrla čebelja družina; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; ekspr. bolnik je bil živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. on je živ mrlič smrtno bolan
SSKJ²
mrlíček -čka m (ȋ)
nav. ekspr. mrtev otrok: prižgati svečo mrličku; posloviti se od mrlička / pri sosedovih so pred kratkim imeli mrlička je umrl otrok
SSKJ²
mrlíčka -e ž (ȋ)
1. nav. ekspr. mrtva deklica: dati mrlički rože na krsto
2. nar. mrtva ženska: Veje so se nagibale tik nad obraz mrličke, kot bi jo hotele poljubiti (F. Bevk)
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrlíkati -am nedov. (ī)
ekspr. brleti: za oknom je mrlikala luč / okrog njega so mrlikale kresnice
SSKJ²
mrlíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mrtve ljudi, mrliče: mrliški kult / obraz ji je dobival že mrliško barvo / mrliški čuvaj / mrliška tišina mrtvaška / mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti; mrliški oglednik kdor opravlja mrliške oglede; mrliški prt prt, s katerim se pokrije mrtvaški oder; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; mrliški voziček voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; mrliški zvon v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga; mrliška bledica bledica, ki nastane zaradi prenehanja krvnega obtoka; mrliška matična knjiga matična knjiga s podatki o smrti prebivalcev; izpisek iz mrliške matične knjige dokument s podatki o smrti kake osebe; mrliška veža ali mrliška vežica prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ 
lit. mrliške pesmi pesmi, ki se pojejo ob bedenju pri mrliču; med. mrliška lisa modrikasto mesto na koži mrliča, nastalo zaradi usedanja krvi; mrliška otrplost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic
    mrlíško prisl.:
    mrliško bled obraz
     
    ekspr. mrliško svetiti medlo, slabotno
SSKJ²
mrmljáti -ám nedov. (á ȃ)
knjiž. mrmrati: nekaj je mrmljal sam pri sebi / dala je roko in mrmljala vljudnostne fraze / voda mrmlja
SSKJ²
mrmráč -a m (á)
godrnjač: je zgagar in mrmrač / ekspr. srečali so kosmatega mrmrača medveda
SSKJ²
mrmránje -a s (ȃ)
glagolnik od mrmrati: govorjenje je prešlo v nerazločno mrmranje / prisluškovati šumenju borov in mrmranju reke / prenašati udarce in psovke brez mrmranja
SSKJ²
mrmráti -ám nedov. (á ȃ)
1. nerazločno, tiho govoriti: zdihoval je in mrmral sam vase; mrmrati nerazumljive besede / to je neumno, je mrmral (predse)
// ekspr. dajati nizke, nerazločne glasove: ogenj je mrmral v peči; vrhovi jelš mrmrajo v vetru
2. peti tako, da se namesto besedila poje glas m: mrmrati pesem / mrmrati melodijo
3. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje; godrnjati: ljudje so ob tem mrmrali in zmajevali z glavami; mrmrali so zoper njegov sklep; mrmra nad vsako stvarjo
    mrmráje :
    mrmraje brati; zbor je mrmraje spremljal solista; odšel je, nejevoljno mrmraje
    mrmrajóč -a -e:
    pospravljala je, mrmrajoč pesem; mrmrajoči glasovi; mrmrajoči valovi
SSKJ²
mrmràv -áva -o prid. (ȁ á)
1. mrmrajoč: spuščali so se k mrmravemu morju / mrmravi glasovi
2. zastar. godrnjav: mrmrav človek
SSKJ²
mrmrávec -vca m (ȃ)
kdor mrmra: mrmravci so potihnili / mrmravcem ni mogoče ustreči godrnjavcem, godrnjačem
SSKJ²
mrnjáv medm. (ȃ)
posnema glas mačke: mrnjav, je prosila mačka
SSKJ²
mróž -a m (ọ̑)
morski sesalec z velikima okloma in brki, ki živi v severnih polarnih morjih: loviti mrože; mroži in tjulnji / ekspr. kakšne dolge brke ima, pravi mrož
SSKJ²
mróžast -a -o prid. (ọ̑)
ekspr. tak kot pri mrožu: mrožasti brki
SSKJ²
mróžji -a -e prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mrože: iz vode se je tu pa tam pokazal mrožji gobec / mrožje črede
SSKJ²
MŔSA in mŕsa -e in MŔSA in mŕsa -- ž (ȓbiol., krat.
patogena bakterija, odporna proti več znanim antibiotikom in v posebnih okoliščinah glavna povzročiteljica bolnišničnih okužb: širjenje MRSE; zdravljenje okužb z MRSA
SSKJ²
mŕšav -a -o prid. (ŕ)
1. zelo suh, zelo shujšan: voz je vlekel star, mršav konj; ekspr. mršava ženska
2. publ. skromen, nezadosten: mršavi podatki, rezultati / mršavi obedi
SSKJ²
mŕšavec -vca m (ŕekspr.
1. suh, shujšan prašič: mršavci in pitanci
2. zelo suh, zelo shujšan človek: mršavec z udrtimi očmi
SSKJ²
mršavéti -ím nedov. (ẹ́ í)
knjiž. postajati mršav: živina je začela mršaveti; ekspr. vsa stvar ga je tako prizadela, da je vidno medlel in mršavel hujšal
SSKJ²
mŕšavost -i ž (ŕ)
velika suhost, velika shujšanost: mršavost konj; ekspr. njegovo telo ni več delalo vtisa tolike mršavosti
SSKJ²
mrščálica -e ž (ȃ)
nar. zahodno drhtavica, mraz, srh: od strahu ga je oblivala, stresala mrščalica
SSKJ²
mrščáti -ím nedov. (á í)
nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: droben dež mršči; brezoseb. iz megle je mrščalo
SSKJ²
mrščávica -e ž (ȃ)
1. knjiž. drhtavica, mraz, srh: ob teh zgodbah jih je stresala, spreletavala mrščavica; čutiti mrščavico po hrbtu
2. nar. droben dež: mrščavica mu je močila obleko
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mŕščiti -im nedov. (ŕ r̄)
1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: mrščiti čelo; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca; pren., ekspr. veter mršči morje
// z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mrščiti obrvi; bolni živini se dlaka mršči ježi
2. mršiti: veter mu mršči brado
    mŕščiti se 
    z delanjem takih gub, potez izražati napetost, zaskrbljenost, jezo: na vse prigovarjanje se je samo mrščil in zmigoval z rameni; obraz se mu je jezno mrščil
SSKJ²
mŕšiti -im nedov. (ŕ r̄)
1. delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: mršiti brado; z roko mu je mršila lase / veter ji mrši lase; pren., ekspr. vihar mrši drevesa
2. mrščiti: mršiti čelo
    mŕšiti se 
    mrščiti se: najprej je bil vesel, potem se je pa mršil
SSKJ²
mŕšnik -a m (ȓ)
nar. štajersko kragulj: kokoš s piščanci se je pred mršnikom skrila pod grm
SSKJ²
mŕšnja -e ž (ȓ)
nar., ekspr. ničvreden, malovreden človek: mršnja je znala izbrati najboljše; povem ti, da je mršnja, vrzi jo iz hiše
SSKJ²
mŕtev -tva -o stil. prid. (ŕ)
1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. ki je, obstaja brez
a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem območju mrtva je brez rib
b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust2sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
10. v zvezi mrtva teža teža zaklane živali, agr. klavna teža:
● 
let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; šport. žarg. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ 
adm. mrtva tipka tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; jezikosl. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
    mŕtvo stil. mrtvó prisl.:
    njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
     
    kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
    mŕtvi -a -o sam.:
    ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
     
    gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; pravn. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
SSKJ²
mrtvák -a m (áekspr.
1. mrtev človek, mrlič: v blatu je ležalo nekaj mrtvakov; obiskoval ga je v laboratoriju med mrtvaki; bil je trd in negiben kakor mrtvak
 
plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini
2. neživahen, nedružaben človek: na zdravje, ne bodimo no taki mrtvaki
SSKJ²
mrtváščina -e ž (ā)
zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina: dati vola za mrtvaščino; odprava mrtvaščine
SSKJ²
mrtváški -a -o prid. (á)
nav. ekspr. mrliški: obraz mu je postajal mrtvaški; imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh duh po mrliču, svečah in rožah / mrtvaški oder oder, na katerem leži mrlič do pogreba; mrtvaški pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; mrtvaški prt prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič; mrtvaški sprevod pogrebni sprevod; mrtvaški zvon mrliški zvon
 
ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna; ekspr. mrtvaška glava človeška lobanja; označiti z mrtvaško glavo s podobo mrtvaške glave kot opozorilom na smrtno nevarnost; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; nar. mrtvaška roža krizantema; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec
 
um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti
// neživahen, žalosten: govoriti z mrtvaškim glasom; mrtvaško razpoloženje / mrtvaška barva; mrtvaška svetloba bleda, neizrazita
// popoln, velik: poslušati šale z mrtvaško resnobo; mrtvaška tišina / mrtvaški dolgčas
    mrtváško prisl.:
    mrtvaško bled obraz; mrtvaško tiho mesto
SSKJ²
mrtvášnica -e ž (ȃ)
stavba, prostor za mrliče do pokopa: odpeljati mrliča v mrtvašnico; ustrelili so jih na pokopališču ob mrtvašnici / slabš. ta stavba je prava mrtvašnica
SSKJ²
mŕtvec -a [mərtvəcm (ȓ)
knjiž. mrtev človek, mrlič: v vojni so pokopali mrtvece tam, kjer so umrli; gledal je, kateri izmed mrtvecev je njegov brat
SSKJ²
mŕtvečev -a -o [mərtvəčev-(ȓ)
pridevnik od mrtvec: mrtvečev obraz
SSKJ²
mrtvênje -a s (é)
glagolnik od mrtviti ali mrtveti: mrtvenje nog zaradi strahu / mrtvenje duha / mrtvenje tkiva
SSKJ²
mrtvéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. postajati neobčutljiv, brezčuten: čutil je, kako mu roka po injekciji mrtvi / noge so ji mrtvele od strahu hromele
2. med. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma; odmirati: na tem mestu je tkivo začelo mrtveti
SSKJ²
mrtvíca -e ž (í)
1. knjiž. duševna otopelost, nedejavnost, mrtvilo: ljudje so se vdajali mrtvici; zbuditi koga iz mrtvice
// neobčutljivost, brezčutnost: mrtvica roke / premrlo telo in ude je prevzela mrtvica
// med. bolezenska zaspanost: bil je v mrtvici; nastopanje mrtvice pri možganskem vnetju
2. čeb. mrtva čebela v panju, zlasti pri prezimovanju, zastrupitvi, zadušitvi: delavke odstranijo mrtvice; število mrtvic se je povečalo
3. agr. spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov: ločiti pri izkopavanju plodno zemljo in mrtvico / dati v posodo pri sajenju nekaj živice in nekaj mrtvice
4. struga ali rokav reke s stoječo vodo: loviti ribe v mrtvicah; navesti morebitna imena mrtvic in mlak
SSKJ²
mrtvíčen -čna -o prid. (ī ȋ)
1. knjiž. duševno otopel, ravnodušen, nedejaven: bil je šibek in mrtvičen
// zastar. navidezno mrtev, napol mrtev: v jamo so zmetali mrtve in mrtvične vojake
2. ohromel, hrom: ena stran telesa mu je ostala mrtvična
3. zelo hud, hromeč: mrtvična groza, žalost / mrtvično spanje zelo globoko
♦ 
med. mrtvični krč tetanus
SSKJ²
mrtvíčenje -a s (ī)
glagolnik od mrtvičiti: mrtvičenje organizacije / mrtvičenje samega sebe
SSKJ²
mrtvíčiti -im nedov. (í ȋ)
1. delati kaj neobčutljivo, brezčutno; mrtviti: mraz ga je mrtvičil
 
med. umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov; mrtviti
2. knjiž. povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti: razmere ga tesnijo in mrtvičijo
// ekspr. zelo ovirati, oteževati: protislovja mrtvičijo dejavnost organizacije; mrtvičiti osvobodilno gibanje
3. knjiž. zadrževati, premagovati: mrtvičiti čutnost, telesnost
    mrtvíčiti se 
    1. ekspr. mučiti se, trpinčiti se: mrtvičil se je v neodločnosti
    2. rel. spokorno živeti, zatajevati se: v samostanu se je več let najstrožje mrtvičil
SSKJ²
mrtvíčnost -i ž (ī)
1. knjiž. duševna otopelost, ravnodušnost, nedejavnost: dvigniti se iz zagrenjene mrtvičnosti; mrtvičnost družbe
2. med. neobčutljivost, brezčutnost: zastrupitev je poleg mrtvičnosti povzročila še bljuvanje
SSKJ²
mrtvíka -e ž (í)
knjiž. sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo; trišlja: mrtvika in lovor
SSKJ²
mrtvílen -lna -o prid. (ȋ)
ki mrtvi: mrtvilna moč strahu / mrtvilni strup
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrtvílo -a s (í)
1. nav. ekspr. stanje, ko se dejavnost na kakem področju, mestu ne opravlja ali opravlja v zelo majhni meri: v banki, na cestah je bilo čutiti mrtvilo; kulturno, literarno mrtvilo; štiriletno mrtvilo v proizvodnji / zimsko mrtvilo
2. nav. ekspr. stanje brez volje do dejavnosti, udejstvovanja: ljudi se je polastilo mrtvilo; iztrgati koga iz mrtvila / vsaka teh pesmi je dokument mrtvila in zaostalosti okolja
// slabš. ravnodušen, nedejaven človek: le za kaj bi se moglo navdušiti to mrtvilo; bil je pravo mrtvilo
3. knjiž. stanje brez življenja, brez živega: iz prvotnega mrtvila se je oblikovalo življenje; vračanje v vesoljno mrtvilo
SSKJ²
mrtvína -e ž (í)
1. med. tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi; nekroza: izrezati mrtvino; velikost mrtvine na opečenem mestu / suha mrtvina pri kateri je tkivo izsušeno
2. knjiž., zastar. mrhovina: hraniti se z mrtvino
SSKJ²
mrtvíšče -a s (ízastar.
1. prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih; morišče: bojišče je kmalu postalo mrtvišče
2. poginula žival: bivolja mrtvišča; črvi na mrtvišču
SSKJ²
mrtvíti -ím nedov. (ī í)
1. delati kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je mrtvil roke / premočna svetloba mrtvi oči / srepi pogled kače jo je mrtvil hromil
 
med. umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov
2. knjiž. povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti: negotovost, nezadovoljstvo ga mrtvi / nesvoboda jim mrtvi duha in voljo
// ekspr. zelo ovirati, oteževati: slabo vzdrževane ceste mrtvijo promet / mrtviti kritiko
3. knjiž. zadrževati, premagovati: mrtviti strasti
    mrtvèč -éča -e:
    mrtveči strah
SSKJ²
mrtvo... prvi del zloženk
nanašajoč se na mrtev: mrtvook, mrtvorojen
SSKJ²
mrtvorojèn tudi mrtvorôjen -êna -o prid. (ȅ é; ó é)
ki se rodi mrtev: mrtvorojen otrok; pren. mrtvorojene ideje; sam.: število mrtvorojenih
SSKJ²
mrtvorojênec -nca m (é)
mrtvorojen otrok: povečanje števila mrtvorojencev zaradi atomskih poskusov
SSKJ²
mŕtvost tudi mrtvóst -i ž (ŕ; ọ̑)
stanje, značilnost mrtvega: mrtvost roke / otresti se mrtvosti; mrtvost pogleda / mrtvost snovi
SSKJ²
mrtvoúd -a m (ȗ)
star. možganska kap: zadel ga je mrtvoud; umreti za mrtvoudom / mrtvoud ga je zadel v roko ima ohromelo roko zaradi možganske kapi
SSKJ²
mrtvoúden -dna -o prid. (ū)
star. ohromel, hrom: ostal je vse življenje mrtvouden; roke so ji ležale ob telesu kakor mrtvoudne / odsekati mrtvoudno vejo suho, odmrlo
SSKJ²
mrtvoúdnik -a m (ȗ)
star. ohromel, hrom človek: ozdraviti mrtvoudnika
SSKJ²
mrtvoúdnost -i ž (ū)
star. ohromelost, hromost: trpeti zaradi mrtvoudnosti / duhovna mrtvoudnost
SSKJ²
mŕva -e ž (ŕ)
1. posušena trava; seno: dati živini mrvo; grabiti, sušiti mrvo / zakopati se v mrvo; spati na mrvi
// (posušena) trava prve košnje: mrva letos lepo kaže; mrva in otava
2. nav. mn. delec zdrobljene snovi, zlasti sena: senene mrve; obrisati si tobakove mrve z brade
3. zastar. majhen drobec kruha ali peciva; drobtina: pobrisati mrve z mize
4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ta pogled mu je vzel še zadnjo mrvo upanja; nima niti mrve govorniške spretnosti prav nič
// nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: za to si ni vredno niti mrvo očitati; bil je mrvo nejevoljen
5. mn., nar. žganci: Oče se je počasi spustil na kolena in odkril skledo. Bile so koruzne mrve na posnetem mleku (C. Kosmač)
SSKJ²
mŕvica -e ž (ŕ)
1. manjšalnica od mrva:
a) stresti mrvice iz žepa; mrvica prsti grudica / ekspr. od kruha ni ostala niti mrvica prav nič
 
gastr. čokoladne mrvice čokolada v obliki podolgovatih drobcev za okras peciva, sladic
b) seno se je drobilo, za vratom je imel polno mrvic
c) ekspr. vola sta drobila mrvico
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: dati mrvico moke; če bi imel le mrvico pameti, tega ne bi napravil
// nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: rad bi mrvico prigriznil
// malo pomembna, malo vredna stvar: od časa do časa so jim dali kako mrvico
SSKJ²
mŕvičast -a -o prid. (ŕ)
zastar. grudičast: mrvičasta prst
SSKJ²
mŕviti -im nedov. (ŕ ȓ)
1. delati iz česa majhne, drobne dele; drobiti: mrviti kruh, pesek; kepe se mrvijo; trava se mrvi
2. nar. vznemirjati, mučiti: to, kar sem storil, me mrvi in grize
3. ekspr. jesti (kaj tršega): mrviti pecivo
SSKJ²
mrvljív -a -o prid. (ī í)
zastar. drobljiv: mrvljiv kruh
SSKJ²
mrzèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
nekoliko mrzel: mrzeč dež, veter
    mrzéče prisl., v povedni rabi:
    ob jutrih je mrzeče
SSKJ²
mŕzek -zka -o prid. (ŕ)
knjiž. zoprn: znebiti se je hotel mrzke hišnice / že sama beseda avtoriteta ji je mrzka; spoznal je, da mu je mrzka / mrzko vreme
// zastar. grd, nemoralen: mrzki nagibi; mrzko dejanje / mrzka sleparija
    mŕzko prisl.:
    mrzko se smejati
SSKJ²
mŕzel -zla -o [mərzəu̯prid. (ȓ)
1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke
// ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo
// ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi
2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna
3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost
// nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek
4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča
● 
mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
♦ 
agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0 °C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip
    mŕzlo prisl.:
    mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo
    ♦ 
    etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrzéti -ím nedov. (ẹ́ í)
star., z dajalnikom biti zoprn: ves svet mu je mrzel; zabave so mu do skrajnosti mrzele / muh je bilo toliko, da mu je mrzelo gledati se mu je gabilo, gnusilo
SSKJ²
mrzíti -ím nedov. (ī í)
knjiž. (zelo) sovražiti: mrzi zapeljivca; spoznal je, da ga obenem ljubi in mrzi / zaradi njegove podjetnosti so ga nekateri mrzili
// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost: mrzi fizično delo; mrzi nered, prah; mrzi ženske, življenje
    mrzèč -éča -e:
    mrzeč drug drugega
SSKJ²
mŕzkost -i ž (ŕ)
knjiž. zoprnost: razkrila ga je v vsej njegovi mrzkosti
// odpor, velika nenaklonjenost: zdaj je gledal na stvar z mrzkostjo
SSKJ²
mrzlák -a m (á)
knjiž., ekspr. hladen, brezčustven človek: dolgočasen mrzlak
SSKJ²
mrzléti -ím nedov. (ẹ́ í)
knjiž., zastar. postajati mrzel, hladen: voda je mrzlela
    mrzlèč -éča -e nar.
    nekoliko mrzel: mrzleča noč
SSKJ²
mŕzlica -e ž (ȓ)
1. drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in trese ga mrzlica; bolnik dobi, ima mrzlico; huda mrzlica
// bolezen z občasnimi napadi mrzlice; malarija1zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij / močvirska mrzlica
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika živčna napetost, vznemirjenje: ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico; premagati govorniško mrzlico tremo / potovalna mrzlica / neprestano živi v razburljivi mrzlici
3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: investicijska mrzlica; naftna mrzlica; novoletna nakupovalna mrzlica; vesoljska mrzlica / zlata mrzlica povečano iskanje zlata
♦ 
med. intermitentna mrzlica pri kateri temperatura zelo niha; poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; senena mrzlica bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod
SSKJ²
mŕzličar -ja m (ȓ)
zool. komar, ki prenaša malarijo, Anopheles maculipennis: uničevati ličinke mrzličarja / komar mrzličar
SSKJ²
mŕzličast -a -o prid. (ȓ)
zastar. mrzličen: mrzličast znoj mu je oblival telo / mrzličasta razburjenost
SSKJ²
mŕzličav -a -o prid.(ȓ)
mrzličen: mrzličavi bolniki / mrzličava vznemirjenost; ozračje okrog njega je bilo čedalje bolj mrzličavo
    mŕzličavo prisl.:
    mrzličavo brzojavljati; mrzličavo drhteti
SSKJ²
mŕzličavost -i ž (ȓ)
mrzličnost: mrzličavost ga je zelo oslabila / mesta se je polotila mrzličavost / v mrzličavosti so čakali, kaj se bo zgodilo
SSKJ²
mŕzličen -čna -o prid.(ȓ)
nanašajoč se na mrzlico: mrzlični bolniki / mrzlični spanec; mrzlične blodnje / lotil se ga je mrzličen nemir; mrzlično razpoloženje / mrzlične priprave za skoke; mrzlično iskanje umetnin / dogodki so se razvijali z mrzlično naglico z zelo veliko
    mŕzlično prisl.:
    mrzlično brskati po predalu; mrzlično se oboroževati; oči so se ji mrzlično svetile
SSKJ²
mrzlíčnik tudi mŕzličnik -a m (ȋ; ȓ)
bot. močvirska rastlina s trojnatimi listi in rdečkastimi cveti v socvetjih, Menyanthes trifoliata:
SSKJ²
mŕzličnost -i ž (ȓ)
stanje, značilnost mrzličnega: v mrzličnosti se mu je kričanje zdelo kakor halucinacija / mrzličnost kretenj / kuharice so z mrzličnostjo pripravljale kosilo
SSKJ²
mrzlíkast -a -o prid. (í)
nekoliko mrzel: mrzlikast jesenski dan / pihal je mrzlikast veter
SSKJ²
mrzlína -e ž (í)
mrzlota: čutiti mrzlino orošenega stekla / v celico je silila vlažna mrzlina mraz, hlad / mrzlina srca
SSKJ²
mrzlo... prvi del zloženk
nanašajoč se na mrzel: mrzlosrčen, mrzlovoden
SSKJ²
mrzlôba -e ž (ó)
mrzlota: mrzloba vina / mrzloba ljudi
SSKJ²
mrzlôben -bna -o prid. (ó ō)
nekoliko mrzel; mrzloten: mrzloben veter
SSKJ²
mrzlokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄)
1. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: mrzlokrvne živali
2. ekspr. hladen, brezčustven: mrzlokrvna ženska
♦ 
vet. mrzlokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; hladnokrvni konj
SSKJ²
mrzlokŕvnež -a m (ȓ)
ekspr. hladen, brezčustven človek: to bi celo največjemu mrzlokrvnežu zmešalo pamet
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mrzlokŕvnost -i ž (ŕ)
ekspr. hladnost, brezčustvenost: očital ji je mrzlokrvnost
SSKJ²
mŕzlost -i ž (ȓ)
knjiž. mrzlota: mrzlost vode / mrzlost besed
SSKJ²
mrzlôta -e ž (ó)
lastnost, značilnost mrzlega: mrzlota snega, vode / mrzlota mesečine / zastar. zapadel je sneg in zavladala je mrzlota mraz, hlad / mrzlota besed, pogleda / hotel je zlomiti ponosno mrzloto in napuh v njej
SSKJ²
mrzlôten -tna -o prid. (ó)
1. nekoliko mrzel: mrzloten veter, zrak / mrzlotni kraji
2. nanašajoč se na mraz ali mrzloto: mrzlotni dražljaji / mrzlotna obdelava
SSKJ²
mrzlovôden -dna -o prid. (ó)
knjiž. nanašajoč se na mrzlo vodo: mrzlovodno tuširanje
 
rib. mrzlovodni akvarij akvarij za mrzlovodne ribe; zool. mrzlovodne ribe ribe, ki živijo v vodah zmerno toplega in hladnega podnebnega pasu
SSKJ²
mrzulín -a m (ȋ)
etn. ljudski ples v tričetrtinskem ali triosminskem taktu: plesati mrzulin
SSKJ²
mŕžnja -e ž ()
knjiž. (veliko) sovraštvo: širiti mržnjo med ljudmi; vcepljati, vzbujati mržnjo do nasprotnikov / prepoved širjenja narodnostne, verske mržnje
// odpor, velika nenaklonjenost: mržnja do dela, žensk / govoriti o čem z mržnjo
SSKJ²
 medm. (ȗ)
posnema glas goveda: krava je mukala: mu, mu(uu); sam.:, pog., ekspr. zmerjali so ga, on pa še mu ni rekel prav nič
SSKJ²
múc -a m (ȗ)
ljubk. maček1muc leži na peči; bel muc / pri klicanju muc, muc, pridi sem
 
ekspr. kuhinjski muc kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi
SSKJ²
múca -e ž (ȗ)
1. ljubk. mačka: muca prede; pobožati muco / otr.: ni, ni, je muca vzela; muca maca
2. ljubk. žensko spolovilo: pobožati muco; obrita muca
3. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: muca moja!
4. otr. strdek smrklja (v nosu):
SSKJ²
múcek -cka m (ȗ)
1. ljubk. maček1mucek leži na soncu in dremlje; črn mucek / okrog mačke je bilo pet (mladih) muckov
2. pog., ekspr. moški, navadno mlad, prikupen, ali otrok: prikupen mucek si / kot nagovor: na svidenje, mucek; o ti moj mucek
SSKJ²
múci -- ž (ȗ)
ljubk. mačka: si kje videl našo muci / pri klicanju muci, muci, pridi sem
SSKJ²
múcica -e ž (ȗ)
ljubk. mačka: doma imamo lepo črno mucico
SSKJ²
múcika -e ž (ȗ)
1. ljubk. mačka: igrati se z muciko
2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: v mestu je spoznal nekaj razvajenih mucik / kot nagovor te zebe, mucika
SSKJ²
mucín -a m (ȋ)
biol. glavna sestavina sluza; sluznina: mucin v slini, želodčnem soku
SSKJ²
múcka -e ž (ȗ)
1. ljubk. mačka: mucka čepi na peči in prede; mucke se igrajo na dvorišču / okrog mačke je bilo pet (mladih) muck
2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska ali otrok: kakšno (ljubko) mucko ima / kot nagovor te zebe, mucka
3. nav. mn., pog. socvetje v obliki podolgovate kepice; mačica: vrba že odganja mucke
// vejica s takim socvetjem: dati mucke v vazo
4. pog. kosem, kosmič, svaljek: v črnilniku so se nabrale mucke; krpa ne pušča muck; pomesti prah in mucke izpod postelje
5. otr. strdek smrklja (v nosu): vzeti mucko iz nosa
SSKJ²
múckanje -a s (ȗ)
glagolnik od muckati se: preprečevati muckanje volnene jopice / zadosti je muckanja
SSKJ²
múckast -a -o prid. (ȗ)
1. ekspr. ki se (rad) ljubkuje: njegovo dekle je muckasto / muckast otrok
2. pog. na katerem se delajo, nabirajo kosmi, kosmiči, svaljki: muckasta jopica
SSKJ²
múckati se -am se nedov. (ȗ)
1. pog. tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini; kosmatiti se: blago se mucka
2. ekspr. ljubkovati se: otročiček se rad mucka z mamo / po kotih se je muckala z njim / začela se je muckati okrog njega dobrikati se, prilizovati se
SSKJ²
múčen -čna -o prid., múčnejši (ú ū)
1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
// poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje
3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje
    múčno 
    1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
    2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
    // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
múčenec1 -nca m (ȗ)
kdor je mučen: mučitelj in mučenec
SSKJ²
mučênec2 -nca m (é)
1. rel. kdor je pretrpel mučeniško smrt: mučenci in spoznavalci; pren. vsaka stran je imela svoje mučence
 
star. na dan štiridesetih mučencev v krščanskem okolju 10. marca
2. ekspr. kdor dosti trpi, težko živi; mučenik: dotrpel je, mučenec
SSKJ²
mučeníca -e ž (í)
1. ekspr. ženska, ki dosti trpi, težko živi: vsa hiša je slonela na njej, mučenici; če mora količkaj delati, misli, da je mučenica
2. zastar. mučenka: svetnice mučenice
SSKJ²
mučeník -a m (í)
1. ekspr. kdor dosti trpi, težko živi: dela se mučenika, pa mu ni nič hudega; je pravi mučenik pri taki ženi / mislil je, da je mučenik za narodno stvar
2. zastar. kdor je pretrpel mučeniško smrt; mučenec2trpljenje mučenikov
 
star. vreme na dan štiridesetih mučenikov v krščanskem okolju 10. marca
SSKJ²
mučeníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mučence ali mučenike: imeti mučeniški izraz / mučeniška ljubezen / mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel / vznes. prejeti mučeniško krono, palmo biti zveličan zaradi mučeniške smrti
SSKJ²
mučeníštvo -a s (ȋ)
1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti
2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene
SSKJ²
múčenje -a s (ū)
glagolnik od mučiti: izsiljevati priznanje z mučenjem / mučenje živali
SSKJ²
mučênka -e ž (é)
rel. ženska, ki je pretrpela mučeniško smrt: kri prvih mučencev in mučenk
SSKJ²
mučílec -lca [mučilca in mučiu̯cam (ȋ)
kdor muči: uiti mučilcem / ekspr. bil je mučilec svoje družine
SSKJ²
mučílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se muči: mučilna priprava; mučilno orodje
 
zgod. mučilna klop srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem; mučilno kolo srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa
SSKJ²
mučilíšče -a s (í)
knjiž. kraj mučenja: bližati se mučilišču
SSKJ²
mučílnica -e ž (ȋ)
prostor, kjer se muči: odpeljati jetnike v mučilnico; pren., ekspr. šola naj ne bo mučilnica
SSKJ²
mučílo -a s (í)
mučilna priprava: srednjeveška mučila; pren., ekspr. učbenik naj ne bo mučilo za učence
SSKJ²
mučítelj -a m (ȋ)
kdor muči: prenašati udarce mučiteljev / mučitelj živali / ekspr. mučitelj in tiran
SSKJ²
mučíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki muči: umikati se pred mučiteljico / ekspr. zapustil je hišo svoje mučiteljice
SSKJ²
múčiti -im nedov. (ú ȗ)
1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● 
ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
    múčiti se 
    1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
    // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah
    2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
    // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
    // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
    múčen -a -o:
    usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
SSKJ²
múčnost -i ž (ú)
značilnost mučnega: zavedati se mučnosti položaja / to prvikrat zanj ni bila mučnost
 
ekspr. do mučnosti ponavljati zelo dolgo
SSKJ²
múden -dna -o prid. (ú ū)
zastar. zamuden1mudno delo / mudne obresti / mudni ste s tem delom v zamudi, nepravočasni
SSKJ²
mudíti -ím nedov., mujèn tudi mudèn (ī í)
1. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu: pride na obisk in nas mudi; kaj ga mudiš s temi zadevami; ne bom vas mudil, samo nekaj bi vas prosil; moram iti, ker vas že mudim / star. mislite, da ga je to kaj mudilo, takoj je naredil zamudilo
2. nepreh., star. biti (pre)pozen, imeti zamudo: še pol ure je časa, menda ne bomo mudili; pogledal je na uro, gostje so že nekoliko mudili / hitela je, da ne bi mudila zamudila; čeprav je stanoval pred šolo, je zmeraj mudil zamujal
    mudíti se 
    1. s smiselnim osebkom v dajalniku imeti na razpolago malo časa, da se kam pride ali kaj opravi: šla sva peš, ker se nama ni mudilo; mudi se jim s pripravami; na vlak, v službo se mu že zelo mudi / ekspr. počakajte malo, kam se vam pa tako mudi; brezoseb. kar počasi delajte, saj se nič ne mudi
    // z nedoločnikom izraža potrebo, nujnost, da se takoj kam gre, kaj opravi: jaz lahko čakam, meni se ne mudi ženiti; nič preveč se mu ne mudi vrniti dolg; elipt.: otrokom se zelo mudi iz razreda; mudi se mi domov; zmeraj se mu kam mudi / kot vljudnostna fraza posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi
    2. v zvezi s s, z porabljati čas za kaj, kar je ovira pri določenem delu: matere so se mudile z otroki, namesto da bi kuhale; imam dosti dela, ne utegnem se muditi z vami
    3. s prislovnim določilom izraža daljšo navzočnost koga na določenem mestu: na povratku se je nekaj časa mudil v naših krajih / zdravnik se je dolgo mudil pri bolniku / publ., z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom: srečanja se bo udeležilo več rojakov, ki se mudijo na obisku v domovini so; skupina tujih strokovnjakov se že dalj časa mudi na študijskem potovanju po državi je
    ● 
    pog. ta stvar se ne mudi stvari ni treba takoj, hitro opraviti; z matematično nalogo sem se dolgo mudil, čeprav ni videti težka dolgo sem jo delal; evfem. mudi se mi na stran opraviti moram malo, veliko potrebo; star. napravi se na pot brez slovesa, nič se ne múdi obotavljaj; ekspr. njemu se pri delu nikamor ne mudi dela počasi
    mudèč -éča -e:
    šla sta po dvorani, mudeč se zdaj pred eno sliko, zdaj pred drugo; na paši se mudeče čebele
SSKJ²
mudljív -a -o prid.(ī í)
počasen, obotavljiv: mudljiva ženska
    mudljívo prisl.:
    pomlad je v te kraje prihajala mudljivo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mudljívec -vca m (ȋ)
zastar. počasnež, obotavljavec: opisati lik vojaka mudljivca / zastar. naložiti globo mudljivcu zamudniku
SSKJ²
múdra -e ž (ȗrel.
simbolična kretnja rok, ki se izvaja pri hindujskih obredih: vsaka mudra, gib s prsti, ima poseben pomen; knjiga, seminar o zdravilnih mudrah; sprostitev, zdravljenje z mudrami
SSKJ²
mudžahedín -a m (ȋv muslimanskem okolju
kdor se z orožjem bori za uveljavitev svojih političnih idej; mudžahid: afganistanski mudžahedini; vodja skupine mudžahedinov; urjenje mladih mudžahedinov / gibanje mudžahedinov
SSKJ²
mudžahíd tudi mudžáhid -a m (ȋ; ȃ)
v muslimanskem okolju kdor se z orožjem bori za uveljavitev svojih političnih idej: delovanje mudžahidov v Iranu in Afganistanu
SSKJ²
muesli gl. misli
SSKJ²
muezín -a m (ȋ)
v muslimanskem okolju kdor kliče, poziva k molitvi: z minareta se je oglasil muezin; klici muezinov
SSKJ²
múf -a m (ȗ)
valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna, rokovnik: dati, vtakniti roke v muf; držati roke v mufu; krznen muf
SSKJ²
múfa -e ž (ȗ)
teh. kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic: mufa je počila
SSKJ²
muffin gl. mafin
SSKJ²
muflón -a m (ọ̑)
zool. divja ovca z navzdol zavitimi rogovi, ki živi zlasti na Sardiniji in Korziki, Ovis musimon: naseliti muflone / evropski muflon
SSKJ²
múfti -ja m (ȗ)
v muslimanskem okolju najvišji duhovnik in versko-pravni izvedenec na določenem ozemlju: šel je k muftiju po nasvet / veliki mufti v Jeruzalemu verski poglavar
SSKJ²
múha -e ž (ú)
1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo / kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
// nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo
2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
5. ekspr., v povedni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober / cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
● 
ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho, pog. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; pog. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; lov. žarg. to žival moramo čim prej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ 
friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria
SSKJ²
muhálnik -a [muhau̯nik tudi muhalnikm (ȃ)
priprava za odganjanje, pobijanje muh: imeti vejo za muhalnik; udariti, zamahniti z muhalnikom / zastar. stresti muhe iz muhalnika iz muholovca
SSKJ²
múhar -ja m (ȗ)
1. rib. kdor muhari: muhar in črvar
2. zool. majhna ptica selivka s sivim ali črnim hrbtom in belim trebuhom, Muscicapa: muharji in sinice / črnoglavi muhar
3. vet. konj z izpuščajem na koži, ki ga povzročajo zlasti muhe: zdraviti muharje
SSKJ²
múharček -čka m (ȗ)
nar. zahodno najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu; kraljiček: drobni muharčki
SSKJ²
múharica -e ž (ȗ)
rib. ribiška palica za lov z umetno muho: prožna muharica
SSKJ²
muháriti -im nedov. (á ȃ)
rib. loviti ribe na umetno muho: muhariti in črvariti
SSKJ²
muhárjenje -a s (á)
glagolnik od muhariti: muharjenje in črvarjenje
SSKJ²
múharski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na muharje ali muharjenje: muharski pribor / muharsko kolesce
SSKJ²
múhast -a -o prid. (ú)
1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima
2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
    múhasto prisl.:
    muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
múhati -am nedov. (ū ȗ)
odganjati komu muhe: muhajo ga in pahljajo
    múhati se nar.
    1. obotavljati se, obirati se: vola sta se muhala in ustavljala
    2. ukvarjati se, pečati se: pošljite jih proč, kaj bi se muhali z njimi
    3. v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: kaj se pa danes tako muha okrog nje
SSKJ²
múhav -a -o tudi múhav -áva -o prid. (ú; ú á)
muhast: muhave salonske dame / muhava vdova / muhava žival
SSKJ²
múhavec -vca m (ú)
ekspr. muhast človek: čudaški muhavec
SSKJ²
múhavost in muhávost -i ž (ú; á)
lastnost, značilnost muhastega človeka: z leti se ga je začela lotevati muhavost; muhavost žensk / napraviti kaj iz muhavosti / muhavost konj / ekspr. muhavost vremena
// nav. mn. presenetljiva, samovoljna zahteva, navada: upreti se njihovim muhavostim; dobila je oblast nad njim s prebrisanostmi in muhavostmi
SSKJ²
múhica -e ž (ú)
nav. ekspr. manjšalnica od muha: muhe in muhice / potrpežljivo prenaša njene muhice / moški s črno muhico pod spodnjo ustnico
SSKJ²
múhič -a m (ȗ)
nar. muhvič: muhič in loboda
SSKJ²
muholôvec -vca m (ȏ)
priprava za lovljenje muh: obesiti muholovec pod strop; lepljiv trak muholovca / stresti muhe iz steklenega muholovca
SSKJ²
muholôvka -e ž (ȏ)
muholovec: muhe brenčijo na muholovki
♦ 
bot. muholovka mesojeda rastlina, ki raste v Severni Ameriki, Dionaea muscipula; zool. rajska muholovka dolgorepa ptica s čopom, živeča v Aziji, Tehitrea
SSKJ²
muhováti se -újem se nedov. (á ȗ)
nar. obotavljati se, obirati se: Naprej! Udari črno, kaj bi se muhovala (J. Jalen)
SSKJ²
múhovček -čka m (ú)
nar. majhna ptica selivka s sivim ali črnim hrbtom in belim trebuhom; muhar: odselitev muhovčkov
SSKJ²
múhovnik -a m (ú)
1. zastar. muhalnik: sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom
2. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat1koruza že dela muhovnike
♦ 
bot. rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera
SSKJ²
múhvič -a m (ȗ)
bot. trava, pri kateri so nekatere vejice lata spremenjene v nazobčane ščetine, Setaria: pleti muhvič in osat / laški muhvič kulturna ali divja trava z debelim klasom, Setaria italica
SSKJ²
múja -e ž (ū)
star. trud, prizadevanje: cigareto si je prižgal po dolgi muji; prostor se da preurediti z malo muje
 
nar. to ni za mujo popravljati ni vredno, se ne izplača; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
SSKJ²
mújati se -am se nedov. (ȗ)
star. truditi se, prizadevati si: zelo se muja, da bi pravočasno naredila / muja se in gara, kolikor more
SSKJ²
mujênje -a s (é)
glagolnik od muditi: to lahko najdeš brez mujenja / dolgo mujenje med njimi je vplivalo nanj
SSKJ²
múk -a m (ȗ)
1. posamezen glas pri mukanju: votli muki
2. mukanje: poslušati muk goveda
SSKJ²
múka -e ž (ú)
1. nav. mn., ekspr. trpljenje, bolečina: lajšati muke bolnikom; zvijati se od muk; duševne muke; prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
// kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / izpraševali so ga med mukami med mučenjem
 
star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko / v povedni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka
SSKJ²
múkanje -a s (ū)
glagolnik od mukati: mukanje lačne živine
SSKJ²
múkati -am nedov. (ū)
oglašati se z glasom mu: živina muka v hlevu; zateglo mukati / krava muka za teletom
    mukajóč -a -e:
    mukajoč kliče gospodarja; mukajoče krave
SSKJ²
múkepôln -a -o [mukepou̯nprid. (ú-ȏ ú-ó)
star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukepolno življenje / mukepolno delo / mukepolna negotovost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mukljáti -ám nedov. (á ȃ)
oglašati se s kratkimi, zamolklimi glasovi: veverica muklja
SSKJ²
múkniti -em dov. (ú ȗ)
nav. slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besedice ni muknil / čeprav ga je bolelo, ni niti muknil
SSKJ²
múkoma prisl. (ū)
knjiž. z veliko težavo, z velikim naporom: mukoma izražati misli; mukoma se krotiti; mukoma si utirati gaz
SSKJ²
mukotŕpen -pna -o prid. ()
star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukotrpno življenje / mukotrpen obraz, vzdih / tako delo je mukotrpno
SSKJ²
mukózen -zna -o prid. (ọ̑)
anat., navadno v zvezi mukozna žleza žleza, ki izloča sluz, sluzna žleza: slinavke in mukozne žleze
SSKJ²
múksniti -em dov. (ú ȗ)
slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besede ne muksne / poslušal je in si ni upal niti muksniti
SSKJ²
múl -a m (ȗ)
tekst. redka, mehka bombažna tkanina v platneni vezavi: obveze, okenske zavesice iz mula
SSKJ²
múla1 -e m (ȗ)
v muslimanskem okolju višji sodnik: mula in kadija
SSKJ²
múla2 -e ž (ú)
1. domača žival, neposredna potomka osla in kobile: jahati, tovoriti na muli; mule in mezgi; natovorjen, trmast kot mula zelo
// samica te živali: mule in mulci
2. nar. zahodno deklica, dekle: poslati mulo v trgovino / ima same mule hčere
SSKJ²
múla3 -e ž (ú)
pog. kazanje jeze, nejevolje, navadno z vztrajnim molkom; kujanje: z mulo ne boš nič dosegel / ženska mula in trma / držati, kuhati, pasti mulo
SSKJ²
mulác -a m (ȃ)
nar. zahodno razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulaci so dražili otroke / kot nagovor ti presneti mulac, si se spet potepal
SSKJ²
múlar -ja m (ȗ)
kdor se (poklicno) ukvarja z oskrbovanjem mul: najeti mularja / pri vojakih je bil dodeljen k mularjem / klici mularjev mulovodcev
SSKJ²
mularíja -e ž (ȋ)
pog. razposajeni, objestni otroci, zlasti dečki: mularija se je obešala na kolo, voz; prepovedujem ti igrati se s to mularijo / kot nagovor vam bom že pokazal, koga boste imeli za norca, mularija grda
// ekspr. otroci, mladina sploh: v kino hodi sama mularija; mularija naše ulice / odpeljal je svojo mularijo na sprehod sinove in hčere
SSKJ²
múlast1 -a -o prid. (ú)
pog., nav. slabš. neprijazen, nepriljuden: mulast otrok; mulasta ženska
SSKJ²
múlast2 -a -o prid. (ú)
lov. brezrog: mulast jelen
SSKJ²
mulát -a m (ȃ)
potomec pripadnika bele in pripadnika črne rase: položaj črncev in mulatov
SSKJ²
múlati se -am se nedov. (ȗ)
nar. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se: kaj pa se mulaš, ji je vselej rekel, kadar je čutil njen hlad (K. Grabeljšek)
SSKJ²
mulátka -e ž (ȃ)
potomka pripadnika bele in pripadnika črne rase: mulati in mulatke
SSKJ²
mulátski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na mulate: mulatski obrazi / mulatski otroci
SSKJ²
múlca -e ž (ȗ)
gastr. sladka krvavica s pinjolami in rozinami, znana na Primorskem: postregla jima je z mulco in krompirjem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
múlček -čka m (ȗ)
pog. razposajen, objesten deček: mulčki so razbili šipo
// ljubk. deček1, fantek: razpravljanje mulčkov o tigru
SSKJ²
múlčer -ja m (úagr.
stroj za mletje, stiskanje rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: predstavili so mulčer s patentiranim sistemom za lažjo košnjo po brežinah; poljedelski, travniški mulčer; mulčer s kladivi
SSKJ²
múlčiti -im nedov. (ū ȗ)
1. ekspr. mleti, uničevati: neurje s točo je mulčilo po goricah
// agr. z mletjem stiskati, zmanjševati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: robotska kosilnica mulči travo; sočasno kositi in mulčiti / mulčiti drevesa, grmičevje
2. agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi: da bi zmanjšali izgubo vlage, so tla okrog rastlin mulčili; mulčiti zelenjavne gredice
SSKJ²
múlda ž (ȗ)
jarek za odtok tekočine s ceste, tlakovanih površin: odvodnjavanje je urejeno z muldo v granitnih kockah; vozišče, bankine in mulda / obcestna mulda
// grad. žarg. navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za gradnjo takega jarka; koritnica: betonska mulda z dimenzijami 40-krat 50-krat 10 cm
SSKJ²
múlec -lca m (ȗ)
1. pog. razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulci so mu poškodovali nov avto; bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke / kot nagovor kod si se potepal, mulec
// ekspr. nedorasel fant, deček sploh: bil je še mulec, pa je že moral nositi puško; nagnal ga je kot mulca / moža ni nikoli doma, pa mora sama krotiti mulce otroke; ima hčer in dva mulca sinova
2. zastar. mulji samec: mulci in mule
3. slabš. neprijazen, nepriljuden moški: tak mulec je, da mu nobena družba ni po volji
SSKJ²
muléta -e ž (ẹ̑)
zlasti v španskem okolju škrlatno rdeč kos blaga na palici za draženje bika pri bikoborbi: stopiti v areno z muleto
SSKJ²
múlica -e ž (ú)
manjšalnica od mula2: jahati na mulici
SSKJ²
muliné -êja tudi mouliné -ja [muliné -êjam (ẹ̑ ȇ)
tekst. sukana preja iz dveh ali več niti različne barve, debeline ali kakovosti: tkati iz mulineja
// tkanina iz te preje: obleka iz mulineja
♦ 
obrt. bombažna prejica iz šestih niti za vezenje, ki se da deliti na posamezne niti
SSKJ²
múliti -im nedov., mulíla tudi múlila (ú ū)
1. z gobcem trgati in jesti: krave so pridno mulile travo; čreda je takoj začela muliti / koze so mulile redko listje z grmičevja smukale
// zastar. jesti, žreti (kaj tršega): konji so mulili seno
2. nar. dolenjsko puliti, trgati v šopih: nič ne pazi, kar muli; muliti plevel / otroci mulijo cvetje trgajo
    múliti se nar., navadno v zvezi z okoli, okrog
    dobrikati se, smukati se: mačka se je začela muliti okrog nje; piščanček se je mulil obme
SSKJ²
múliti se -im se nedov. (ú ȗ)
ekspr. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se: bila je užaljena in se je dolgo mulila / mulita se druga na drugo
SSKJ²
múlj -a m (ȗ)
drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih: te živali prezimijo v mulju; morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem; rečni mulj; širok pas mulja ob obali
// zastar. zelo droben pesek, mivka: skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj; pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦ 
agr. saturacijski mulj snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato; mont. separacijski mulj zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji
SSKJ²
múljast -a -o prid. (ȗ)
poln mulja: muljasto dno reke
SSKJ²
muljáva -e ž (ȃ)
nar. trava, paša2v marcu še ni muljave
SSKJ²
múljenje1 -a s (ū)
glagolnik od muliti: muljenje trave / muljenje plevela
 
agr. čas muljenja čas, ko žival na paši muli travo
SSKJ²
múljenje2 -a s (ū)
ekspr. kujanje, zamera: naveličal se je njenega vpitja in muljenja
SSKJ²
múlji -a -e prid. (ȗ)
nanašajoč se na mule: mulje meso / mulji hrbet / mulji samec
SSKJ²
múlo -ta m (ȗ)
nar. zahodno nedorasel fant, deček: mulo je že spet nekam izginil
SSKJ²
mulovódec -dca m (ọ̑)
kdor vodi in oskrbuje mulo: mulovodci so pregledali tovore; določili so ga za mulovodca / pri partizanih je bil mulovodec
SSKJ²
multi... ali múlti... prvi del zloženk (ȗ)
nanašajoč se na mnogo, več: multiformen; multilateralen, multimilijonar
SSKJ²
múltidisciplináren -rna -o prid. (ȗ-ȃ)
nanašajoč se na več disciplin, večdisciplinaren: multidisciplinaren pristop; multidisciplinarni projekt; multidisciplinarna gledališka predstava; multidisciplinarne raziskave; multidisciplinarna skupina strokovnjakov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
múltifokálen -lna -o prid. (ȗ-ȃ)
1. ki ima veliko žarišč, večžariščen: multifokalni rak dojke
2. fiz. ki ima postopno spreminjajočo se dioptrijo: multifokalne leče; multifokalna očala
SSKJ²
múltikíno -a m (ȗ-ȋ)
kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah: gradnja, odprtje multikina; trgovski center s sodobnim multikinom; dokumentacija, načrt za multikino
SSKJ²
múltikonferénca -e ž (ȗ-ẹ̑)
konferenca, ki sestoji iz več samostojnih konferenc: multikonferenca o informacijski družbi
SSKJ²
múltikúlti -- v prid. rabi (ȗ-ȗpog.
ki ima, vsebuje več kultur; multikulturen: ob slanih prigrizkih in črnem vinu se je zbrala multikulti druščina
SSKJ²
múltikultúra -e ž (ȗ-ȗ)
kultura, sestavljena iz prepleta več kultur na določenem ozemlju: multikultura Evrope; vladna podpora multikulturi
SSKJ²
múltikulturalízem -zma m (ȗ-ī)
1. nazor o možnosti soobstajanja več različnih kultur na določenem ozemlju: multikulturalizem se poskuša uveljaviti kot pravica vseh skupnosti, pa čeprav nekatere spodbujajo apartheid; filozofske razsežnosti multikulturalizma
2. soobstajanje več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju: religiozni multikulturalizem; ameriški multikulturalizem
3. prizadevanje za enakopraven položaj narodov, etničnih, socialnih skupin na določenem ozemlju, v določeni skupnosti: svobode govora ne smemo žrtvovati za nič na svetu, niti v imenu multikulturalizma ali politične korektnosti; politika multikulturalizma
SSKJ²
múltikulturálnost -i ž (ȗ-ȃ)
multikulturnost: film je v sodobno umetnost prinesel multikulturalnost pop kulture
// soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju: srednjeevropska multikulturalnost; problemi multikulturalnosti in ksenofobije
SSKJ²
múltikultúren -rna -o prid. (ȗ-ȗ)
ki ima, vsebuje več kultur, večkulturen: multikulturna država; sodobna multikulturna družba zaobsega veliko različnih načinov življenja
// nanašajoč se na mnogo, več kultur: multikulturni projekt; multikulturna vzgoja
SSKJ²
múltikultúrnost -i ž (ȗ-ȗ)
lastnost, značilnost multikulturnega, večkulturnost: njihova glasba odseva multikulturnost kozmopolitskega New Yorka
// soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju: koncept, vprašanje multikulturnosti
SSKJ²
múltilaterála -e ž (ȗ-ȃ)
večstransko, mnogostransko sodelovanje: politična multilaterala; vprašanja bilaterale in multilaterale
SSKJ²
múltilaterálen -lna -o prid. (ȗ-ȃ)
večstranski, mnogostranski: multilateralni odnosi, sestanki; multilateralna pogodba, trgovina
SSKJ²
multilóg -a m (ọ̑)
1. pogovor med več osebami, večgovor: dialog in multilog
2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: naučiti se multiloga
SSKJ²
múltimediálen -lna -o prid. (ȗ-ȃ)
multimedijski: multimedialni dogodek; multimedialni gledališki projekt; multimedialna razstava / telefoni se spreminjajo v multimedialne komunikacijske terminale
SSKJ²
múltimédij -a m (ȗ-ẹ́nav. mn.
multimedija: vključiti internet in multimedije v vzgojno-izobraževalni proces; uporaba multimedijev / predstaviti informacije z multimediji / enciklopedija je opremljena z multimediji / strokovnjak, znanje s področja multimedijev; študij multimedijev; delavci v multimedijih
SSKJ²
múltimédija -e ž (ȗ-ẹ́nav. ed.
prikaz vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika, večpredstavnost: pomoč, uporaba multimedije; multimedija v izobraževanju; programi, pripomočki za multimedijo
// pripomočki za tak prikaz: prostor, učilnica z multimedijo
// tako prikazana vsebina: predvajanje, prenos multimedije
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prikazom: delo na področju multimedije; strokovnjak za multimedijo; informatika, računalništvo in multimedija / študirati multimedijo; akademija, šola za multimedijo
SSKJ²
múltimédijski -a -o prid. (ȗ-ẹ́)
1. ki združuje, uporablja več izraznih sredstev, načinov, večmedijski: multimedijski umetnik; multimedijska razstava
2. ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika, večpredstaven: multimedijska predstavitev; predvajalnik multimedijskih vsebin; pošiljanje multimedijskih sporočil / multimedijski center, prostor; multimedijska učilnica / multimedijska dejavnost; multimedijske storitve
SSKJ²
múltimilijonár -ja m (ȗ-á)
nav. ekspr. kdor ima večmilijonsko premoženje, večkratni milijonar: ameriški multimilijonar
SSKJ²
múltinacionálka -e ž (ȗ-ȃ)
veliko podjetje, ki posluje v več državah, večnacionalka: pritegnili so zanimanje največjih svetovnih multinacionalk; projekti velikih multinacionalk
SSKJ²
multípel -pla -o prid. (ȋ)
knjiž. mnogokraten, večkraten: multipli proporci
♦ 
med. multipli abscesi abscesi, ki se pojavijo na več mestih hkrati; multipla skleroza bolezen centralnega živčevja, pri kateri telo v presledkih hromi
SSKJ²
múltipleks -a m (ȗ)
kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah: mestno središče izumira zaradi multipleksa v nakupovalnem središču na obrobju mesta; gradnja novega multipleksa s šestnajstimi dvoranami / kinematografski multipleks
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
multiplicírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. množiti: že zna multiplicirati / publ. v tem času so se mnoga vprašanja le multiplicirala večkrat ponavljala
    multiplicíran -a -o:
    multiplicirano število
     
    ekon. multiplicirano delo delo, katerega produktivnost je večja zaradi izkušenj, prizadevnosti
SSKJ²
multiplikácija -e ž (á)
knjiž. množenje, množitev: multiplikacija enic; dividiranje in multiplikacija / publ. multiplikacija istih motivov v raznih oblikah
SSKJ²
multiplikánd -a m (ā)
mat. število, ki se množi; množenec: multiplikand in multiplikator
SSKJ²
multiplikátor -ja m (ȃ)
1. mat. število, s katerim se množi; množitelj: multiplikand in multiplikator
2. ekon. število, ki kaže odnos med spremembo kake oblike izdatkov in celotnimi izdatki, ki jih ta sprememba povzroči: izračunati multiplikator / denarni, investicijski multiplikator
SSKJ²
múltipráktik -a m (ȗ-á)
1. gospodinjska priprava za mešanje, stepanje, rezanje: pri kuhanju uporablja multipraktik; dati, stresti sestavine v multipraktik; sesekljati, zdrobiti sadje v multipraktiku; zmleti zelenjavo z multipraktikom
2. ekspr. kdor zna dobro narediti mnogo stvari: glasbeni, medijski multipraktik; je pravi vizualni multipraktik, saj njegova umetnost vključuje slikarstvo, kiparstvo, animacijo in modo
SSKJ²
múltivibrátor -ja m (ȗ-ȃ)
elektr. naprava za proizvajanje sunkovite, enakomerno se spreminjajoče električne napetosti: proizvajanje visokih tonov z multivibratorji
SSKJ²
múltivitamínski -a -o prid. (ȗ-ȋ)
ki vsebuje veliko (različnih) vitaminov: multivitaminski napitek, preparat
SSKJ²
multivizíja -e ž (ȋ)
istočasno projiciranje več fotografij, diapozitivov na eno ali več platen ob glasbeni spremljavi: v muzeju so si ogledali multivizijo o soški fronti; oprema, prostor za multivizijo; predavanje in razstava z multivizijo
SSKJ²
multivizíjski in multivízijski -a -o prid. (ȋ; í)
nanašajoč se na multivizijo: ogled multivizijskega prikaza zgodovine samostana; šola bo imela šest novih kabinetov in multivizijsko dvorano; multivizijska predstavitev, projekcija
SSKJ²
mumificíranje -a s (ȋ)
glagolnik od mumificirati: mumificiranje trupla; načini mumificiranja
SSKJ²
mumificírati -am nedov. in dov. (ȋ)
s sušenjem in balzamiranjem delati kaj, zlasti truplo, odporno proti razpadanju: mumificirati truplo; mumificirati živali; na vročem in suhem zraku so se trupla mumificirala
    mumificíran -a -o:
    mumificirana riba; mumificirano telo velikega voditelja; ekspr. presojati kaj s stališča mumificiranega narodnjaštva nesodobnega, neživljenjskega
SSKJ²
múmija -e ž (ú)
mumificirano truplo: napraviti mumijo; raziskovati mumije; egiptovska mumija; povit, suh kot mumija; ima obraz kot mumija / ekspr. general je bil prava stara mumija zelo molčeč, hladen, tog
SSKJ²
múmijast -a -o prid. (ú)
ekspr. tak kot pri mumiji: mumijast obraz
SSKJ²
múmps -a m (ȗ)
nalezljiva bolezen zlasti otrok, pri kateri oteče obušesna slinavka: dobiti, imeti mumps; škrlatinka in mumps
SSKJ²
münchenski -a -o [mínhənskiprid. (í)
nanašajoč se na München: münchensko pivo
 
zgod. münchenski sporazum sporazum med predstavniki Anglije, Francije, Italije in Nemčije leta 1938, da ima Nemčija pravico zasesti Sudete
SSKJ²
mundiál -a m (ȃ)
publ. svetovno prvenstvo: prirediti mundial v nogometu
SSKJ²
múnec -nca m (ȗ)
bot. močvirska rastlina, pri kateri cvetno odevalo nadomeščajo srebrno bele dlačice, Eriophorum: munec in šaš
SSKJ²
múngo -a m (ȗ)
zool., navadno v zvezi indijski mungo zlasti v Indiji živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, podganami, Herpestes edwardi: na nekaterih otokih južne Dalmacije so naselili indijske munge; spopad indijskega munga s kobro
SSKJ²
munícija -e ž (í)
kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja; strelivo: dovažati municijo; primanjkuje topovske municije; municija za strojnice
 
voj. manevrska municija ki se uporablja na vojaških vajah
SSKJ²
munícijski tudi municíjski -a -o prid. (í; ȋ)
nanašajoč se na municijo: municijski zaboji; municijsko skladišče
 
navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
municipálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na municipij: značilnosti municipalnih oblik / mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti
2. knjiž. mesten: ustroj južne Evrope je izrazito municipalen / municipalni uslužbenec
SSKJ²
municipalizácija -e ž (á)
pravn., v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost mestne uprave: municipalizacija prevozov v mestih / nacionalizacija in municipalizacija zemlje
SSKJ²
municípij -a m (í)
zgod., pri starih Rimljanih mesto z delno samoupravo: Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem
// v srednjem veku mesto, ozemlje z delno samoupravo:
SSKJ²
múra -e ž (ȗ)
črnkasta žival, navadno krava: mura in belka
SSKJ²
muránski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Murano: muranski kanali / muransko steklo pihani, ročno oblikovani stekleni izdelki iz Murana
SSKJ²
muráva -e ž (ȃ)
nar. nizka, mehka trava: krave so mulile sočno muravo; murava okrog hlevov / posedati na muravi za hišo
SSKJ²
múrček -čka m (ȗ)
1. ekspr. črnkasta žival: dati mleka murčku; murček in lisko
2. nekdaj uhan z okrasom v obliki zamorčkove glave: nosil je zlate murčke; očanec z murčkom v ušesu
SSKJ²
múren -rna m (ú)
1. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih: po senožetih se oglašajo murni; cvrčanje murnov / čri čri čri, prepevajo murni
2. črnkast vol: murni in sivci
♦ 
zool. murni žuželke z zajetnim telesom, katerih samci tvorijo s trenjem kril značilne glasove, Gryllidae
SSKJ²
muréna -e ž (ẹ̑)
nav. mn., zool. jeguljam podobne morske ribe s strupeno sluznico v gobcu, Muraenidae: ugriz murene; srečanje z mureno
SSKJ²
múrenček -čka [murənčəkm (ȗ)
nav. ekspr. manjšalnica od muren: majhni murenčki; čirikanje murenčkov / klicati murenčka z bilko bezati v njegovo bivališče in govoriti določene besede
SSKJ²
múri -ja m (ȗnav. ekspr.
1. črnkasta žival: poklicati murija; zapreči murija in sivca
2. ekspr. murenček: črni muri, pridi iz luknjice
SSKJ²
múrka1 -e ž (ȗ)
gorska rastlina z dišečimi temno ali svetlo rdečimi cveti: diši po murkah; murke in encijani
SSKJ²
múrka2 -e ž (ȗ)
nar. vzhodno kumara: saditi murke; solata iz murk
SSKJ²
múrnovski -a -o prid. (ū)
tak kot pri Murnu: murnovsko razpoloženje v pesmi
SSKJ²
múrva -e ž (ȗ)
drevo z napiljenimi listi ali njegov robidnici podoben sad: jesti, nasaditi murve / bela z belimi, črna murva s črno rdečimi sadovi
SSKJ²
múrvica -e ž (ȗ)
nar. zahodno murva, sad: jesti murvice
SSKJ²
múrvin -a -o prid. (ȗ)
murvov: murvino listje je trepetalo v vetru
SSKJ²
múrvov -a -o prid. (ū)
nanašajoč se na murvo: murvov les / murvovi nasadi
♦ 
zool. murvov prelec prelec, katerega ličinka jé topolovo in jesenovo listje, Hyphantria cunea
SSKJ²
mus gl. mousse
SSKJ²
musáka -e ž (ȃ)
gastr. jed iz sesekljanega mesa, krompirja ali zelenjave: zrezati kuhan krompir na lističe za musako; musaka iz kislega zelja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
músati se -am se nedov. (ȗnar. dolenjsko
1. goliti se: kokoši se musajo
2. biti v ljubezenskem odnosu: Fant se mi musa z revnim dekletom – še krilo ji bo moral kupiti (I. Zorec)
SSKJ²
musical gl. muzikal
SSKJ²
music hall music halla [mjúzik hôlm (ȗ, ȏ)
v angleškem in ameriškem okolju prostor za glasbene ali zabavno-glasbene prireditve: plesalec v music hallu
SSKJ²
musírati -am nedov. (ȋ)
agr. izločati ogljikov dioksid v obliki mehurčkov: vino, mineralna voda musira
SSKJ²
muskovít -a m (ȋ)
min. rudnina kalijev aluminijev alumosilikat s hidroksilno skupino in fluorom, kalijeva sljuda: listi muskovita
SSKJ²
muskuláren -rna -o prid. (ȃ)
anat. mišičen: muskularno tkivo
SSKJ²
muskulatúra -e ž (ȗ)
anat. mišice telesa ali dela telesa; mišičje, mišičevje: človekova muskulatura; muskulatura roke / ekspr. figura z močno muskulaturo z močnimi mišicami
SSKJ²
muskulózen -zna -o prid. (ọ̑)
knjiž. mišičast, mišičav: slikati muskulozna telesa
SSKJ²
muslimán -a m (ȃ)
pripadnik muslimanske vere: sožitje muslimanov in kristjanov / Hrvati, Srbi in Muslimani v Bosni
SSKJ²
muslimanizácija -e ž (á)
uvajanje, širjenje muslimanstva: muslimanizacija naroda
SSKJ²
muslimánka -e ž (ȃ)
pripadnica muslimanske vere: položaj muslimank v družini
SSKJ²
muslimánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na muslimane ali muslimanstvo: muslimanski prazniki / muslimanska arhitektura; muslimanska mesta / muslimanska vera vera, ki jo je osnoval Mohamed; muslimansko leto leto, ki ima 354 dni
 
muslimanski bratje v nekaterih arabskih državah desničarska versko-politična organizacija
SSKJ²
muslimánstvo -a s (ȃ)
vera, miselnost, kultura muslimanov: sprejeti muslimanstvo; širjenje, vpliv muslimanstva
SSKJ²
muslín -a m (ȋ)
zelo lahka, tanka, navadno prosojna tkanina: obleka iz rožastega muslina / bombažni, volneni muslin
SSKJ²
muslínast -a -o prid. (ȋ)
ki je iz muslina: muslinasta obleka; muslinaste zavese
SSKJ²
musolíni -ja m (ȋ)
pog. šoferski brizganec: naročiti musolini
SSKJ²
mustáčar -ja m (ȃ)
ekspr. kdor ima (velike) brke: kdo pa je tisti mustačar
SSKJ²
mustáče -táč ž mn. (á ȃ)
ekspr. brki, zlasti veliki: slike bradatih mož z dolgimi mustačami
SSKJ²
mustáči -ev m mn. (á ā)
nar. brki, zlasti veliki: Z užitkom jo [cigareto] je slinil in bilo je, kakor da se mu izpod mustačev utrinja posmeh (I. Koprivec)
SSKJ²
mústang -a m (ȗ)
1. divji ali pol divji konj, ki živi v Severni Ameriki: loviti mustange
2. tip ameriškega športnega avtomobila znamke Ford: voziti se v mustangu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
múš -a m (ȗ)
nar. primorsko osel: istrski muš
SSKJ²
múšec -šca m (ȗ)
bot. trava, katere seme se uporablja za ptičjo krmo; čužka
SSKJ²
múšica1 tudi mušíca -e ž (ú; í)
zastar. muhica: mlada mušica / ustregel je vsaki njeni mušici; velikaške mušice / obraz z lepotnimi mušicami z lepotnimi pikami
SSKJ²
mušíca2 -e ž (í)
1. majhni muhi podobna žuželka: mušice lezejo po gnoju; mušica pade v oko; mušice pikajo, plešejo v soncu; drobne mušice; roji mušic
 
star. vinske mušice vinski bratci
 
med. leteče mušice plavajoči prirojeni drobni delci v steklovini, ki jih prizadeta oseba vidi kot leteče mušice; zool. češnjeva mušica češnjeva muha; pšenična mušica katere ličinka uničuje pšenične klase in bili, Chlorops taeniopus; vinske mušice katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila
2. pripomoček za namerjanje na sprednjem delu cevi strelnega orožja; muha: mušica na puški
SSKJ²
mušíčji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na mušíce: mušičja krila / mušičji roji
SSKJ²
múšiti se -im se nedov. (ú ȗ)
nar. dolenjsko, navadno v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: muši se okoli deklet
 
nar. muši se okrog gostilne, da bi ga kdo povabil hodi, se smuka
SSKJ²
múšjak tudi múšjek -a m (ȗ)
mušji iztrebek: z mušjaki ponesnažene šipe
SSKJ²
múšji -a -e prid. (ȗ)
nanašajoč se na muhe: mušji iztrebki; mušje noge / mušji pik / zavarovati se z mušjo mrežo
♦ 
bot. mušji les tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov; kvasija; šport. mušja kategorija najnižja kategorija težkoatletov
SSKJ²
muškát -a m (ȃ)
1. trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem: saditi muškat; muškat in rizling / rumeni muškat z rumenimi grozdi
// vino iz grozdja te trte: piti muškat; dišeči muškat
2. tropsko drevo, katerega dišeči cveti in seme se uporabljajo kot začimba: seme muškata
// pog. muškatni orešček, muškatni cvet: nastrgati muškat; začiniti obaro z muškatom; muškat in klinčki
3. nar. vzhodno pelargonija: okna so bila polna cvetočih fuksij in muškatov
♦ 
vrtn. muškatka, citronka
SSKJ²
muškatélec -lca m (ẹ̑)
trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem; muškat: občutljivost muškatelca za plesen
// vino iz grozdja te trte: steklenica muškatelca; muškatelec in rebula
SSKJ²
muškáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na muškat: muškatni nasadi / muškatni vonj
♦ 
agr. muškatni silvanec muškat z zelenkasto rumenimi grozdi; gastr. muškatni cvet posušeni cveti muškata, ki se uporabljajo kot začimba; muškatni orešček drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba
SSKJ²
muškátka -e ž (ȃ)
vrtn. lončna rastlina z močno dišečimi listi in drobnimi cveti, Pelargonium odoratissimum: pelargonije in muškatke
SSKJ²
muškátov -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na muškat: muškatova barva / pog. muškatov orešek muškatni orešček
♦ 
agr. muškatova cvetica
SSKJ²
muškéta -e ž (ẹ̑)
nekdaj puška z gladko cevjo, ki se polni spredaj s palico za nabijanje: nositi mušketo na rami; okorne muškete; muškete in arkebuze
SSKJ²
mušketír -ja m (í)
1. nekdaj vojak, oborožen z mušketo: mušketirji in arkebuzirji
2. nav. mn., ekspr. nerazdružljiv tovariš: on je bil eden od štirih nepozabnih teniških mušketirjev / šalj. to so bili trije mušketirji našega razreda
SSKJ²
múšnica -e ž (ȗ)
strupena goba, katere vidni del beta ima obroček, podzemni del pa je gomoljasto odebeljen: zastrupiti se z mušnicami; kukmaki in mušnice
 
bot. panterjeva ali pegasta mušnica; rdeča mušnica; zelena mušnica
SSKJ²
muštácar -ja m (ȃ)
ekspr. kdor ima (velike) brke: mrk muštacar
SSKJ²
muštáce -tác ž mn. (á ȃ)
ekspr. brki, zlasti veliki: vihati si muštace
SSKJ²
mutácija -e ž (á)
1. med. spreminjanje glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavanje glasu: zapoznela mutacija
2. biol. nova dedna lastnost organizma, dedna sprememba: večanje števila mutacij zaradi radioaktivnosti / mutacija genov / pomen mutacije za nastanek novih vrst
3. publ. spreminjanje, prilagajanje: umetnost je podvržena mutaciji in selekciji
♦ 
tisk. izmenjava dela tiskarskega stavka v posamezni izdaji
SSKJ²
mutánt -a m (ā á)
biol. organizem, pri katerem se pojavi mutacija: mutanti in križanci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
mútast -a -o prid. (ú)
ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi; nem: mutast človek; bila je mutasta; ekspr. reci že kaj, saj nisi mutast / ekspr. umetnostno mutast čas
SSKJ²
mutátis mutándis prisl. (ȃ, ȃ)
knjiž. izraža, da je treba pri primerjavi, enačenju upoštevati različnost okoliščin: prej povedano velja mutatis mutandis tudi za druge stranke
SSKJ²
mútavka -e ž (ú)
ekspr. nema ženska: mutec in mutavka
SSKJ²
mútavost -i ž (ú)
nemost: ugotoviti mutavost / ni marala prenašati njegove mutavosti v družbi molka, redkobesednosti
SSKJ²
mútec -tca m (ȗ)
nav. ekspr. nem človek: mutci in glušci; molčali so kot mutci
SSKJ²
mutíranje -a s (ȋ)
glagolnik od mutirati: začetek mutiranja / nagnjenost organizma k mutiranju
SSKJ²
mutírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. med. spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavati glas: ne poje več v zboru, ker mutira / je že mutiral
2. biol. dobivati novo dedno lastnost: nekateri organizmi večkrat mutirajo
3. knjiž. spreminjati se, prilagajati se: v boju z okolico neprestano mutirati
SSKJ²
mutsu -ja [múcum (ȗ)
sladko-kislo debelo, okroglo zimsko jabolko zelenorumene barve, po izvoru iz Japonske: mutsu zori konec septembra, ima debel zelenorumen plod in čvrsto meso
SSKJ²
mutualízem -zma m (ī)
biol. pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna: mutualizem in parazitstvo; pren., knjiž. kulturni mutualizem med sosednjima narodoma
SSKJ²
múza -e ž (ú)
1. v grški mitologiji vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica: prositi muze za navdih; Apolon z devetimi muzami
 
iron. muze ga ravno niso obdarovale ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru
2. ekspr. umetniški dar, umetniški navdih: njegova muza ne počiva; skromni plodovi pesnikove muze / vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze umetnosti, zlasti pesništva
// ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega: v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo
SSKJ²
múzanje -a s (ū)
glagolnik od muzati se: odšel je ob splošnem muzanju prisotnih / deležni so bili zlobnega muzanja
SSKJ²
múzati se -am se nedov. (ū)
1. s prikritim smehom, z določenim izrazom kazati hudomušen odnos do česa: vsa družba se je muzala ob teh besedah; muzal se je njegovim dokazom; pomenljivo, skrivaj, tiho so se muzali
// imeti, kazati hudomušen odnos do česa sploh: sosedje so se muzali ob njegovih brezuspešnih ženitnih poskusih
2. nar. naskrivaj, neopazno odhajati: po vrsti so se začeli muzati iz hiše / počasi se je muzal mimo
3. nar. drgniti se: pes se mu je začel muzati ob koleno
    muzáje se :
    muzaje se si je gladil brado
    muzajóč se -a -e:
    muzajoč se je poslušal prepir; muzajoči se obrazi
SSKJ²
múzav -a -o prid. (ú)
hudomušen: muzav pogled, smeh
SSKJ²
muzeálec -lca m (ȃ)
strokovni uslužbenec v muzeju: muzealci krajevnih muzejev; društvo muzealcev
SSKJ²
muzeálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. muzejski: muzealna zbirka / nabirati muzealne predmete / muzealna načela muzeološka
SSKJ²
muzeálije -lij ž mn. (á ȃ)
knjiž. predmeti, ki se hranijo v muzeju; muzejski predmeti: razstava dokumentov in muzealij
 
ekspr. on je živa muzealija nekdaj je bil pomemben človek, zdaj pa ni več
SSKJ²
muzeálnost -i ž (ȃ)
knjiž. starinskost, zastarelost: njegove slike kažejo določeno muzealnost / muzealnost gledališča; muzealnost uprizoritve
SSKJ²
muzeálski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na muzealce: muzealski sestanek / znan muzealski delavec
SSKJ²
muzêj -a m (ē)
ustanova, ki zbira, ureja in hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete: dokumente o tem hrani muzej; prepustiti, prodati starine muzeju / etnografski, gledališki, šolski, tehnični muzej / razstavo je pripravil Narodni muzej
// navadno s prilastkom muzejska zbirka: arheološki muzej so namestili v drugi stavbi; dopolniti pesnikov spominski muzej; muzej fresk / ekspr. pri vas imate pa cel muzej veliko starih, redkih predmetov / muzej na prostem objekti, predmeti, postavljeni v naravno okolje
// prostor ali stavba, kjer so urejeni in shranjeni ti predmeti: obiskovati muzeje in galerije; graščino so preuredili v muzej / snemanje bo v Muzeju novejše zgodovine; muzej voščenih lutk v Londonu v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti
● 
slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; ekspr. stvar je že za v muzej je zastarela
SSKJ²
muzêjnik -a m (ȇ)
zool. hrošč, katerega ličinka uničuje zlasti v muzeju shranjene živali, rastline, Anthrenus museorum:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
muzêjski -a -o prid. (ē)
nanašajoč se na muzej: muzejski uslužbenci / muzejsko poslopje / muzejski predmet predmet, ki se hrani v muzeju; predmet, ki spada v muzej; muzejska zbirka / ekspr. naprava ima samo še muzejsko vrednost zgodovinsko
SSKJ²
muzêjstvo -a s (ȇ)
dejavnost, ki se ukvarja z ustanavljanjem in delom muzejev: reorganizirati muzejstvo; muzejstvo in zgodovinarstvo
SSKJ²
muzeologíja -e ž (ȋ)
veda o muzejih in urejanju, vzdrževanju muzejskih zbirk: etnografska muzeologija
SSKJ²
muzeolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na muzeologijo: delati v skladu z muzeološkimi načeli; zapletena muzeološka vprašanja
SSKJ²
múzga -e ž (ū)
agr., gozd. tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: muzga se izceja; veje so polne muzge
// stanje, ko se ta pojavi: drevo je v muzgi / sekati ob muzgi
SSKJ²
muzicíranje -a s (ȋ)
glagolnik od muzicirati: muziciranje mu je v krvi; njeno muziciranje mu preseda
 
glasb. komorno muziciranje
SSKJ²
muzicírati -am nedov. (ȋ)
nav. ekspr. igrati (na glasbilo): godci pridno muzicirajo; v kavarni muzicirajo dolgo v noč; peti in muzicirati; pren. murni neutrudno muzicirajo
// izvajati glasbeno delo, navadno kvalitetno: pod dirigentovim vodstvom orkester skladno muzicira
SSKJ²
múzičen -čna -o prid. (ú)
1. ki ima čut, smisel za umetnost: je zelo muzičen človek / dekle je muzične narave
2. glasben: muzična vzgoja
● 
muzični agon pri starih Grkih tekmovanje v glasbi
SSKJ²
múzičnost -i ž (ú)
lastnost muzičnega človeka: muzičnost je podedoval po materi / muzičnost jezika blagoglasnost, melodičnost
SSKJ²
múzik stil. múzikus -a m (ú)
glasbenik: nadarjen mlad muzik; nastopajo jazz muziki
SSKJ²
múzika -e ž (ú)
1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok; glasba: študirati muziko; za muziko je zelo dovzetna / igrajo samo jazzovsko muziko; lahka, resna, zabavna muzika; operna, plesna muzika
// glasbeno delo: komponira slabo muziko; poznavanje naše muzike v tujini
2. igranje (na glasbila): po proslavi bo muzika in ples; muzika utihne; iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko
// izvajanje glasbenih del: rad posluša moderno muziko / muzika za ples; pren., pesn. muzika dežja, stroja
3. pog. skupina ljudi, ki igra na glasbila; godba: muzika je zaigrala koračnico; najeti muziko / kot vojak je bil pri muziki
4. knjiž., ekspr. blagoglasnost, melodičnost: muzika jezika, stavka; pren. muzika slike
● 
pog., ekspr. to je pa druga muzika stvar je drugačna, kakor je kazalo; ekspr. dosti imam te muzike naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je; slabš. narediti komu mačjo muziko dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; pog., ekspr. ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike ne bodo več delali, počeli tega; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
SSKJ²
muzikál tudi musical -a [druga oblika muzikál in mjúzikəlm (ȃ; ȗ)
zlasti v angleškem in ameriškem okolju odrsko glasbeno delo z elementi operete, kabareta, glasbena komedija: skladatelj muzikalov; scenarij za muzikal
SSKJ²
muzikálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na muziko; glasben: muzikalna prvina / muzikalna izobrazba, vzgoja; izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije / pomemben muzikalni dogodek
2. ki ima čut, smisel za glasbo: muzikalen otrok / njeno igranje je bilo zelo muzikalno
3. blagoglasen, melodičen: imeti muzikalen jezik, stil
♦ 
jezikosl. muzikalni naglas tonemski naglas
    muzikálno prisl.:
    skladba je muzikalno dobro izvedena; muzikalno izšolani ljudje
SSKJ²
muzikáličen -čna -o prid. (á)
ki ima čut, smisel za glasbo: muzikaličen človek; je zelo muzikalična in ima lep glas / muzikalični dar
SSKJ²
muzikáličnost -i ž (á)
lastnost, značilnost muzikaličnega človeka: obdarjen je z muzikaličnostjo / njegov stil se odlikuje po muzikaličnosti in ritmičnosti muzikalnosti
SSKJ²
muzikálije -lij ž mn. (á ȃ)
knjige, zvezki s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: trgovina z muzikalijami; zemljevidi in muzikalije
SSKJ²
muzikálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost muzikalnega človeka: solist je pokazal izredno muzikalnost / muzikalnost jezika
SSKJ²
muzikánt in muzikànt -ánta m, im. mn. tudi muzikántje (ā á; ȁ á)
kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: muzikanti so igrali poskočne polke; že praded je bil muzikant / popotni, vaški muzikant
SSKJ²
muzikántar -ja m (ā)
pog., ekspr. muzikant, godec: igrali in peli so domači muzikantarji; najeti muzikantarje
SSKJ²
muzikológ -a m (ọ̑)
kdor se ukvarja z raziskovanjem glasbe: kongres muzikologov; skladatelj in muzikolog / diplomirani muzikolog
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
muzikologíja -e ž (ȋ)
veda o glasbi: predavati muzikologijo; zahteve sodobne muzikologije
SSKJ²
muzikológinja -e ž (ọ̑)
ženska, ki se ukvarja z raziskovanjem glasbe: etnologinja in muzikologinja / diplomirana muzikologinja
SSKJ²
muzikolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na muzikologe ali muzikologijo: muzikološko društvo / muzikološka vprašanja / muzikološki inštitut
SSKJ²
múzikoterapíja -e ž (ȗ-ȋ)
med. zdravljenje z glasbo: muzikoterapijo so uvajali v bolnišnične programe zdravljenja alkoholikov
SSKJ²
muzívičen -čna -o prid. (í)
zastar. mozaičen: muzivični vzorci
SSKJ²
múža -e ž (ú)
nar. vzhodno močvirje, barje: okoli njega se je razprostirala muža
SSKJ²
mužáva -e ž (ȃ)
nar. močviren svet, močvirje: steza se je vlekla skozi mužave
SSKJ²
múžen1 -žna -o prid. (ū)
muževen 1: mužna vrbova mladika
SSKJ²
mužén2 -a -o prid. (ẹ̄)
nar. dolenjsko muževen 1: muženo drevje
SSKJ²
mužéti -ím nedov. (ẹ́ ízastar.
1. biti muževen: veje so mužele
2. cediti se, mezeti: tla so mužela in se vdajala
SSKJ²
mužév -a -o prid. (ẹ́)
muževen 1: drevje še ni muževo
SSKJ²
mužéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki je v stanju, ko se pojavi pod lubjem v času rasti tekočina: muževna vrba; drevo je, postane muževno / muževne veje
2. nar. blaten, močviren: žabe so čofotale po muževnem izlivu / muževen marec deževen, vlažen; muževno vreme
SSKJ²
mužévnost -i ž (ẹ́)
stanje muževnega: sekati drevje pred muževnostjo; muževnost smrek
SSKJ²
mužík -a m (ȋ)
nav. ekspr., v ruskem okolju, zlasti pred oktobrsko revolucijo kmet: neuki mužiki; slavjanofilsko čaščenje mužikov
SSKJ²
mužíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mužike: mužiške koče / mužiški oddelki
SSKJ²
múžiti se -im se, in mužíti se in múžiti se -im se nedov. (ū ȗ; ī ú)
biti muževen: bukev se muži
SSKJ²
n -- in -ja in -a [nə̀ nə̀ja in èn ênam (ə̏; ȅ ȇ)
petnajsta črka slovenske abecede: mali n; napisano z enim n; nerazločni n-ji; ležeči n-i
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: n je zvočnik
♦ 
jezikosl. mehki ali palatalni n [ń] izgovorjen z zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi; mehkonebni n izgovorjen z zaporo, ki jo napravi zadnji del jezika na mehkem nebu; deležnik na -n; mat. znak, navadno za poljubno naravno število; an a na (potenco) n; prim. n-ti
SSKJ²
na1 predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / zastar. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih / opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na nasprotnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto evrov na osebo; voziti sto kilometrov na uro
4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja
a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj / molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo / čevlji za na ples; pog. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri / kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane / ponesrečil se je na delu, na smučanju pri / je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev / zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; umreti na jetiki za jetiko
6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom / učiti se na napakah
● 
ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ 
jezikosl. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; naglas na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas2, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
SSKJ²
2 -te medm. (ȃ)
1. izraža opozorilo na to, kar se da, daje: na knjigo; na, da boš imel za vstopnico / na nazaj svoj prstan / na, pij / pri klicanju perutnine, živine: piška, na, na; na, sivec / na, tu me imaš, pa me udari / pri udarcu: na to za tvoje jezikanje, na, na, na; na za spomin, da me boš drugič ubogal
 
ekspr. na roko, da bom držal besedo obljubljam, zagotavljam ti
2. izraža podkrepitev trditve: na, to bo nekaj za naše opravljivce; tako sem se smejal – na, še zdaj imam solzne oči / pri priganjanju živine na, sivka, potegni
SSKJ²
3 tudi medm. (ȁ; ȃ)
izraža presenečenje: videti je bil tako zdrav, na, pa ga ni več med živimi
// izraža nejevoljo: na, pa sem spet sam; tako sem pazil, na, zdaj sem pa vse pokvaril
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
na... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz
b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se
c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti
č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen; nahitro, nalahno
SSKJ²
nàa [tudi naka s k, izgovorjenim v grlu člen. (ȁpog.
1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: naa, tega ne morem napraviti; da bi se vas bal? Naa
2. izraža podkrepitev trditve: naa, tako pa ne bo šlo
SSKJ²
naapríliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. prevarati, ukaniti za prvi april: pošteno si me naaprilil; dati, pustiti se naapriliti
SSKJ²
nabádanje -a s (ȃ)
glagolnik od nabadati: nabadanje mesa na vilice; paličica za nabadanje
SSKJ²
nabádati -am nedov. (ȃ)
z bodenjem, vbadanjem spravljati na kaj: nabadati črve na trnek; nabadati seno na vile / zlasti v srednjem veku nabadati ljudi na kole
 
ekspr. nabadati koga z očmi jezno in izzivalno ga gledati
SSKJ²
nabájati -am dov. (ȃ)
knjiž. reči, povedati veliko, navadno neverjetnega: vse mu verjame, kar ji nabaja; stara mati jim je nabajala čudovite stvari
SSKJ²
nabárvati -am dov. (ȃ)
dati, nanesti barvo: nabarvati si brke / ekspr. premočno si se nabarvala naličila
SSKJ²
nabásati -bášem tudi -básam dov., tudi nabasájte; tudi nabasála (á ȃnav. ekspr.
1. napolniti, natlačiti: nabasati nahrbtnik; nabasal si je pipo in kadil / nabasati zvezke v torbo
2. napolniti orožje z naboji; nabiti: nabasati puško, top
    nabásati se pog.
    1. natlačiti se: nabasali smo se v avtobus
    2. zelo se najesti: nabasati se ajdovih žgancev
    nabásan -a -o:
    vlak je bil zelo nabasan; nabasana aktovka; nabasana puška
     
    pog. pijače niso dobili, ker so bili že preveč nabasani pijani
SSKJ²
nabáva -e ž (ȃ)
oskrba trgovine, podjetja z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji količini: ta oddelek skrbi za nabavo; nabava blaga, reprodukcijskega materiala; nabava in prodaja / opravljati nabavo; brezplačno popravilo v določenem roku po nabavi
// nabavni oddelek: šef nabave / za to skrbi nabava
// nav. ekspr. nakup, preskrba: misliti je treba na nabavo ozimnice / podjetje opravlja nabavo potnih listov
SSKJ²
nabáven -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na nabavo: nabavni stroški so visoki / nabavna in prodajna cena; nabavna vrednost / nabavni oddelek; nabavni referent; nabavna in prodajna služba; nabavno-prodajna zadruga; sam.:, pog. ali je nabavni že odšel nabavni referent
SSKJ²
nabavítelj -a m (ȋ)
kdor opravlja nabavo: srečali so se modelarji, nabavitelji ter ljudje z oddelkov za odnose z javnostmi in oglaševanje
SSKJ²
nabáviti -im dov. (á ȃ)
oskrbeti se z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji količini: nabaviti blago, reprodukcijski material; nabaviti in prodati
// nav. ekspr. kupiti, preskrbeti: nabaviti meso, mleko / nabaviti potni list
    nabávljen -a -o:
    prevoz nabavljenega materiala
SSKJ²
nabávka -e ž (ȃ)
knjiž. nabava: nabavka materiala, obutve
SSKJ²
nabavljáč -a m (á)
kdor opravlja nabavo: razpisali so delovno mesto nabavljača / ekspr. žena je bolna, pa sem jaz za nabavljača
SSKJ²
nabavljalec gl. nabavljavec
SSKJ²
nabavljálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nabavljanje: on ima dobre nabavljalne zveze / nabavljalna zadruga nabavna zadruga
SSKJ²
nabávljanje -a s (á)
glagolnik od nabavljati: nabavljanje materiala, surovin
SSKJ²
nabávljati -am nedov. (á)
oskrbovati se z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji količini: nabavljati material, surovine; nabavljati na domačem tržišču / za poslovalnico nabavlja poslovodja
// nav. ekspr. kupovati, preskrbovati: nabavljati meso, mleko
SSKJ²
nabavljávec -vca in nabavljálec -lca [nabau̯ljau̯cam (ȃ)
kdor opravlja nabavo: biti hkrati uporabnik in nabavljavec
SSKJ²
nabávnik -a m (ȃ)
kdor opravlja nabavo: dela kot nabavnik v podjetju, ki se ukvarja s prodajo zaščitnih oblačil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nabelíti in nabéliti -im dov. (ī ẹ́)
1. z beljenjem priti do določene količine česa, navadno platna: dekleta so nabelila balo platna
2. deloma obeliti: nabeliti drevo
SSKJ²
naberáčiti -im dov. (á ȃ)
z beračenjem priti do česa: naberačiti denarja, kruha; kar naberači, vse zapije
SSKJ²
nabesedíčiti -im dov. (í ȋ)
ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: česa vsega ji ni nabesedičil / zakaj je prišel, je povedal šele, ko se je nabesedičil nagovoril
SSKJ²
nabijáč -a m (á)
1. grad. priprava za utrjevanje, zbijanje zemlje, betona: nabijati beton z nabijačem / ročni, strojni nabijač / vibracijski nabijač za utrjevanje, zbijanje tal, podlage
2. knjiž. nabojnik: skrbno je pregledal zapirač in nabijač
3. kdor kaj nabija: nabijač obročev
SSKJ²
nabijálen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se kaj nabija: nabijati smodnik z nabijalno palico
SSKJ²
nabijálnik -a m (ȃ)
1. grad. priprava za utrjevanje, zbijanje tal, podlage: cestne površine utrjujejo z nabijalnikom / vibracijski nabijalnik
2. nekdaj palica za nabijanje pušk ali topov: z nabijalnikom potisniti kroglo v cev
3. voj. nabojnik
SSKJ²
nabíjanje -a s (í)
glagolnik od nabijati: nabijanje obročev na sode; palica za nabijanje pušk / ves dan je odmevalo nabijanje topov / stroj za nabijanje betona, zemlje / njegovo nabijanje po klavirju ga zelo moti
SSKJ²
nabíjati -am nedov. (í)
1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe
// pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal / nabijati žeblje na steno
2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje
// polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati
3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo
// s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači
4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan
5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra / srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo
// pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji
6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo
7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti
● 
nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja
SSKJ²
nabíksati -am dov. (í)
pog. naloščiti, zloščiti: nabiksati škornje
SSKJ²
nabíra -e ž (ȋ)
star. nabiranje, zbiranje: nabira novih članov je uspela / nabira ljudskih pesmi / pri nabiri je bil potrjen k mornarici pri naboru
SSKJ²
nabiráč -a m (á)
nabiralec: nabirači prostovoljnih prispevkov
SSKJ²
nabirálec -lca [nabirau̯ca tudi nabiralcam (ȃ)
kdor kaj nabira: nabiralci brusnic, zdravilnih zelišč / nabiralec oglasov
 
zgod. mostiščarji so bili še lovci in nabiralci
// star. zbiralec: nabiralec ljudskih pesmi / nabiralec novcev, umetnin
SSKJ²
nabirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nabiranje: nabiralne košare so se hitro polnile / nabiralna vnema popušča / velik uspeh nabiralne akcije
♦ 
zgod. nabiralno gospodarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano; žel. nabiralni vlak vlak, ki prevaža tovor med postajami
SSKJ²
nabiralíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer se kaj nabira: pod plazom je nabirališče grušča, snega / star. nositi rabljen papir v nabirališče zbirališče
SSKJ²
nabirálka -e [nabirau̯ka tudi nabiralkaž (ȃ)
ženska, ki kaj nabira: nabiralka zelišč
 
čeb. čebela nabiralka odrasla čebela, ki nabira nektar, cvetni prah
SSKJ²
nabirálnica -e ž (ȃ)
1. posoda, v kateri se kaj nabira: mlinček za kavo s stekleno nabiralnico
2. zastar. nabiralnik: vreči denar v nabiralnico / poštna nabiralnica
SSKJ²
nabirálnik -a m (ȃ)
1. zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za oddajanje pisem, sporočil: nabiralnik praznijo dvakrat na dan; predloge in pripombe vrzite v nabiralnik / pisemski, poštni nabiralnik
2. star. zbiralnik: vodni nabiralnik
● 
žel. žarg. nabiralni vlak
SSKJ²
nabirálništvo -a s (ȃ)
zgod. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano: nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva; lov in nabiralništvo
SSKJ²
nabíranje -a s (ī)
glagolnik od nabirati: nabiranje krompirja / denar služi z nabiranjem gob, zdravilnih zelišč / nabiranje prostovoljnih prispevkov / nabiranje ljudskih pravljic zbiranje / oteklina nastane zaradi nabiranja tekočine
SSKJ²
nabirátelj -a m (ȃ)
zastar. zbiralec: nabiratelj ljudskih pesmi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nabírati -am nedov. (ī ȋ)
1. z rokami dajati, spravljati kam več posameznih stvari: ona je nabirala, on pa odnašal; nabirati jabolka, krompir; nabirati krmo za prašiče / celo popoldne je nabirala eno vrečo
// s trganjem prihajati do določene količine česa: nabirati češnje; nabirati borovnice z grabljicami, z rokami / nabirati gobe in maline; rada nabira gorsko cvetje / čebele so nabirale med in cvetni prah
2. prizadevati si biti uspešen
a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: nabirati darove, denar, prispevke za kaj; nabirali so podpise za protest / nabirati ljudske pesmi, pripovedke zbirati
b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: nabirati ljudi za prostovoljno akcijo / nabirati nove člane, naročnike
3. delati gube, navadno drobnejše: nabirati blago, zavese; na drobno nabirati / čelo se mu nabira v gube
 
ustnice so se ji nabirale na jok dobivale so take gube, poteze kot pri joku
4. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: nabirati koralde / nabira gumbe na nitko
    nabírati se 
    prihajati kam, biti kje v določeni količini: denar za to se je nabiral več let; na šipah se je začela nabirati vlaga; ob dežju se v jami nabira voda / v kolenu se mu spet nabira voda; pren., ekspr. v njej se je začela nabirati jeza, nejevolja
    nabírati si ekspr.
    dobivati, pridobivati si: nabirati si izkušnje, znanje; vztrajno si nabira nezadostne ocene
SSKJ²
nabírek -rka m (ȋ)
1. z nitjo v (nezalikane) gube nabran del oblačila: zapletla se je v širok nabirek krila / obleka z nabirkom v pasu
// nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke; naborek: obšiti krilo z nabirki
2. knjiž. bera, zbirka: njegov nabirek je bil majhen / bogat nabirek pravljic
SSKJ²
nabírka -e ž (ȋ)
knjiž. nabiranje darov, prostovoljnih prispevkov, zlasti v cerkvi: nabirka je uspela; prirediti, razglasiti nabirko
// tako zbrani darovi, prostovoljni prispevki: nabirka je namenjena poplavljencem / denarna nabirka
SSKJ²
nabítek -tka m (ȋ)
kar je nabito, pritrjeno, navadno ploščica: sedeži so označeni z medeninastimi nabitki
 
obrt. kovinska ploščica podkvaste oblike, ki se nabije na čevelj, navadno na sprednji del podplata in na peto
SSKJ²
nabíti -bíjem dov., nabìl (í ȋ)
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
// pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno
2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
// napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top
3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
// s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla
4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke
// premagati: naši so Nemce spet nabili
6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
● 
pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; pog. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
♦ 
voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje
    nabíti se ekspr.
    zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup
    nabít -a -o:
    avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih
     
    ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik
SSKJ²
nabítje -a s (ȋ)
knjiž. glagolnik od nabiti: nabitje lepaka
SSKJ²
nabítost -i ž (ȋ)
nav. ekspr. značilnost, stanje nabitega: nabitost učnih prostorov presega že vse meje / notranja, vsebinska nabitost romana
SSKJ²
nablebetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
slabš. reči, povedati veliko nespametnega, nepremišljenega: nablebetal ji je vse mogoče neumnosti
SSKJ²
nabljúvati -am in -bljújem tudi nabljuváti -bljúvam in -bljújem dov., nabljúval tudi nabljuvál (ú; á ú)
izmetati iz želodca določeno količino; nabruhati: veliko je nabljuval
    nabljúvati setudi nabljuváti se
    nabruhati se: ko se je nabljuval, mu je takoj odleglo
SSKJ²
nábob -a m (ā)
1. v Indiji muslimanski knez, pokrajinski namestnik: nabob in radža
2. knjiž., ekspr. bogataš, mogotec: kapitalistični nabobi
SSKJ²
nabòd -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́)
med. vbod z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine; punkcija: z nabodom odstraniti gnoj, kri
SSKJ²
nabodálo -a s (á)
1. gastr. na žaru pečeno meso, navadno z dodatki, nabodeno na paličici: jesti ražnjiče, čevapčiče in nabodalo / srbsko nabodalo
2. paličica, navadno kovinska, za nabadanje, pečenje: nabosti meso, zelenjavo na nabodalo; jekleno, leseno nabodalo
SSKJ²
nabodíčiti se -im se dov. (í ȋ)
knjiž., zastar. zapičiti se, prijeti se: terice .. so si druga drugi otepale pezdir, ki se jim je nabodičil po obleki (I. Zorec)
SSKJ²
nabòj -ôja m (ȍ ó)
1. s smodnikom napolnjen, navadno kovinski tulec z vžigalno kapico in kroglo: vložiti naboj v puško; revolverski, strojnični, topovski naboj; naboj s šibrami; pas z naboji / naboj se vžge / naboj za otroške pištole
 
ekspr. borili so se do zadnjega naboja dokler so imeli strelivo; do smrti
2. v zvezi eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore: aktivirati, vžgati eksplozivni naboj z vžigalno vrvico / dinamitni, ekrazitni naboj
3. navadno s prilastkom izrazita naravnanost, usmerjenost: čustveni, erotični naboj; politični, tekmovalni naboj; razstavljena dela imajo močan socialni naboj / negativni, pozitivni naboj
4. elektr., v zvezi električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu: istoimenski, nasprotnoimenski električni naboji; negativni, pozitivni električni naboj
♦ 
fiz. elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; lov. naboj je gluh se pri sproženju ne vžge; voj. ostri s kovinsko, slepi naboj s plastično ali leseno kroglo; šolski naboj brez smodnika in vžigalne kapice
SSKJ²
nabójen -jna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na naboj: nabojni tulec / nabojna vrtina vrtina, v katero se vloži eksplozivni naboj
SSKJ²
nabójnica -e ž (ọ̑)
1. torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu: zapel si je pas z nabojnicani
2. voj. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki; nabojnik: dolga nabojnica
SSKJ²
nabójnik -a m (ọ̑voj.
1. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki: polniti strojnico z nabojnikom; nabojnik s petdesetimi naboji
2. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško; magazin: izprazniti nabojnik
// priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje sploh: potisniti nabojnik v revolver; poln nabojnik
SSKJ²
nabojnjáča -e ž (á)
torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu; nabojnica: vzeti naboj iz nabojnjače
SSKJ²
nabòr -ôra m (ȍ ó)
1. uradni postopek za ugotovitev sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško službo: jesenski nabor; datum, kraj nabora / poziv za nabor / iti na nabor; biti potrjen na naboru / vojaški nabor
// uradni postopek za ugotovitev sposobnosti športnikov za igranje v moštvu, ligi: nabor za, v ameriško profesionalno ligo
2. navadno z rodilnikom elementi, stvari, sestavljajoči zaključeno celoto: izbrati ustrezno možnost iz širokega nabora; bogat nabor funkcij, podatkov, znakov; pester nabor izdelkov, storitev / pripraviti celovit nabor ukrepov za odpravo krize
// knjiž. niz1, venec: nabor koral
3. knjiž. nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke; naborek: ovratnik, rokavi z naborom
4. star. guba: na krilu so se ji naredili nabori / ima že nabore okoli ust
SSKJ²
nabórek -rka m (ọ̑)
1. nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke: ovratnik s svilenim naborkom; krilo, rokavi z naborki
 
knjiž. naborki okrog oči gubice
2. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc; nabornica: na temno obleko si je pripela bel naborek; grof v žametni obleki s čipkastim naborkom
3. knjiž., z rodilnikom niz1, venec: naborek koral
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nabóren -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nabor 1: naborni dan / naborna komisija
SSKJ²
nabórnica -e ž (ọ̑)
1. nekdaj širok ovratnik iz nabranega trdega blaga: bela nabornica; portret španskega plemiča z nabornico okoli vratu
2. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc: pripeti si nabornico; čipkasta nabornica
// naborek, volan2halja z nabornicami
SSKJ²
nabórnik -a m (ọ̑)
vojaški obveznik pred služenjem vojaškega roka: naborniki so peli in vriskali; zdravniški pregled nabornikov
SSKJ²
nabôsti -bôdem dov., nabôdel in nabódel nabôdla, stil. nabòl nabôla (ó)
1. z vbodom, vbodljajem spraviti na kaj: nabosti žuželko na buciko; nabosti na ost / nabodel se je na rjavečo žico
 
ekspr. nabosti koga z očmi jezno in izzivalno ga pogledati
2. narediti določeno število vbodov, vbodljajev: pred kuhanjem sadeže nabodemo z nožem
    nabodèn -êna -o:
    na paličici nabodeno meso
SSKJ²
nabóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄)
nanašajoč se na versko življenje: cerkveno društvo z nabožnimi nalogami / nabožni pisatelji; rožni venci, svetinjice in drugi nabožni predmeti / nabožne slike; knjige nabožne vsebine
SSKJ²
nabránec -nca m (á)
knjiž. naborek, volan2rokavi z nabranci / po vratu se ji delajo nabranci gube
SSKJ²
nabráti -bêrem dov., stil. naberó; nabrál (á é)
1. z rokami dati, spraviti kam več posameznih stvari: otrok je nabral kamenčke na kup; nabrati butaro dračja / nabrali so pet vreč krompirja
// s trganjem priti do določene količine česa: nabrati veliko grozdja, jagod; nabral je šopek planik; čez poletje si nabere zdravilnih zelišč / letos so čebele malo nabrale
2. biti uspešen
a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: za ponesrečence so nabrali veliko denarja in oblek / nabral je precej pripovedk zbral
b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: za izvedbo svojega naklepa je nabral deset ljudi; za krvodajalsko akcijo so nabrali precej prostovoljcev / poverjenik nabere vsako leto nekaj novih naročnikov
3. narediti gube, navadno drobnejše: nabrati blago, zavese; na drobno nabrati / nabrati čelo v gube
 
ustnice so se ji nabrale na jok dobile so take gube, poteze kot pri joku
4. spraviti, pritrditi drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: koralde si je na novo nabrala / nabrati gumbe na vrvico
    nabráti se 
    priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: za jezom se ob deževju nabere polno vode; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti; v blagajni se je nabralo precej denarja / na šipi so se nabrale kapljice vode; pren., ekspr. v srcu se mu je nabrala grenkoba, jeza
    ● 
    pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; ekspr. spotoma se je nabrala novic jih je veliko slišala, izvedela; ekspr. takrat se je nabral strahu zelo ga je bilo strah
    nabráti si ekspr.
    dobiti, pridobiti si: tam si je nabral veliko denarja; nabrati si izkušenj, znanja; v prvem polletju si je nabrala precej slabih ocen
     
    publ. zbor si je na turneji nabral lepih lovorik je imel velike uspehe; ekspr. na dopustu si je nabral novih moči se je odpočil, okrepil
    nabrán -a -o:
    ves nabrani denar je zapravil; nabrani rokavi; sveže nabrane borovnice; nabrane zavese
SSKJ²
nabrázdati -am dov. (ā ȃ)
narediti brazdi podobne zareze: nabrazdati površino kamna, lesa; obraz se mu je nabrazdal
    nabrázdan -a -o:
    nabrazdana površina; nabrazdano čelo
SSKJ²
nabrázditi -im dov. (á ȃ)
nabrazdati: nabrazditi kamen
SSKJ²
nabrbljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. reči, povedati veliko nepomembnega: tisti večer je marsikaj nabrbljal
SSKJ²
nabrbráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. reči, povedati veliko nepomembnega: česa vsega ji ni nabrbral
    nabrbráti se 
    nagovoriti se: ko so se nabrbrali, se je začel program
SSKJ²
nabrékanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od nabrekati: pospešiti nabrekanje semena; narediti kaj odporno proti nabrekanju / nabrekanje bezgavk, žlez
SSKJ²
nabrékati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
postajati po obsegu večji
a) zaradi vpijanja vlage: leseni deli ob vlažnem vremenu nabrekajo / seme že nabreka
b) zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noge ji rade nabrekajo; žile na sencih so mu vse bolj nabrekale
SSKJ²
nabrékel -kla -o [nabrekəu̯prid. (ẹ́)
1. ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: nabrekle noge; spet ima nabrekle veke; žile na vratu so zelo nabrekle
2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabrekel slog; stilno nabreklo besedilo; njegovo govorjenje je nabreklo; prim. nabrekniti
SSKJ²
nabreklína -e ž (í)
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: od udarcev so nastale podplutbe in nabrekline; nabreklina veke / nabreklina kože
// izboklina na površini česa sploh: take nabrekline na listih povzročajo zajedavci; koreninske nabrekline / po odjugi so na cesti nastale nabrekline
SSKJ²
nabrekljív -a -o prid. (ī í)
sposoben nabrekniti: seme je zelo nabrekljivo / nabrekljive žile ki (rade) nabreknejo
SSKJ²
nabréklost -i ž (ẹ́)
stanje nabreklega: nabreklost je minila / močna nabreklost nog, žil / ekspr. stilna nabreklost
SSKJ²
nabrékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
postati po obsegu večji
a) zaradi vpijanja vlage: na dežju so deske nabreknile; glina v vodi nabrekne / seme je že nabreknilo
b) zaradi nabiranja, pritiska tekočine: mešički pod očmi so ji še bolj nabreknili; vime je že nabreknilo; od jeze, napora so mu žile močno nabreknile
// dobiti nabrekline: obolela koža je nabreknila / zaradi deževja je cesta na več mestih nabreknila
    nabréknjen -a -o:
    nabreknjeni brsti; od joka nabreknjene ustnice; 
prim. nabrekel
SSKJ²
nabréknjenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od nabrekniti: nabreknjenje organa, tkiva
SSKJ²
nabrekováti -újem nedov. (á ȗ)
nabrekati: stisnjene pesti nabrekujejo od navala krvi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nabrenčáti se -ím se dov., nabrénči se in nabrênči se; nabrénčal se in nabrênčal se (á í)
ekspr. brenčeč naletati se: muha se je nabrenčala in odletela
SSKJ²
nabrénkati -am dov. (ẹ̑ekspr.
1. z dajalnikom jezno reči, povedati: vse mu je nabrenkala, kar je vedela / hudih ji bo nabrenkal zelo jo bo oštel
2. knjiž. naložiti, predpisati: zdravnik mu je nabrenkal še tri mesece ležanja
    nabrénkati se 
    napiti se (alkoholne pijače): nabrenkati se cvička, žganja / pog. spet so se ga nabrenkali
SSKJ²
nabrêsti -brêdem dov., nabrêdel in nabrédel nabrêdla, stil. nabrèl nabrêla (é)
knjiž., zastar. zagosti: utegnili bi vam kakšno nabresti; dobro si mu nabredel
SSKJ²
nabréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. obrežen, obalen: nabrežne čeri / nabrežne rastline
SSKJ²
nabréžje -a s (ẹ̑)
knjiž. obrežje, obala: kopalci so ležali na nabrežju; veter je dvigal pesek na nabrežju / morsko nabrežje / nabrežje Ljubljanice breg
// urejeno, navadno utrjeno obrežje: mesto je dobilo nove ceste, nabrežja in mostove / Cankarjevo nabrežje
 
navt. operativna obala
SSKJ²
nabrísati -bríšem dov., tudi nabrisála (í ȋpog., ekspr.
1. premagati: naši nogometaši so spet nabrisali tuje / nabrisati sovražnika
2. natepsti, pretepsti: oče te bo spet nabrisal; nabrisati s palico
3. prevarati, ukaniti: ta lopov nas je vse nabrisal
    nabrísan -a -o
    prebrisan: zelo je nabrisan
SSKJ²
nabrít -a -o prid. (ȋ)
ekspr., navadno v povedni rabi ki zna z iznajdljivostjo, duhovitostjo presenetiti, prevarati: ta učenec je zelo nabrit; fant je preveč nabrit, da bi govoril tako nespametno / kot nagovor kaj pa spet počneš, fantalin nabriti
    nabríto prisl.:
    nabrito gledati
SSKJ²
nabrítost -i ž (ȋ)
ekspr. lastnost nabritega človeka: bil je znan po svoji nabritosti
SSKJ²
nabrízgati -am dov. (ȋ)
z brizganjem spraviti v kaj: nabrizgati olja v valj; nabrizgati kremo v skodelice
// z brizganjem dati, nanesti na kaj: nabrizgati omet na zid / avtomobil mu je nabrizgal blata na žaromete
SSKJ²
nabŕskati -am dov. (r̄ ȓ)
z brskanjem spraviti kam: kokoši so nabrskale zemljo na stezo
    nabŕskan -a -o:
    kup nabrskanega peska
     
    nar. gorenjsko pusti ga, danes je nabrskan slabe volje, razdražljiv
SSKJ²
nabrúhati -am dov. (ū ȗ)
1. izmetati iz želodca določeno količino: dolgo je bruhal, pa je le malo nabruhal
2. s silo izmetati določeno količino česa: ognjenik je nabruhal veliko lave / ekspr. tovarna nabruha polno dolino dima
● 
ekspr. nabruhala mu je v obraz vse svoje sovraštvo povedala, izrazila
    nabrúhati se ekspr.
    prenehati bruhati: ko se je nabruhal, mu je odleglo
SSKJ²
nabrusíti in nabrúsiti -im dov. (ī ú)
narediti ostro: nabrusiti nož, sekiro / mačka je nabrusila kremplje
● 
ekspr. pošteno so si nabrusili jezike se pripravili na debato, pogovor; ekspr. nabrusiti pete steči, pobegniti
    nabrúšen -a -o:
    nabrušeni meči, noži
     
    jezik ima nabrušen kot britev govori, izraža se spretno in zbadljivo
SSKJ²
nabŕž in na bŕž prisl. (ȓ)
star. hitro, na hitro: nabrž se je oblekel in odšel
SSKJ²
nabúh -a m (ȗ)
knjiž. nabuhlina: veter je delal v zavesah nabuhe / puščice so se odbijale od bronastih nabuhov na ščitih
SSKJ²
nabúhel -hla -o [nabuhəu̯prid. (ú)
1. ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: čebulni listi so spodaj nabuhli; nabuhlo jadro / ekspr. nabuhli nevihtni oblaki
// zabuhel: od vodenice je ves nabuhel; njen obraz je postal nabuhel / nabuhlo telo utopljenca
2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabuhel slog; njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične; prim. nabuhniti
SSKJ²
nabuhlína -e ž (í)
izboklina na površini česa: denarnica mu dela nabuhlino v suknjiču / od gub in nabuhlin razbrazdan obraz nabreklin, oteklin
SSKJ²
nabúhlost -i ž (ú)
nav. ekspr. lastnost, značilnost nabuhlega: v romanu je veliko nabuhlosti; stilna nabuhlost
SSKJ²
nabúhniti -em dov. (ú ȗ)
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je nabuhnil jadro; rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka
// nabrekniti, oteči: zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi; ves je nekam nabuhnil
    nabúhnjen -a -o:
    nabuhnjeni listi; čepica z visoko nabuhnjenim vrhom; 
prim. nabuhel
SSKJ²
nabuhováti -újem nedov. (á ȗ)
dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter nabuhuje obešeno perilo
SSKJ²
nabúnkati -am dov. (ȗekspr.
1. natepsti, pretepsti: dobro ga je nabunkal
2. napolniti, natlačiti: nabunkati žepe s sadjem
    nabúnkati se 
    najesti se: to sem se nabunkal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nabúriti -im dov. (ū ȗ)
knjiž., zastar. razjeziti, razdražiti: kaj ga je tako naburilo
SSKJ²
nabútati -am dov. (ū ȗ)
1. ekspr. napolniti, natlačiti: nabutati koš, nahrbtnik; podstrešje so nabutali s senom
2. ekspr. natepsti, pretepsti: spet ga je nabutal; nabutali so ga, da je bil ves moder
3. nar. vzhodno nabiti, zbiti: nabutati zid iz ilovice
    nabútati se ekspr.
    najesti se: pri kosilu se je pošteno nabutal
    nabútan -a -o:
    ves je nabutan z učenostjo; nabutana zemlja
SSKJ²
nacédek -dka m (ẹ̑)
knjiž. kar se nacedi: nacedek medu
SSKJ²
nacedíti -ím dov., nacêdi in nacédi; nacédil (ī í)
1. s cejenjem, izločanjem povzročiti nastanek česa: to smolo so nacedile smreke
2. pog., ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nacediti koga z žganjem
    nacedíti se 
    1. s cejenjem nabrati se, nateči se: iz satja se je nacedilo še nekaj medu
    2. pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): nacediti se piva, žganja / spet se ga je nacedil
    nacejèn -êna -o:
    domov je prišel zelo nacejen
SSKJ²
nacefráti -ám [nacefrati in nacəfratidov. (á ȃ)
s cefranjem narediti iz česa majhne dele: nacefrati blago, papir / obleka se je na robovih nacefrala začela trgati
    nacefrán -a -o:
    nacefrana vrv; drobno nacefrani oblaki
SSKJ²
nacéhati se -am se dov. (ẹ̄)
pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): spet se je nacehal
SSKJ²
nacêjati -am nedov. (é)
pog., ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): spet naceja prijatelje
    nacêjati se 
    1. s cejenjem nabirati se, natekati se: sok se naceja v nastavljeno posodo
    2. pog., ekspr. veliko piti (alkoholne pijače): že dva dni se naceja v gostilni / otrok se naceja z malinovcem
SSKJ²
nacépati -am tudi nacêpati -am dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
s cepanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: čez noč je z dreves nacepalo veliko hrušk
    nacépati se tudi nacêpati se pog., ekspr.
    v presledkih drug za drugim priti: nacepalo se je dosti ljudi
SSKJ²
nacepíti in nacépiti -im dov. (ī ẹ́)
1. s cepljenjem, klanjem priti do določene količine česa: nacepiti drv za zimo / vsak dan nacepijo kup granitnih kock
2. nekoliko razcepiti: nacepiti palico
    nacépljen -a -o:
    nacepljena palica za lovljenje kač; drobna polena so samo nacepljena, debelejša pa razklana
     
    bot. dlanasto nacepljen list
SSKJ²
náci -ja m (ȃ)
ekspr. nacionalsocialist, nacist: komandant taborišča je bil zagrizen naci
SSKJ²
nácifašíst -a m (ȃ-ȋ)
publ. nacionalsocialist, nacist: zločini nacifašistov
SSKJ²
nácifašístičen -čna -o prid. (ȃ-í)
publ. nacionalsocialističen, nacističen: nacifašistična doba
SSKJ²
nácifašízem -zma m (ȃ-ī)
publ. nacionalsocializem, nacizem: zmaga nad nacifašizmom
SSKJ²
nacificírati -am nedov. in dov. (ȋ)
publ. uvajati nacizem ali nacistično ideologijo: deželo so hoteli čim prej nacificirati
SSKJ²
nácija -e ž (á)
publ. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod: vsaka nacija ima pravico do svobode; ljudstvo se je izoblikovalo v nacijo / češka, poljska nacija
 
publ. predstavljal je belce in ameriško nacijo Američane
SSKJ²
nacík -a m (ȋ)
knjiž., zastar. nadih: cvet z rožnatim nacikom / njegove besede imajo posmehljiv nacik prizvok
SSKJ²
nacionálec -lca m (ȃ)
nacionalist: zagrizen nacionalec
SSKJ²
nacionálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda; nacionalni obstoj; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo / odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna
2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 25. junij je naš nacionalni praznik / evro je v več državah nacionalna valuta / nekdaj Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
♦ 
ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
    nacionálno prisl.:
    nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim
SSKJ²
nacionalíst -a m (ȋ)
pristaš nacionalizma: ozkosrčni, zagrizeni nacionalisti; nacionalisti in šovinisti / nacionaliste je okupator pobil ali izselil narodno zavedne ljudi
SSKJ²
nacionalístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na nacionaliste ali nacionalizem: zagovarjal je nacionalistične interese; voditi nacionalistično politiko / nacionalistična miselnost / nacionalistična organizacija, stranka; nacionalistično malomeščanstvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nacionalizácija -e ž (á)
glagolnik od nacionalizirati: izvesti nacionalizacijo; nacionalizacija rudnikov in tovarn; zakon o nacionalizaciji
SSKJ²
nacionalízem -zma m (ī)
1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma
// knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga
2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem
3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo
SSKJ²
nacionalizíranje -a s (ȋ)
nacionalizacija: nacionaliziranje bank
SSKJ²
nacionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. spremeniti privatna, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v državna, družbena; podržaviti, podružbiti: nacionalizirati banke, rudnike, tovarne; nacionalizirati tuji kapital / nacionalizirali so mu hišo
2. narediti, da postane kaj (bolj) narodno: nacionalizirati mišljenje / družba se je s pristopom domačih delničarjev nacionalizirala
    nacionalizíran -a -o:
    nacionalizirana hiša; nacionalizirano podjetje
SSKJ²
nacionálka -e ž (ȃpog.
1. osrednja državna televizija: program nacionalke; vodstvo nacionalke je pripravilo programsko-poslovni načrt; oddaja na nacionalki; nacionalka in zasebna televizija
2. ustanova, zlasti kulturna, državnega, nacionalnega pomena: nacionalke in zavodi za varovanje kulturne dediščine
SSKJ²
nacionálkin -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nacionalko: nacionalkin program; nacionalkin proračun; nacionalkina oddaja
SSKJ²
nacionálno... prvi del zloženk (ȃ)
nanašajoč se na nacionalen: nacionalnoekonomski, nacionalnopolitičen
SSKJ²
nacionálnost -i ž (ȃ)
pripadnost določenemu narodu; narodnost: enakopravnost prebivalcev ne glede na nacionalnost / biti slovenske nacionalnosti / utrjevati nacionalnost v ljudeh narodno zavest
SSKJ²
nacionálsocialíst -a m (ȃ-ȋ)
pristaš nacionalsocializma:
SSKJ²
nacionálsocialístičen -čna -o prid. (ȃ-í)
nanašajoč se na nacionalsocialiste ali nacionalsocializem: nacionalsocialistična stranka / nacionalsocialistična Nemčija
SSKJ²
nacionálsocialízem -zma m (ȃ-ī)
nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in antisemitizem: agresivnost nacionalsocializma / pristaši nacionalsocializma
SSKJ²
náciskín -a m (ȃ-ȋpog.
nacistično, fašistično usmerjen obritoglavec: med preiskavami so pri naciskinih našli veliko nacističnega propagandnega materiala; pohod naciskinov
SSKJ²
nacíst -a m (ȋ)
pristaš nacizma: zborovanje nacistov / nacisti so požgali vas nemški okupator
SSKJ²
nacístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na naciste ali nacizem: nacistična ideologija, propaganda; nacistično nasilje / nacistična organizacija, stranka / nacistična koncentracijska taborišča / nacistična Nemčija
SSKJ²
nacístka -e ž (ȋ)
nav. ekspr. pristašinja nacionalsocializma: zagrizena nacistka
SSKJ²
nacízem -zma m (ī)
nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in antisemitizem: upirati se nacizmu / nacizem je prevzel oblast / žrtve nacizma
SSKJ²
nacméríti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
slabš. najokati se: zdaj se je menda že nacmerila
SSKJ²
nacúkati se -am se dov. (ú ȗ)
pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): nacukati se žganja / zopet se ga je nacukal
SSKJ²
nacvréti -cvrèm dov., nacvŕl (ẹ́ ȅ)
s cvrenjem priti do določene količine česa: nacvreti skledo krofov; nacvrli in napekli so vsega preveč / nacvreti masti
SSKJ²
načákati se -am se dov., načákajte se in načakájte se; načákala se in načakála se (á ȃ)
nav. ekspr. v čakanju doseči veliko, preveliko mero: odhajamo, dovolj smo se načakali
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
načárati -am dov. (ȃ)
po ljudskem verovanju s čaranjem priti do določene količine česa: načarati zaklade / z besedami je znal načarati lepoto pričarati
SSKJ²
načebljáti -ám dov. (á ȃ)
nav. ekspr. reči, povedati veliko živahnega in brezskrbnega: načebljala sta vse mogoče
    načebljáti se 
    zadovoljiti svojo potrebo, željo po čebljanju: zdaj sta se pa vendar že načebljala
SSKJ²
načečkáti -ám [načəčkatidov. (á ȃ)
slabš. nerazločno, grdo napisati: zakaj si nalogo tako načečkal; njegovo ime si je načečkal na košček papirja / namesto da bi narisal človeka, je le nekaj načečkal / za nalogo imamo spis, bom že kaj načečkal sestavil, napisal
SSKJ²
načêlek in načélek -lka m (ȇ; ẹ̑)
1. dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva: na glavi je imel načelek; načelek z biseri
// temu podoben ženski nakit: v laseh je nosila načelek
2. knjiž. jermen, ki se daje na čelo; čelni jermen: konji z okrašenimi načelki
SSKJ²
načêlen -lna -o prid. (ȇ)
1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče
// ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
    načêlno prisl.:
    ravnal je načelno / enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu
SSKJ²
načêlje in načélje -a s, rod. mn. načêlij in načélij tudi načêlj in načélj (ȇ; ẹ̑)
knjiž., zastar. pročelje, fasada: baročno načelje dvorca
SSKJ²
načeljeváti -újem nedov. (á ȗ)
načelovati: dve leti je načeljeval odseku za notranje zadeve / načeljevati skupini voditi jo, poveljevati
SSKJ²
načêlnica -e ž (ȇ)
1. uslužbenka, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: načelnica mestnega inšpektorata; načelnica oddelka za kulturo
2. predstojnica upravne enote: načelnica upravne enote
3. star. načelnikova žena: načelnica in županja sta se sprli
SSKJ²
načêlnik -a m (ȇ)
1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva
2. predstojnik upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
3. nekdaj vodja1, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ 
voj. načelnik štaba častnik, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže
SSKJ²
načêlniški -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na načelnike ali načelništvo: načelniška služba / njegova načelniška doba ni trajala dolgo
SSKJ²
načêlništvo -a s (ȇ)
naslov, dejavnost načelnikov: načelništvo ga je izčrpavalo / načelništvo je odstopilo načelnik in sodelavci
SSKJ²
načêlnost -i ž (ȇ)
lastnost, značilnost načelnega: dogmatična, nepopustljiva načelnost; občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost / načelnost stališč, vzgoje / načelnost boja, članka
SSKJ²
načêlo -a s (é)
1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
// nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
● 
knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, ne glede na trenutne razmere, koristi
♦ 
ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; pravn. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
SSKJ²
načêloma člen. (ȇ)
v načelu, načelno: misel na beg je načeloma odklonil; biti načeloma proti čemu
SSKJ²
načelováti -újem nedov. (á ȗ)
1. biti načelnik: načelovati oddelku za finance / načelovati zadrugi / nekdaj načelovati občini
2. poveljevati, ukazovati: načelovati bataljonu
 
ekspr. fantje so razgrajali in razbijali, njegov sin jim je pa načeloval jih je vodil; bil najhujši razgrajač
SSKJ²
načêlstvo -a s (ȇ)
1. urad načelnika: policijsko načelstvo; člani, uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo; načelstvo zadruge, hranilnice / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada
2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo: odkloniti, sprejeti načelstvo
3. star. vodstvo: načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki
SSKJ²
načemériti -im tudi načmériti -im [prva oblika načəmeriti in načemeritidov. (ẹ́ ẹ̑)
narediti kaj čemerno: načemeriti obraz
    načemériti se tudi načmériti se
    postati čemeren: ob tej novici se je načemerila
SSKJ²
načenčáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: načenčala mu je vse mogoče neumnosti / slabš. ali veš, kaj vse si načenčal povedal
SSKJ²
načénjanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od načenjati: načenjanje pogovora, problemov
SSKJ²
načénjati -am nedov. (ẹ̑)
1. odvzemati del od celote: načenjajo že drugi hlebec sira / prihrankov noče načenjati
2. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: gniloba načenja sadje; pren., ekspr. težko delo jim načenja zdravje
3. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: rad načenja pogovor o otrocih; načenjati rešitev stanovanjskih vprašanj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
načepériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
naščeperiti: petelin je načeperil rep; ekspr. lasje so se ji načeperili
    načepérjen -a -o:
    načeperjene vrane
SSKJ²
načesáti -čéšem dov., načêši načešíte; načêsal (á ẹ́)
s česanjem priti do določene količine česa, navadno las, volne: lase, ki jih ob česanju načeše, sproti sežiga / načesati veliko prediva, volne
SSKJ²
načéti -čnèm dov., načél; nam. načét in načèt (ẹ́ ȅ)
1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke
2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja; voda in mraz sta načela zid; pren., ekspr. starost ga je že načela
3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom; načeti vprašanje razorožitve
    načét -a -o:
    načet hlebec; nadaljevati načeti pogovor; moralno načet človek; od gnilobe načeti zobje
SSKJ²
načétost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost načetega: moralna načetost
SSKJ²
načéz in na čéz prisl. (ẹ̑)
pog., v zvezah: prevzeti delo načez brez merjenja, podrobnega obračuna; govoriti bolj načez na splošno, nedoločno
SSKJ²
načíčkanec -nca m (ȋ)
slabš. olepšan, nalepotičen človek: domišljav načičkanec
SSKJ²
načíčkanost -i ž (ȋ)
slabš. lastnost, značilnost načičkanega: baročna načičkanost palače; gladka obleka brez vsake načičkanosti / pretirana načičkanost deklet mu ni ugajala
SSKJ²
načíčkati -am dov. (ȋ)
slabš. olepšati, nalepotičiti: deklico so preveč načičkale; ženske so se načičkale kot za praznik / za ples se je naličkala in načičkala / načičkati dvorano z rožami okrasiti
    načíčkan -a -o:
    neokusno načičkana ženska; baročno načičkano stanovanje
     
    ekspr. ima načičkane kodre drobno, gosto navite
SSKJ²
načín -a m (ȋ)
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja
c) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
● 
pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ 
gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina
SSKJ²
načinôven tudi načínoven -vna -o prid. (ō; ȋ)
nanašajoč se na (glagolski) način: načinovni prislov; načinovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila načina; načinovni odvisni stavek odvisni stavek, ki izraža način dejanja nadrednega stavka
SSKJ²
načípkati -am dov. (ȋ)
s čipkami obšiti, okrasiti: načipkati zavese
    načípkan -a -o:
    izpod obleke se kaže rob načipkanega krila; pren., ekspr. bila je vsa načičkana in načipkana
SSKJ²
načítan -a -o prid. (ī)
ki si je pridobil razgledanost, izobrazbo z branjem knjig: bil je zelo načitan človek; duhovita je in načitana
SSKJ²
načítanost -i ž (ī)
razgledanost, izobraženost, pridobljena z branjem knjig: njegova načitanost in delavnost presenečata; fant kaže veliko načitanost
SSKJ²
načmeriti gl. načemeriti
SSKJ²
načofáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. s čofanjem dati, nanesti na kaj: otroci so načofali blato na zid / načofala ga je z milnico po obrazu
SSKJ²
načofotáti se -ám se dov. (á ȃ)
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po čofotanju: otroci so se nasončili in načofotali
SSKJ²
načŕpati -am dov. ()
s črpanjem priti do določene količine česa: letos so načrpali dovolj nafte; načrpati vodo; pren., ekspr. načrpati si novih moči
SSKJ²
načŕt -a m (ȓ)
1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu
// kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt
2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik
3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt
4. grafični prikaz kakega objekta, območja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt; načrt narisa, tlorisa; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid
● 
kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost
♦ 
arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
SSKJ²
načŕtati -am dov. (ŕ r̄)
1. geom. s črtami narediti kaj, navadno po določenih podatkih: načrtati krog, trikotnik
// knjiž. narisati: načrtati diagram, razpredelnico / načrtati drevesa, hišo
2. star. opisati, orisati: govornik je načrtal njeno življenjsko pot / člankar je načrtal politične razmere / načrtati si prizor svidenja predstavljati si, zamišljati si
    načŕtan -a -o:
    načrtan geometrijski lik; realistično načrtane razmere
SSKJ²
načrtávanje -a s (ȃ)
risanje: načrtavanje mreže, razpredelnice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
načrtávati -am nedov. (ȃ)
risati: načrtavati diagram, mrežo
SSKJ²
načŕten -tna -o prid. (ȓ)
ki poteka po načrtu: načrtna akcija, proizvodnja; načrtno zdravljenje; njegovo delovanje, opazovanje je načrtno / načrtno gospodarstvo / knjiž. v svojem ravnanju ni načrten dosleden
    načŕtno prisl.:
    načrtno se lotiti česa, ukvarjati se s čim; postopoma, toda načrtno naseljevati, pogozdovati / ekspr. načrtno mu ugovarjajo vztrajno, kar naprej
SSKJ²
načŕtnost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost načrtnega: načrtnost dela, pouka, proizvodnje / z načrtnostjo in vztrajnostjo se da marsikaj doseči / v njegovem govorjenju je slutila načrtnost določen cilj, namen
SSKJ²
načŕtoma prisl. (ȓ)
star. načrtno: načrtoma delati kaj / načrtoma ga preganjajo
SSKJ²
načrtoválec -lca [načərtovau̯ca tudi načərtovalcam (ȃ)
kdor zasnuje, izdela načrt za kak objekt, območje: načrtovalci avtocest, mest; načrtovalec zgradbe projektant / načrtovalci in tehnični risarji / urbanistični načrtovalec
// kdor vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: načrtovalec zunanje politike / načrtovalec proizvodnje / načrtovalec prihodnosti
SSKJ²
načrtoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na načrtovanje: načrtovalni biro, oddelek / načrtovalni posvet; načrtovalna politika
 
geom. načrtovalna naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem
SSKJ²
načrtoválka -e [načərtovau̯ka tudi načərtovalkaž (ȃ)
ženska, ki zasnuje, izdela načrt za kak objekt, območje: načrtovalka novega lokacijskega načrta; podpora načrtovalkam pri projektu; sodelovanje z načrtovalkami
// ženska, ki vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: medijska načrtovalka; načrtovalka proizvodnje / načrtovalka porok, zabav
SSKJ²
načrtovánje -a s (ȃ)
glagolnik od načrtovati: načrtovanje geometrijskih likov / načrtovanje industrijskih mest, objektov / načrtovanje potovanja mu je vzelo precej časa / ukvarjajo se z načrtovanjem proizvodnje, denarnega prometa / načrtovanje prihodnosti / jezikovno načrtovanje potrjevanje in utrjevanje položaja jezika z dodatnimi zakonskimi členi in ustaljevanje jezika s posodobljenimi priročniki
♦ 
ekon. mrežno načrtovanje nauk o načrtovanju velikih del; med. načrtovanje rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok; urb. urbanistično načrtovanje
SSKJ²
načrtováti -újem nedov. (á ȗ)
1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik
// knjiž. risati: načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek
2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, območje: urbanisti načrtujejo novo naselje / načrtovati nov tip vozila / načrtovati zelenice
// publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: načrtovati izobraževanje, potovanje / načrtovati milijon evrov prometa; načrtovati povečanje proizvodnje / načrtovati prihodnost
// publ. misliti, nameravati narediti: na tem mestu so prvotno načrtovali bolnišnico; s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj / že dolgo načrtuje nakup novega stroja
    načrtován -a -o:
    načrtovani objekti; načrtovana proizvodnja
     
    soc. načrtovana nosečnost nosečnost, katere začetek se zavestno določa, izbira z uporabo kontracepcijskih sredstev
SSKJ²
načudíti se in načúditi se -im se dov. (ī ú ȗ)
ekspr. v čudenju doseči veliko mero: ne more se načuditi taki revščini
SSKJ²
načvekáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. reči, povedati veliko vsebinsko praznega, nespametnega: načvekal jim je vse mogoče čenče
    načvekáti se 
    nagovoriti se: že dve uri čvekajo, pa se še niso načvekali
SSKJ²
nad predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka nád- (ȃ)
1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: nad naše kraje doteka hladen zrak; balon se je dvignil nad oblake; skloniti se nad otroka / obesek za nad vrata / zavihati rokave do nad komolca; pren. hotel se je vzdigniti nad druge; nesreča pride nadme
2. za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom: iti z gorjačo nad koga; iti nad petelina; planiti nad nasprotnika; elipt. ne upa se nadenj
3. za izražanje presežene mere: plačati je moral nad tri tisoč evrov; tehta nad sto kilogramov; gore, visoke nad dva tisoč metrov / star nad trideset let; čakati nad dve uri
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: ni ga hinavca nad njega
II. z orodnikom
1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom; sklanjati se nad načrti; nad Slovenijo je visok zračni pritisk
// za izražanje višjega položaja v bližini česa: obrvni lok nad očmi; noga nad kolenom / voda nad jezom; tik nad studencem / Šentvid nad Ljubljano; pren. stati visoko nad strankarskimi prepiri
// za izražanje nadrejenosti: gospodovati, vladati nad kom; imeti predstojnike nad seboj; poveljstvo nad četo / zmaga nad fašizmom, komunizmom; pren. grad gospoduje nad dolino
2. za izražanje presežene mere: proizvodnja je nad državnim povprečjem; prodaja se nad resnično vrednostjo
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: skopuh nad skopuhi
3. za izražanje področja (duševne) dejavnosti: zmotiti se nad prijateljem; maščevati se nad sovražnikom; zamisliti se nad vsebino romana; pregled nad položajem / rohneti, vpiti nad kom
4. za izražanje vzroka za čustveno stanje: jokati, vzdihovati nad kom; uživati nad nesrečo bližnjega; zgražati se nad nedostojnim početjem; veselje nad dogodkom; razočaranje nad kom
● 
ekspr. pameten nad svoja leta bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost; pog. zmerom je nad menoj me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; prim. nadvse
SSKJ²
nad... ali nàd... predpona v sestavljenkah (ȁ)
za izražanje
a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati
b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč, nadoblast, nadporočnik, nadškof, nadvojvoda, nadvlada; nadvladovati, nadzirati
c) preseganja navadne, običajne mere: nadplanski, nadpolovičen, nadpritisk, nadprodukcija, nadštevilen, nadzvočen
č) kvalitativnega preseganja: nadčloveški, nadizkustven, nadljudje, nadnaraven, nadrazumski, nadrealizem, nadstrankarski, nadstvarnost
SSKJ²
náda -e ž (ȃ)
knjiž. upanje, pričakovanje: nada se mu je izpolnila, uresničila; gojiti, imeti, vzbujati nade; star. staviti nade v koga; ekspr. goljufive, prazne nade; velike nade / ekspr. ali je še kaj nade na zmago / to je rekel v nadi, da ga bodo pohvalili; živi v nadi, da bo obogatel
 
ekspr. mladina je naša nada veliko pričakujemo, si obetamo od nje; ekspr. zdravnik je naša zadnja nada če on ne bo pomagal, ni več pomoči; star. ni si bil v nadi, da se bo tako slabo končalo ni pričakoval
SSKJ²
nadàh -áha m (ȁ á)
knjiž. nadih: listi dobivajo rjavkast nadah / njegove besede imajo posmehljiv nadah prizvok
SSKJ²
nadáhel -hla -o [nadahəu̯prid. (á)
knjiž. nadahnjen: rumenkasto nadahli listi; rdeče nadahlo lice
SSKJ²
nadahníti in nadáhniti -em dov. (ī á)
1. dati čemu rahel barvni odtenek: rdečica je nadahnila njegovo lice / nebo se škrlatno nadahne
2. knjiž. rahlo zvočno ali čustveno obarvati: besede je nadahnil s škodoželjnostjo / od časa do časa nadahne njen obraz posebna milina
3. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: uspeh ga je nadahnil z optimizmom / nadahnila mu je poguma dala
    nadáhnjen -a -o
    1. deležnik od nadahniti: rožnato nadahnjen cvet; z rdečico nadahnjen obraz; s posmehom nadahnjene besede
    2. knjiž. navdahnjen: nadahnjen z upanjem
SSKJ²
nadáhnjenost -i ž (á)
lastnost, značilnost nadahnjenega: rdeča nadahnjenost cvetov / knjiž. lirska nadahnjenost romana
SSKJ²
nadájati -am nedov. (ā)
nar. vzhodno dojiti: nadajati otroka
SSKJ²
nadálje prisl. (āknjiž.
1. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja; naprej: lahko bi še nadalje študiral / kaj sta se nadalje pogovarjala, ne vem potem, kasneje / za nadalje se dogovorite sami
2. v bodoče, v prihodnje: država bo nadalje kupovala samo lahko orožje
3. v členkovni rabi, pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega; dalje, potem1številno uradništvo, nadalje oblast v rokah posameznikov, vse to je oviralo razvoj / publ. nadalje so govorili še o kulturnih stikih razen tega
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadaljeválec -lca [nadaljevau̯ca tudi nadaljevalcam (ȃ)
kdor kaj nadaljuje: nadaljevalec gradnje / nadaljevalec romantične smeri, tradicije
SSKJ²
nadaljeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nadaljevanje: nadaljevalni načrti za študij
// v zvezi nadaljevalni tečaj tečaj za izpopolnitev, razširitev osnovnega, začetnega znanja, obvladovanja česa: vpisati se v nadaljevalni tečaj; nadaljevalni plesni tečaj; nadaljevalni tečaj angleščine
♦ 
šol. kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola
SSKJ²
nadaljeválka -e [nadaljevau̯ka tudi nadaljevalkaž (ȃ)
ženska, ki kaj nadaljuje: pesnica je nadaljevalka romantične smeri
SSKJ²
nadaljeván -a -o prid. (á)
ki je storjen v več dejanjih, v različnih časih, ki si sledijo: nadaljevana seja mestnega sveta
 
pravn. spoznali so jo za krivo nadaljevane goljufije; nadaljevano kaznivo dejanje
SSKJ²
nadaljevánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od nadaljevati:
a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki
// del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani
SSKJ²
nadaljevánka -e ž (á)
televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih: gledati, snemati nadaljevanko / televizijska nadaljevanka / publ. nadaljevanka v dnevniku literarno delo v nadaljevanjih
SSKJ²
nadaljevátelj -a m (ȃ)
star. nadaljevalec: on ni začetnik, ampak nadaljevatelj / nadaljevatelj tradicije
SSKJ²
nadaljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
 
če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
// delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
// delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov
2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom
    nadaljeváti se 
    1. biti, obstajati dalje
    a) glede na čas: sezona se nadaljuje; lepo vreme se nadaljuje / normalizacija, propadanje se nadaljuje
     
    ekspr. starši se nadaljujejo v otrocih otroci imajo lastnosti svojih staršev
    b) glede na prostor: močvirje se nadaljuje proti severu / hiša se nadaljuje v prizidek
    2. biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke dalje: podlistek, roman se nadaljuje / nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije) / članek se nadaljuje na zadnji strani / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta se bo nadaljevalo
    nadaljeváje star.:
    nadaljevaje svojo pot, je užival razgled; pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj
    nadaljujóč -a -e:
    nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano
SSKJ²
nadáljnji -a -e prid. (ȃ)
1. ki traja dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: odločiti se za nadaljnji boj; nadaljnja vožnja bo, upamo, udobnejša / njegova nadaljnja usoda je neznana / omejiti nadaljnje naraščanje cen
// ki traja dalje na drugačni, novi stopnji: odločiti se za nadaljnji študij; na nadaljnji stopnji se bodo naučili tudi to / uvrstiti se v nadaljnje tekmovanje / publ. za vsa nadaljnja, podrobnejša pojasnila se obrnite nanj
2. navadno v zvezi z vsak, vsi naslednji, sledeči: z vsakim nadaljnjim dogodkom se napetost stopnjuje; prvi obrok je tisoč evrov, vsi nadaljnji pa sto; nadaljnja poglavja so zanimivejša; sam.: vse nadaljnje je nebistveno; pog. taka dejanja brez nadaljnjega obsojamo ne da bi pomišljali, zahtevali novih dokazov; pog. to je brez nadaljnjega pravilno zanesljivo, nedvomno; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; publ. v nadaljnjem bomo uporabljali samo kratico v svojem tekstu, govoru od tu dalje
SSKJ²
nàdángel -a m (ȁ-á)
rel. angel višjega reda: nadangel Mihael; angeli in nadangeli
SSKJ²
nadánji -a -e prid. (ā)
zastar. ki je, živi na dnu: nadanje ribe / nadanja voda talna voda
SSKJ²
nadárbina -e ž (ȃ)
rel. za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin: podeliti, ustanoviti nadarbino / cerkvena nadarbina
// dohodki in premoženje, zvezani s tako službo: nizke, visoke nadarbine; hiše, zemljišča in druge nadarbine
SSKJ²
nadárbinar -ja m (ȃ)
rel. uživalec nadarbine:
SSKJ²
nadárbinski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nadarbino: nadarbinski dohodki / nadarbinsko zemljišče
SSKJ²
nadaríti -ím dov., nadáril (ī í)
zastar. obdariti, nagraditi: cesar ga je nadaril s konjem / narava ga je bogato nadarila s talenti
SSKJ²
nadárjen -a -o prid. (ȃ)
sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec; on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen; nenavadno nadarjen; nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti
 
ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje
SSKJ²
nadárjenec -nca m (ȃ)
knjiž., ekspr. nadarjen človek: hiter napredek nadarjencev; nadarjenec za glasbo
SSKJ²
nadárjenost -i ž (ȃ)
sposobnost hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: kazati nadarjenost; glasbena, tehnična nadarjenost; nadpovprečna nadarjenost; nadarjenost za šah
SSKJ²
nadàv in nadáv -áva m (ȁ á; ȃ)
zastar. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara3:
SSKJ²
nadávek -vka m (ȃzastar.
1. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara3nadavek za vola
2. dodatek, nameček: nadavek k davku / na koncu pa še nekaj lepega za nadavek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nàdbesedílen -lna -o prid. (ȁ-ȋ)
nanašajoč se na nadbesedilo: grafični nadbesedilni sistem; uporaba nadbesedilnih povezav
SSKJ²
nàdbesedílo -a m (ȁ-ȋ)
rač. besedilo, v katerem so nadpovezave na druga besedila: klikanje po nadbesedilih; jezik za označevanje nadbesedila; protokol za prenos nadbesedila
SSKJ²
nadcésten -tna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja nad cesto: načrt za nadcestne objekte / nadcestna železnica nadzemna železnica
SSKJ²
nàdčásen -sna -o prid. (ȁ-á)
knjiž. nadčasoven: nadčasne vrednote / nadčasna lepota, resnica brezčasna
SSKJ²
nàdčásnost -i ž (ȁ-á)
knjiž. nadčasovnost: nadčasnost umetniškega dela
SSKJ²
nàdčasôven -vna -o prid. (ȁ-ō)
1. ki po pomembnosti, veljavnosti presega določen čas: nadčasovni pomen drame; nadčasovne umetnine, vrednote
2. knjiž. brezčasen: nadčasovna resničnost
SSKJ²
nàdčasôvnost -i ž (ȁ-ō)
lastnost, značilnost nadčasovnega: nadčasovnost umetnine / knjiž. vsa ta dela so prešla v nadčasovnost brezčasnost
SSKJ²
nàdčlovéčnost -i ž (ȁ-ẹ́)
knjiž. lastnost, značilnost nadčloveka: filozofija o nadčlovečnosti
SSKJ²
nàdčlôvek -éka m ed. in dv. (ȁ-ó ȁ-ẹ́)
1. po Nietzscheju človek, ki po moči, volji, duhu presega (navadnega) človeka: drama je zasnovana na etičnem problemu nadčloveka / teorija o nadčloveku
2. ekspr. kdor je sposobnejši, popolnejši od povprečnega človeka: v človeku prihodnosti vidi nadčloveka; Napoleona prikazuje kot nadčloveka; prim. nadljudje
SSKJ²
nàdčlovéški -a -o prid. (ȁ-ẹ́)
1. nanašajoč se na nadčloveka: nadčloveške lastnosti, značilnosti / v drami prikazuje pisatelj nadčloveške like, osebe
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo veliki meri, visoki stopnji: premagovati težave z nadčloveškim naporom; nadčloveški pogum; to delo terja nadčloveške moči
    nàdčlovéško prisl.:
    nadčloveško se truditi
SSKJ²
nàdčlovéštvo -a s (ȁ-ẹ̑knjiž.
1. nadljudje: nadčlovek in nadčloveštvo sploh
2. lastnost, značilnost nadčloveka: verovati v človekovo nadčloveštvo
SSKJ²
nàdčúten -tna -o prid. (ȁ-ū)
knjiž. ki presega področje čutno zaznavnega: nadčutni svet / nadčutno bistvo česa
SSKJ²
nàdčútnost -i ž (ȁ-ū)
knjiž. lastnost, stanje nadčutnega: zamakniti se v nadčutnost; nadčutnost lepote, misli
// kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati: vedno bolj je težil k nadčutnosti
SSKJ²
nàddávkar -ja m (ȁ-ā)
nekdaj uslužbenec davčnega urada, za stopnjo višji od davkarja: njegov oče je bil naddavkar
SSKJ²
nàddržáva -e ž (ȁ-ȃ)
organizirana politična skupnost, ki presega okvir posamezne države: centralizirana naddržava; evropska naddržava
SSKJ²
nàddržáven -vna -o prid. (ȁ-á)
knjiž. ki presega okvir države: naddržavna organizacija
SSKJ²
nàdduhôvnik -a m (ȁ-ó)
rel., nekdaj naslov za duhovnika, ki je nadrejen duhovnikom določenega območja: zadnji salzburški nadduhovnik v Panoniji
SSKJ²
nadebúden -dna -o prid. (ú ū)
nadobuden: to je delo mladega, nadebudnega umetnika / naš nadebudni sinko; naša nadebudna mladina
SSKJ²
nadebúdnež -a m (ȗ)
nadobudnež: podjetni nadebudneži
SSKJ²
nadebúdnica -e ž (ȗ)
nadobudnica: za službo se je prijavila dvajsetletna nadebudnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadêja in nádeja -e ž (ȇ; ȃ)
star. upanje, pričakovanje: nadeja se ji je izpolnila, uresničila; gojiti nadeje; vzbujati prazne, velike nadeje / živi v nadeji, da bo ozdravel
SSKJ²
nadêjati se -am se in nádejati se -am se nedov. (ȇ; ȃknjiž.
1. upati, obetati si: nadejati se daril, uspeha; nadejati se dobre kupčije, star. dobri kupčiji; ni se nadejati, da se bodo razmere same uredile; trdno se nadejati
// prepričan biti, misliti: nadejam se, da se to ni zgodilo z vašo vednostjo; nisem lagal in, nadejam se, tudi ne bom
2. pričakovati, predvidevati: nadeja se, da se bo stvar slabo končala / prišli so, ko se jih ni nihče nadejal
    nadejajóč se -a -e:
    nadejajoč se slabega vremena, so odpotovali domov
SSKJ²
nadélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
alp. nezavarovano, nezaznamovano smer utrditi, napraviti (lažje) prehodno: pot čez steno je treba šele nadelati / kamin sta nadelala z vrvmi / stare poti so na novo markirali in nadelali popravili
    nadélati se ekspr.
    z delanjem doseči veliko mero: za danes smo se nadelali; v teh dneh se je nadelal kot že zlepa ne
    nadélan -a -o
    1. deležnik od nadelati: prehod čez prelaz je nadelan in dobro zavarovan; slabo nadelana pot
    2. pog., ekspr. pijan: nekoliko je že nadelan; domov so prišli do mrtvega nadelani
SSKJ²
nadeláva -e ž (ȃ)
glagolnik od nadelati ali nadelovati: za nadelavo poti potrebujejo nekaj dni
SSKJ²
nadelávati -am nedov. (ȃ)
alp. nadelovati: ves teden so nadelavali stezo v steno
● 
ekspr. začel ga je nadelavati z motiko tepsti, pretepati
SSKJ²
nadelováti -újem nedov. (á ȗ)
alp. nezavarovano, nezaznamovano smer utrjevati, delati (lažje) prehodno: nadelovati stezo v steno
● 
ekspr. nadelovati koga s palico tepsti, pretepati
SSKJ²
nadepôln -a -o [nadepou̯nprid. (ȏ ó)
star. poln upanja, pričakovanja: črnogledi starci in nadepolni mladeniči; nadepoln se je vračal domov / nadepolna doba, mladost / umrl je nadepoln umetnik nadarjen, veliko obetajoč
SSKJ²
nadéti -dénem dov., nadêni nadeníte (ẹ́)
1. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: nadeti konju ostroge, uzdo / knjiž.: paznik mu je nadel lisice nataknil; na glavo so ji nadeli venček iz rož dali, položili; nadel si je masko; nadel si je najboljšo obleko oblekel je; pren., knjiž. nadel si je krinko poštenega človeka
// knjiž. naložiti: na krožnik si je nadel precej mesa; vso prtljago so nadeli na osla / nadeli so dva voza sena
2. gastr. narediti, pripraviti jed z nadevom: nadeti telečja prsa
    nadét -a -o:
    nadeta maska; visoko nadet voz
SSKJ²
nadèv -éva m (ȅ ẹ́)
gastr. mešanica živil
a) ki se daje, maže med plasti testa: pripraviti nadev; sladek, slan nadev / čokoladni, makov, sirov nadev
b) s katero se kaj polni: narediti nadev za v paprike; klobasa z nadevom iz riža in drobovine
SSKJ²
nadévati -am tudi -ljem nedov. (ẹ́)
1. delati, da pride kaj na določeno mesto: nadevati konju sedlo, uzdo; vitez si je nadeval oklep in šlem / orožniki so ujetnikom nadevali lisice natikali; pren., knjiž. nadeva si krinko učenosti
// knjiž. nalagati1nadevati jed na krožnik / nadevati seno na voz
2. nedov. in dov., gastr. delati, pripravljati jed z nadevom: nadevati jajce, papriko; palačinke nadevamo pred serviranjem
// dajati, nalagati živilo v plasteh: zmes nadevamo v pekač in damo v pečico
● 
star. nadeval ga je z gorjačo tepel, pretepal; star. nadeva ga z grdimi besedami ošteva, zmerja
    nadévati se knjiž., ekspr.
    naglo, pohlepno jesti: otroci so se nadevali s potico
     
    ekspr. vsak dan se nadeva v gostilni veliko pije (alkoholne pijače)
    nadévan -a -o:
    nadevana paprika; nadevana jajčka; s skuto nadevani štruklji
SSKJ²
nadévek -vka m (ẹ̑)
1. kar je dano na kaj, pridano (k) čemu: stavba ima številne nadevke, prizidke in stebriče / konice čolna so okrašene s koščenimi nadevki
2. star. vzdevek, psovka: obsula ga je z vsemi mogočimi nadevki
SSKJ²
nadglavíšče -a s (í)
geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem; zenit: sonce je v nadglavišču
SSKJ²
nadglédnik -a m (ẹ̑)
zastar. nadzornik: postal je nadglednik / pristaniški nadglednik
SSKJ²
nàdgozdár -ja m (ȁ-á)
nekdaj višji gozdarski uslužbenec: postavljen je za nadgozdarja
SSKJ²
nadgradítev -tve ž (ȋrač.
zamenjava dela programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: ponujati nadgraditve; varnostne programske nadgraditve; nadgraditev z novimi funkcijami
SSKJ²
nadgradíti -ím dov., nadgrádil (ī í)
1. zgraditi, dozidati nad čim: na stolpnici bodo nadgradili dve nadstropji / nadgraditi hišo; pren., knjiž. literarno predlogo je gledališko nadgradil
2. zamenjati ali dopolniti dele kakega sistema z novejšimi, zmogljivejšimi: nadgraditi cestninski sistem; nadgraditi sistem umetnega zasneževanja z novo tehnologijo
// rač. zamenjati dele programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: program so nadgradili z novo različico; nadgraditi spletno stran
    nadgrajèn -êna -o:
    nadgrajeni prostor so že opremili
     
    vet. nadgrajena žival žival, ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega
SSKJ²
nadgradljív -a -o prid. (ī írač.
ki se da nadgraditi: nadgradljiv pomnilnik, operacijski sistem; strežnik je programsko nadgradljiv
SSKJ²
nàdgrádnja -e ž (ȁ-ā)
1. knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: duhovna nadgradnja družbe; estetska, idejna, politična nadgradnja / publ. na trden scenarij je lahko postavil dobro režijsko nadgradnjo
 
soc. družbena nadgradnja organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
2. glagolnik od nadgraditi: nadgradnja hiše; dovoljenje za nadgradnjo
3. navt. del ladje nad (glavnim) krovom: izstrelek je poškodoval nadgradnjo podmornice / v sredini ladje je večja nadgradnja
SSKJ²
nadgrajeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. graditi, zidati nad čim: nadgrajevati stare objekte / nadgrajevati obrambni zid z dodatnimi zaščitami
2. dodajati nove elemente, sestavine, ki razširjajo, dopolnjujejo že dano, znano: revija bo nadgrajevala svoje tematske sklope / nadgrajevati pridobljeno znanje
3. rač. zamenjevati ali dopolnjevati dele kakega sistema z novejšimi, zmogljivejšimi: operaterji nadgrajujejo svoja omrežja glede na količno prenesenih podatkov
// zamenjevati dele programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: sproti nadgrajevati računalnike
SSKJ²
nadgróben -bna -o prid. (ọ̑)
ki je, se nahaja nad grobom: nadgrobna kapela
// star. nagroben: nadgrobni kamen, spomenik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadhòd -óda m (ȍ ọ́)
mostu podoben objekt za prehod pešcev nad cesto, železniško progo: zgraditi nadhod nad avtocesto; nadhodi in podhodi
SSKJ²
nadigráti -ám dov. (á ȃ)
publ. z boljšo igro doseči premoč: v začetku srečanja so gostje nadigrali domačine; mladi šahist je nadigral velemojstra
SSKJ²
nadíh -a m (ȋknjiž.
1. rahel barvni odtenek: sencam je dal slikar moder nadih; listje že dobiva rdeč nadih; cvet z rožnatim nadihom; na licih je imela nadih rdečice / vlažen nadih na šipah
2. rahla zvočna ali čustvena obarvanost: oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih; njegove besede so imele posmehljiv nadih / s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih poudarek; afera je dobila političen nadih prizvok / z oslabljenim pomenom: pogledala ga je z nadihom groze; v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti
SSKJ²
nadíhati -am dov. (í ȋ)
z dihanjem priti do česa, navadno zraka: nadihati toplega zraka pod odejo
    nadíhati se 
    1. nav. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po (svežem) zraku: šli so ven, da bi se nadihali in razgibali / želi si nadihati se svežega zraka
    2. z dihanjem zajeti razmeroma veliko količino česa: nadihati se dima, smrada
SSKJ²
nadíhniti -em dov. (í ȋ)
knjiž. rahlo obarvati: jeza ji je nadihnila lica z rdečico
    nadíhnjen -a -o:
    rdečkasto nadihnjen cvet
SSKJ²
nadímati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ)
zastar. dvigati, napenjati: veter ji je nadimal plašč / prsi so se jim nadimale od navdušenja
SSKJ²
nàdindividuálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ)
nadoseben: nadindividualni interesi, principi / te umetnine so nadindividualne in nadčasovne / nadindividualna, kolektivna zavest
SSKJ²
nadír -ja m (ī)
geogr. najnižja točka nebesne krogle navpično pod opazovalcem, podnožišče: zenit in nadir
SSKJ²
nadírati -am nedov. (ī ȋ)
ekspr. grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost ga nadira; vsak dan jo nadira in zmerja
SSKJ²
nadišáviti -im dov. (ā ȃ)
narediti kaj dišeče: nadišaviti perilo; skrbno se je obril in nadišavil
    nadišávljen -a -o:
    nadišavljeno dekle; bil je nadišavljen s kolonjsko vodo
SSKJ²
nadivjáti se -ám se dov. (á ȃ)
ekspr. s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: tu je dovolj prostora, da se bodo otroci lahko nadivjali
// zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: na veselici so se naplesali in nadivjali
SSKJ²
nàdizkústven -a -o prid. (ȁ-ȗ)
knjiž. ki presega izkustveno dojemanje, spoznavanje: nadizkustvena resničnost, teorija / nadizkustven odnos do stvarnosti ki ne upošteva izkustva
SSKJ²
nàdjàz -áza m (ȁ-ȁ ȁ-ȃ)
psih., po Freudu nezavedna, družbena plast življenja človeka: jaz in nadjaz
SSKJ²
nàdjógi -ja m (ȁ-ọ̑)
blazina, ki se da na vzmetnico: nadjogi in odeja
SSKJ²
nadkolénka -e ž (ẹ̑)
nav. mn. nogavica, ki sega nad kolena: gumijaste nadkolenke
SSKJ²
nadkolénski -a -o prid. (ẹ̑)
ki sega nad kolena: nadkolenski škornji
SSKJ²
nadkomôlčen -čna -o [natkomou̯čənprid. (ȏ)
nadlakten: nadkomolčna kost, mišica
SSKJ²
nadkòp -ópa m (ȍ ọ́)
mont. prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzgor: delati, zavarovati nadkope; vznožje strmega nadkopa; nadkopi in podkopi
SSKJ²
nadkríliti -im dov. (í ī)
knjiž. prekositi, preseči2s svojo lepoto je nadkrilila okolico; v marljivosti je vse nadkrilil
SSKJ²
nadkriljeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. prekašati, presegati: po razumnosti in izkušnjah ga nadkriljuje; s svojim znanjem jih zelo nadkriljuje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadkríti -kríjem dov., nadkrìl tudi nadkríl (í ȋ)
knjiž. pokriti, zavarovati: nadkriti hodnik / zaradi močne svetlobe si je nadkrila oči z roko
    nadkrít -a -o:
    nadkrite stopnice
SSKJ²
nàdkrôvje -a s (ȁ-ȏ)
navt. del ladje nad (glavnim) krovom; nadgradnja: stene nadkrovja so bile uničene
SSKJ²
nadláhet -htí tudi -hti ž (ȃ)
nav. mn. nadlaket2zagorele nadlahti
SSKJ²
nadláhten -tna -o prid. (ȃ)
nadlakten: nadlahtna kost; nadlahtne mišice
SSKJ²
nadláhtje -a s (ȃ)
star. nadlaket2tesno se je oklenila njegovega nadlahtja
SSKJ²
nadláhtnica -e ž (ȃ)
anat. kost v nadlakti: zlomiti si nadlahtnico; nadlahtnica in podlahtnica
SSKJ²
nàdlák -a m (ȁ-ȃ)
lak, ki se nanaša kot zaščitna prevleka na polakirane nohte: nohte je zaščitila z nadlakom
SSKJ²
nadláket1 -kta m (ȃ)
del roke med komolcem in ramo: prijel jo je za nadlaket; nadlaket in podlaket
SSKJ²
nadláket2 -ktí tudi -kti ž (ȃ)
del roke med komolcem in ramo: rokavice ji segajo do nadlakti; zgrabil ga je za nadlaket
SSKJ²
nadlákten -tna -o (ȃ)
pridevnik od nadlaket: nadlaktna kost; nadlaktne mišice
SSKJ²
nadláktnica -e ž (ȃ)
anat. nadlahtnica: zlom desne nadlaktnice
SSKJ²
nadlánka -e ž (ȃ)
zool. trša in daljša dlaka pri živali, ki sega čez spodnjo, mehkejšo: letni kožuh ima krajšo nadlanko; nadlanka rjave, temne barve
SSKJ²
nàdledvíčen -čna -o prid. (ȁ-ȋ)
anat., v zvezi nadledvična žleza parna žleza z notranjim izločanjem ob zgornjem delu ledvic: hormon nadledvične žleze
SSKJ²
nadléga -e ž (ẹ̑)
1. navadno v zvezi delati nadlego, biti v nadlego, za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje: dela jim nadlego; ne bo jim v nadlego; ekspr. samo za nadlego je pri hiši / pooseb., slabš. že spet je tu ta nadlega
 
to delo ji je v nadlego ga ne opravlja rada; starost mu je v nadlego staranje mu povzroča neprijetnosti, težave; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen
2. star. neprijetnost, težava: orožniki so jim delali hude nadlege / brez nadlege so prišli mimo straž
SSKJ²
nadlegoválec -lca [nadlegovau̯cam (ȃ)
kdor koga nadleguje: otresti se nadlegovalca / nadlegovalec žensk
SSKJ²
nadlegovánje -a s (ȃ)
glagolnik od nadlegovati: ni se zmenil za njegovo nadlegovanje; z nadlegovanjem doseči kaj
SSKJ²
nadlegováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: nadlegovati gosta, mimoidoče; nadlegovati z vprašanji, željami; pisno, vsiljivo nadlegovati / vsako žensko nadleguje / star. Turki so neprestano nadlegovali deželo napadali, ropali / komarji, muhe nadlegujejo živino / kot vljudnostna fraza oprostite, da vas nadlegujem
// nav. ekspr. s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: dolgovi ga nadlegujejo; razne bolezni nadlegujejo trto
 
ekspr. ta misel ga že dolgo nadleguje vznemirja, muči; ekspr. pri hoji ga nadleguje sapa težko diha; ekspr. starost ga je nadlegovala povzročala neprijetnosti, težave
2. vztrajno, vsiljivo prositi: snubci nadlegujejo očeta za hčer; nadlegovati sosede za denar; nadlegoval ga je toliko časa, da mu je ustregel
// vztrajno, vsiljivo spraševati: novinarji so ga nadlegovali o dogodku; kar naprej ga nadleguje, kje je bil snoči
SSKJ²
nadlehtje gl. nadlahtje
SSKJ²
nadletávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. letati nad čim, preletavati: ameriška letala so več dni nadletavala nasprotnikovo ozemlje
SSKJ²
nadléžen -žna -o prid., nadléžnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: nadležen novinar, prosilec; ta moški je zelo nadležen; včasih je ni mogel pričakati, zdaj pa mu je bila nadležna / s svojo preveliko zgovornostjo je bil vsem nadležen / nadležne muhe
// nav. ekspr. ki s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: znebiti se nadležnega dolga; bolezen ni nevarna, je pa dolgotrajna in nadležna; spraševanje mu je nadležno / nadležna megla
    nadléžno prisl.:
    nadležno spraševati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadléžnež -a m (ẹ̑)
ekspr. nadležen človek: odkrižati se, rešiti se nadležneža
SSKJ²
nadléžnica -e ž (ẹ̑)
ekspr. nadležna ženska: skril se je pred nadležnico / roji nadležnic so vznemirili živino
SSKJ²
nadléžnik -a m (ẹ̄)
star. nadležen človek: izogniti se nadležniku
SSKJ²
nadléžnost -i ž (ẹ́)
lastnost nadležnega človeka: vsi so se ga izogibali zaradi njegove nadležnosti / star.: samo za nadležnost je za nadlego; s plačanjem dolga se je rešil še ene nadležnosti težave, nadloge
SSKJ²
nadlíšček -čka m (ȋ)
1. bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi belimi ali rdečkastimi cveti, Circaea: cveti nadliščka
2. knjiž. mandragora: zdraviti z nadliščkom
SSKJ²
nàdljudjé -ljudí m mn., daj. nàdljudém, tož. nàdljudí, mest. nàdljudéh, or. nàdljudmí (ȁ-ȇ)
množina od nadčlovek: heroji, ki jih postavlja na oder, so navadni ljudje, ne nadljudje; sami sebi se dozdevajo nadljudje / ekspr. ljudstvo gospodov in nadljudi; prim. nadčlovek
SSKJ²
nadlóga -e ž (ọ̑)
kar je za koga zelo neprijetno, težavno: revmatizem je njena stara nadloga; rešiti se nadlog; reka jim dela ob deževju hude nadloge; pomagati v stiskah in nadlogah; vojska, davki in druge nadloge / ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda / pooseb.:, slabš. že spet je tu ta nadloga; kot psovka izgini že, nadloga
 
preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
SSKJ²
nàdlogár -ja m (ȁ-á)
nekdaj višji gozdarski uslužbenec: sekanje je nadziral grajski nadlogar
SSKJ²
nadlóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄)
star. onemogel, slab: star je in nadložen; nadložna starka
SSKJ²
nadlóžnik -a m (ọ̑)
star. onemogel, slab človek: streči nadložnikom
SSKJ²
nadlóžnost -i ž (ọ́)
star. onemoglost, slabost: težko je prenašal svojo nadložnost / zadele so ga razne nadložnosti težave, nadloge
SSKJ²
nàdméra -e ž (ȁ-ẹ́)
gozd. količina lesa, ki se pri prvem merjenju doda določeni, dogovorjeni količini zaradi osušitve, kala: nadmera pri deskah, hlodih / nadmera znaša deset centimetrov
SSKJ²
nàdmóč ž (ȁ-ọ̑)
knjiž. premoč: gospodarska, politična, vojaška nadmoč / ekspr.: bil je prepričan o svoji nadmoči; imeti občutek nadmoči nad soljudmi
SSKJ²
nadmôčen -čna -o prid. (ó)
knjiž. ki je v premoči: boriti se s številčno nadmočnim nasprotnikom / njegove šahovske figure so nadmočne močnejše / ekspr. težave premaguje z nadmočno voljo zelo veliko, izredno
    nadmôčno prisl.:
    nadmočno zmagati
SSKJ²
nadmôčnost -i ž (ó)
knjiž. lastnost človeka, ki je v premoči: nasprotnikova nadmočnost jih je vznemirjala / občutek nadmočnosti velike moči
SSKJ²
nadmodríti -ím dov., nadmódril; nadmodrèn (ī í)
knjiž. prekositi, preseči v modrosti, zvitosti: mislil je, da ga kmečki človek ne more nadmodriti; nadmodriti hočejo drug drugega
SSKJ²
nàdmójster -tra m (ȁ-ọ́)
nekdaj kdor nadzoruje in dopolnjuje delo mojstrov v proizvodnji: nadmojster v tkalnici
SSKJ²
nadmôrski -a -o prid. (ó)
geogr., v zvezi nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino: določati, meriti nadmorsko višino; kraji z isto nadmorsko višino / jezero leži v nadmorski višini nad dva tisoč metrov
SSKJ²
nàdnacionálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ)
nadnaroden: umetnina nadnacionalnega pomena / nadnacionalna poezija; mednarodna komisija ima nadnacionalne pristojnosti naddržavne
SSKJ²
nàdnacionálka -e ž (ȁ-ȃ)
podjetje, ki s svojim poslovanjem presega okvir države: večina današnjih nadnacionalk se je rodila v garažah, študentskih sobah in majhnih delavnicah; bančna, farmacevtska nadnacionalka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nàdnapís -a m (ȁ-ȋ)
1. kar je napisano nad čim, navadno kot naslov: vsaka slika mora imeti podnapis, tabela pa nadnapis
2. prevod umetniškega besedila na prikazovalniku na zgornjem robu odrske odprtine: predstava bo v francoščini z nadnapisi v slovenščini
SSKJ²
nàdnaráva -e ž (ȁ-ȃ)
v krščanstvu kar je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: v tej dobi je bil človeški duh usmerjen le v nadnaravo; razmerje med naravo in nadnaravo
SSKJ²
nàdnaráven -vna -o prid. (ȁ-á)
1. v krščanstvu ki je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: nadnaravni svet; nadnaravne sile, sposobnosti / nadnaravna bitja / verovati v nadnaravno življenje
// ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: nadnaravni pojavi; nadnaravna moč
2. ekspr. zelo velik izreden: nadnaravna lepota, moč / kip nadnaravne velikosti
SSKJ²
nàdnarávnost -i ž (ȁ-á)
v krščanstvu lastnost, značilnost nadnaravnega: nadnaravnost sil / nadnaravnost pojavov / nadnaravnost in duhovnost
SSKJ²
nàdnároden -dna -o prid. (ȁ-á)
ki presega okvir naroda, narodnosti: nadnarodna umetnost / nadnarodno sodelovanje
SSKJ²
nàdnaslòv -ôva m (ȁ-ȍ ȁ-ó)
publ. prvi, glavni naslov, navadno v časopisu: odgovor na vprašanje, postavljeno v nadnaslovu; članek z zelo poudarjenim nadnaslovom
SSKJ²
nàdnatúren -rna -o prid. (ȁ-ȗ)
knjiž. nadnaraven: nadnaturni svet / nadnaturni pojavi / ekspr. premagoval se je z nadnaturno močjo zelo veliko, izredno
SSKJ²
nàdnormálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ)
ki presega normalno, običajno mero, stopnjo: nadnormalen prirastek prebivalstva
SSKJ²
nàdobíst -i ž (ȁ-ȋ)
anat. nadledvična žleza: delovanje nadobisti
SSKJ²
nàdobísten -tna -o prid. (ȁ-ȋ)
anat., v zvezi nadobistna žleza nadledvična žleza:
SSKJ²
nàdobístnica -e ž (ȁ-ȋ)
anat. nadledvična žleza: hormon nadobistnice
SSKJ²
nadobláčen -čna -o prid. (ȃ)
ki je, se nahaja nad oblaki: nadoblačna sinjina, svetloba; pren., ekspr. živi v nadoblačnih višavah
SSKJ²
nàdoblást -í in -i ž (ȁ-ȃ)
knjiž. (politična in gospodarska) oblast, ki je kaki oblasti nadrejena: priznati mongolsko nadoblast / biti pod nadoblastjo Frankov / priti pod tujo nadoblast oblast; pren., ekspr. nadoblast dogmatičnih idej
 
knjiž. slaba stran njenega značaja ima nadoblast nad dobro stranjo prevladuje, je močnejša; knjiž., ekspr. na vsakem koraku mu je kazala svojo nadoblast da odloča, ukazuje ona
SSKJ²
nadobúden -dna -o prid. (ú ū)
knjiž. nadarjen, veliko obetajoč: umrl je mlad, nadobuden umetnik / ekspr.: v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec; njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel; pren., ekspr. nadobudno pomladansko sonce
SSKJ²
nadobúdnež -a m (ȗ)
knjiž., ekspr. nadarjen, veliko obetajoč moški: nadobudnež se je dobro izkazal; slikarski nadobudneži
SSKJ²
nadobúdnica -e ž (ȗ)
knjiž., ekspr. nadarjena, veliko obetajoča ženska: sosedova nadobudnica / filmska nadobudnica
SSKJ²
nadobúdnik -a m (ȗ)
star. nadarjen, veliko obetajoč moški: razočarati se nad nadobudniki
SSKJ²
nadočésen -sna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja nad očmi: nadočesni lok, obok
SSKJ²
nadóčnik -a m (ọ̑)
lov. odrastek na jelenjem rogovju, ki je prvi nad očesom: desni nadočnik se je odlomil
SSKJ²
nadojíti -ím dov., nadójil (ī í)
1. z dojenjem nahraniti: otroka je previla in nadojila
2. nar. vzhodno namolsti: nadojiti veliko mleka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadoknáditi -im dov. (á ȃ)
napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu; nadomestiti: primanjkljaj so hitro nadoknadili; nadoknaditi zamujeno / kdo bo nadoknadil škodo plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: ker s poklicnim delom ni zadovoljen, skuša to drugače nadoknaditi
SSKJ²
nadôknica in nadóknica -e ž (ȏ; ọ̑)
nav. mn., zastar. naoknica: odpreti, zapreti nadoknice; lesene, nove nadoknice
SSKJ²
nadolgočásiti -im [nadou̯gočasitidov. (á ȃ)
ekspr. v veliki meri povzročiti komu dolgčas: zelo jo je nadolgočasil
    nadolgočásiti se 
    v dolgočasenju doseči veliko mero: ob tej knjigi se je pošteno nadolgočasil
SSKJ²
nadoméstek -tka m (ẹ̑)
navadno s prilastkom izdelek, snov, ki prevzame, ima funkcijo česa pristnega, prvotnejšega, boljšega: sintetični nadomestek / nadomestek za surovine / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži
 
ekon. denarni nadomestek kar prevzame, ima funkcijo plačilnega sredstva, a ni splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti; denar, katerega dejanska snovna vrednost ne ustreza njegovi nominalni vrednosti
// nav. ekspr. nadomestilo: prevod je navadno le skromen nadomestek originala / dati kaj za nadomestek / izplačati nadomestek
SSKJ²
nadomésten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: nadomestna dejavnost / nadomestni deli; nadomestne surovine / nadomestno stanovanje
// ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega: nadomestna igralka / svojo nadomestno mater je imel kar rad
 
jezikosl. nadomestna osnova osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; pravn. nadomestna kazen kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen spremeni v zaporno; nadomestna stvar stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se izpolni določena obveznost; nadomestne volitve volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta; ptt nadomestna izročitev izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten
2. bot. ki zraste iz starega tkiva: nadomestni poganjek, popek; nadomestne korenine
SSKJ²
nadomestílen -lna -o prid. (ȋ)
nadomesten: nadomestilna dejavnost
SSKJ²
nadomestílo -a s (í)
1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki
2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč evrov; izplačati nadomestilo; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo
♦ 
pravn. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec
SSKJ²
nadomestítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od nadomestiti: nadomestitev obolelih delavcev z zdravimi / zahtevati odškodnino za nadomestitev škode plačilo, povračilo
SSKJ²
nadomestíti -ím tudi nadoméstiti -im dov., nadomésti; nadoméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
1. prevzeti, dobiti položaj, funkcijo
a) koga drugega: pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka; on bo nadomestil obolelo delavko
b) česa drugega iste vrste: železobetonski most je nadomestil lesenega / nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje; v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo
// navadno v zvezi s s, z napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa: nadomestiti tujo besedo z domačo; nadomestiti naravno hrano z umetno / pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem / umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti / teta mu je nadomestila mater / dve deski sta mu nadomestili posteljo
2. napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so bolniku nadomestili kri / primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili; nadomestiti zamujeno / povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti / izgubo je nadomestil
// dodati manjkajoče: nadomestiti zalogo v trgovini
    nadomeščèn -êna -o tudi nadoméščen -a -o:
    manjkajoče šipe so nadomeščene z lepenko
SSKJ²
nadomestljív -a -o prid. (ī í)
ki se da nadomestiti: ta izguba je nadomestljiva / ekspr. vsak človek je nadomestljiv
SSKJ²
nadoméstnik -a m (ẹ̑)
star. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega; namestnik: zanj potrebujemo nadomestnika
SSKJ²
nadomestováti -újem nedov. (á ȗ)
star. nadomeščati: nadomestuj me, dokler se ne vrnem / pokvarjene dele nadomestovati z novimi / dve deski sta mu nadomestovali posteljo / nadomestovati izgubo
SSKJ²
nadoméščanje -a s (ẹ́)
glagolnik od nadomeščati: nadomeščanje obolelega delavca / nadomeščanje starih strojev z novimi / umetna snov za nadomeščanje stekla / nadomeščanje zamud
SSKJ²
nadoméščati -am nedov. (ẹ́)
1. začasno imeti položaj, funkcijo
a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
// navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube
SSKJ²
nadométen -tna -o prid. (ẹ̑)
elektr. ki je, se nahaja nad ometom: nadometna vtičnica; nadometno stikalo / nadometna inštalacija inštalacija z vodniki nad ometom
SSKJ²
nàdosében -bna -o prid. (ȁ-ẹ̑)
ki presega posamezniku lastno, osebno: vodijo ga nadosebni interesi; nadosebne sile, vrednote; pesmi z nadosebno tematiko / njegova umetnost je nadosebna in nadčasovna
SSKJ²
nadovezováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar., v zvezi z na naslanjati, navezovati: svojo pripoved nadovezuje pisatelj na stara izročila
SSKJ²
nàdpalúbje tudi nàdpálubje -a s (ȁ-ȗ; ȁ-ȃ)
navt. del ladje nad (glavnim) krovom; nadgradnja: izstrelek je uničil del nadpalubja
SSKJ²
nàdpastír -ja m (ȁ-í)
vznes., v krščanskem okolju škof, nadškof: visoki nadpastir je večkrat sam prepotoval škofijo; pritožil se je svojemu nadpastirju
SSKJ²
nàdpastírski -a -o prid. (ȁ-í)
nanašajoč se na nadpastirje: nadpastirski blagoslov / nadpastirski prstan
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nàdpáznik -a m (ȁ-ȃ)
do 1945 vodja skupine paznikov v jetnišnici ali kaznilnici: za vse kaznjence je skrbelo deset paznikov pod vodstvom enega nadpaznika
SSKJ²
nadpís -a m (ȋ)
kar je napisano nad čim: nadpisi so bili napisani z okroglo pisavo; četrti spev ima nadpis: andante
// zastar. napis: knjižica obsega različne pesmi, nadpise, poučne sestavke; nagrobni nadpis / pismo ni imelo ne nadpisa ne podpisa naslova
SSKJ²
nadpísati in nadpisáti -píšem dov. (í; á í)
1. napisati zgoraj, nad črto: besedilo lahko nadpišete, podpišete ali prečrtate
2. napisati znak nad osnovno črko: diakritični znak bo treba nadpisati
SSKJ²
nàdplánski -a -o prid. (ȁ-ȃ)
publ. ki presega plan: nadplanska količina žita
 
ekon. nadplanski dobiček prva leta po 1945 dobiček, ki ga doseže podjetje z znižanjem s planom določenih stroškov
SSKJ²
nàdpolovíčen -čna -o prid. (ȁ-ȋ)
ki presega polovico: kandidat je dobil nadpolovično večino glasov
SSKJ²
nàdpoménka -e ž (ȁ-ẹ̑jezikosl.
beseda, katere širši pomen izraža nadrejeni pojem v razmerju do besed z ožjim pomenom: z nadpomenkami uvrščamo pojme v skupine sorodnih pojmov; nadpomenka in podpomenka
SSKJ²
nàdporóčnik -a m (ȁ-ọ̑)
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik1, kapetan: ukaz nadporočnika
SSKJ²
nàdpovezáva -e ž (ȁ-ȃ)
element računalniškega dokumenta, ki omogoča premik v drug dokument ali na drugo mesto v istem dokumentu; povezava: vstaviti nadpovezavo; iskanje nadpovezav
SSKJ²
nàdpovpréčen -čna -o prid. (ȁ-ẹ̑)
ki po meri, stopnji presega večino istovrstnega: nadpovprečna teža, višina novorojenčka / nadpovprečna nadarjenost, sposobnost, volja učencev / nadpovprečen hektarski donos pšenice
// nav. ekspr. ki po lastnostih, kakovosti presega večino istovrstnega: to je nadpovprečen človek; film je delo nadpovprečnega režiserja / nadpovprečna pesem; nadpovprečno umetniško delo
    nàdpovpréčno prisl.:
    nadpovprečno inteligenten človek; nadpovprečno razvit otrok; sam.: take razmere ne omogočajo nič nadpovprečnega
SSKJ²
nàdpovpréčje -a s (ȁ-ẹ̑)
stanje nadpovprečnega: doseči kakovostno nadpovprečje / ekspr. tudi ta film se je dvignil v nadpovprečje
SSKJ²
nàdpovpréčnež -a m (ȁ-ẹ̑)
ekspr. nadpovprečen človek: štejejo ga med nadpovprečneže
SSKJ²
nàdpovpréčnik -a m (ȁ-ẹ̑)
star. nadpovprečen človek: ni bil nadpovprečnik
SSKJ²
nàdpovpréčnost -i ž (ȁ-ẹ̑)
lastnost, značilnost nadpovprečnega: vsi so priznavali njegovo nadpovprečnost / ekspr. umetniška nadpovprečnost literarnega teksta
SSKJ²
nadprážnik -a m (ȃ)
knjiž. tram, preklada nad vrati: okrašen nadpražnik
SSKJ²
nàdpreglèd -éda m (ȁ-ȅ ȁ-ẹ́)
zdravstvena in administrativna kontrola bolnika, pri kateri se ugotavlja upravičenost do nadaljnjega bolniškega staleža: pri nadpregledu so mu podaljšali bolniški dopust še za en mesec
// v stari Avstriji pregled pri zdravniku specialistu glede na ugotovitev naborne komisije: pri nadpregledu je bil določen za službo brez orožja
SSKJ²
nàdprijèm -éma m (ȁ-ȅ ȁ-ẹ́)
šport. prijem, navadno za drog, pri kateren sta palca rok na notranji strani: nadprijem in podprijem
SSKJ²
nàdpriróden -dna -o prid. (ȁ-ọ̑)
nadnaraven: nadprirodne sile / pojave, ki si jih ni znal razložiti, je človek imel za nadprirodne
SSKJ²
nàdpritísk -a m (ȁ-ȋ)
teh. nadtlak: v kotlu nastane nadpritisk; visok nadpritisk
SSKJ²
nàdprodúkcija -e ž (ȁ-ú)
ekon. proizvodnja, ki presega kupno moč trga: nadprodukcija je povzročila veliko gospodarsko krizo; nadprodukcija gumija, premoga; pren., ekspr. nadprodukcija prebivalstva
SSKJ²
nàdproizvódnja -e ž (ȁ-ọ̑)
publ. nadprodukcija, hiperprodukcija: zaradi nadproizvodnje je nastala svetovna kriza
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nàdprostóren -rna -o prid. (ȁ-ọ̄)
ki po pomembnosti, veljavnosti presega določen prostor: nadčasoven in nadprostoren pojav
SSKJ²
nàdpŕt -a m (ȁ-ȓ ȁ-r̄)
prt, ki se pogrne po drugem, večjem prtu, navadno za dekoracijo: na prt je položil kavno rjav nadprt
SSKJ²
nadrájsati -am dov. (ȃ)
pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: spet bodo nadrajsali
SSKJ²
nadrásel -sla -o tudi nadrástel -tla -o [nadrasəu̯; nadrastəu̯prid. (á)
bot., v zvezi nadrasla plodnica plodnica, ki leži nad drugimi cvetnimi deli ali prosto v vrčastem cvetišču:
SSKJ²
nadrástiti -im dov. (á ā)
knjiž. razdražiti, razvneti: kaj ga je tako nadrastilo / nadrastiti psa na ovce naščuvati
SSKJ²
nàdrazréden -dna -o prid. (ȁ-ẹ̑)
ki presega okvir družbenih razredov: nadrazredni značaj splošne volilne pravice; nadrazredno poslanstvo umetnosti / nadrazredna družba brezrazredna družba
SSKJ²
nàdrazrédnost -i ž (ȁ-ẹ̑)
lastnost, značilnost nadrazrednega: kritizirali so namišljeno nadrazrednost inteligence
SSKJ²
nàdrazúmski -a -o prid. (ȁ-ȗ)
ki presega razumsko dojemanje, spoznavanje: nadrazumska logika glasbe; trdil je, da so nekatere resnice nadrazumske
SSKJ²
nadráženost -i ž (á)
lastnost, stanje nadraženega: nadraženost tkiva / spolna nadraženost
SSKJ²
nadražíti in nadrážiti -im, in nadrážiti -im dov. (ī á; á ā)
1. z draženjem povzročiti reakcijo: nadražiti vime, da daje več mleka
2. knjiž. razjeziti, razdražiti: pazi, da ga ne boš nadražil / nadražiti čebele, psa
3. zastar. nahujskati, naščuvati: nadražili so ga zoper mene
    nadrážen -a -o:
    nadražen pes; spolno nadražen
SSKJ²
nadrdráti -ám dov. (á ȃ)
slabš. reči, povedati: še marsikaj ti bo nadrdrala o meni
    nadrdráti se ekspr.
    naučiti se mehanično, brez razumevanja: odgovarjal je hitro in natančno, kakor se je doma nadrdral
SSKJ²
nàdreálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ)
knjiž. ki presega področje realnega, stvarnega: nadrealen prostor in čas / prikazovanje nadrealnega sveta / mesto je v romanu predstavljeno kot nadkrajevna, nadčasovna, skratka: nadrealna celota
SSKJ²
nàdrealíst -a m (ȁ-ȋ)
predstavnik nadrealizma: dadaisti in nadrealisti
SSKJ²
nàdrealístičen -čna -o prid. (ȁ-í)
nanašajoč se na nadrealizem: francoski nadrealistični pesnik; nadrealistično slikarstvo / nadrealistični film, tekst
SSKJ²
nàdrealízem -zma m (ȁ-ī)
umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij: ta slikarska tehnika se je pojavila v dadaizmu in nadrealizmu; poetični nadrealizem; ekspresionizem in nadrealizem
SSKJ²
nàdreálnost -i ž (ȁ-ȃ)
knjiž. lastnost, stanje nadrealnega: nadrealnost vizije / glavno osebo je pisatelj prestavil v nadrealnost
SSKJ²
nadréden -dna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. nadrejen, vodilen: pri tem skladatelju je harmonija nadredni element
 
jezikosl. nadredni stavek glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug stavek
SSKJ²
nadredíti -ím dov., nadrédil (ī í)
narediti, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadredili so ga večji skupini delavcev
// dati prednost čemu iste vrste: tuji besedi nadrediti domačo
    nadrejèn -êna -o:
    nadrejen položaj; imeti nadrejeno vlogo
     
    jezikosl. nadrejeni sinonim; sam.: trudil se je za naklonjenost nadrejenih
SSKJ²
nadrédnost -i ž (ẹ̄)
knjiž. nadrejenost, vodilnost: nadrednost njegovega položaja ga je odvračala od tega sklepa
 
jezikosl. nadrednost glavnega stavka
SSKJ²
nadrêjati -am nedov. (é)
delati, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadrejati posameznike
// dajati prednost čemu iste vrste: nadrejati bolj rabljene besede
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadrejênost -i ž (é)
lastnost, stanje nadrejenega človeka: tovariševa nadrejenost mu je jemala voljo do dela / težko je prenašal njeno nadrejenost v službi
SSKJ²
nàdresníčen -čna -o prid. (ȁ-ī)
knjiž. ki presega področje resničnega: nadresnični svet / pesnik je skušal naravi iztrgati njeno nadresnično bistvo; sam.:, ekspr. slikovitost pokrajine ima v sebi nekaj svojskega, nadresničnega
SSKJ²
nàdresníčnost -i ž (ȁ-ī)
knjiž. lastnost, stanje nadresničnega: proučevati resničnost in nadresničnost v literarnem delu / poetična nadresničnost
SSKJ²
nadréti1 -dêrem dov., naderíte; nadŕl (ẹ́ é)
ekspr. grobo, glasno ošteti: brez vzroka ga je nadrla; nadrl je vse od kraja / grdo, surovo nadreti
SSKJ²
nadréti2 -dêrem tudi -drèm dov., stil. naderó; naderíte; nadŕl (ẹ́ é, ȅ)
ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno priti kam: na trg je nadrlo polno ljudi
SSKJ²
nadrevíti -ím dov., nadrêvi in nadrévi; nadrévil (ī í)
star. napoditi, nagnati: vsakega smo nadrevili, ki se je približal hiši / hlapca je kar kmalu nadrevil
SSKJ²
nadŕgniti -em dov., tudi nadrgníla (ŕ ȓ)
z drgnjenjem spraviti na kaj: meso nadrgniti s soljo; nadrgniti se s kremo
SSKJ²
nadróben -bna -o prid., nadróbnejši (ọ̑)
ki zajema, upošteva vse podrobnosti; podroben: nadroben načrt, opis; nadrobna analiza, ocena / zastavljati nadrobna vprašanja
● 
knjiž. nadrobna trgovina trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah; trgovina na drobno
    nadróbno prisl.:
    nadrobno naštevati, opisovati, poročati
SSKJ²
nadrobíti -ím dov., nadróbil (ī í)
1. z drobljenjem priti do določene količine česa: nadrobila je polno skledo žgancev / nadrobiti si kruh v kavo / nadrobiti ptičkom drobtin
2. ekspr. reči, povedati veliko živahnega, lahkotnega: nadrobil ji je veliko lepih besed, zgodbic / veliko sta si nadrobila tiste ure
// reči, povedati sploh: nadrobiti laži, praznih marenj; vse je verjela, kar ji je nadrobil
    nadrobljèn -êna -o:
    v mleko nadrobljen kruh; v časopisu je nadrobljenih veliko zanimivih novic
SSKJ²
nadróbnost -i ž (ọ̑)
kar za označitev česa ni bistveno, pomembno; podrobnost: povedal je nekaj nadrobnosti o poteku dela; prezrl ni niti najmanjše nadrobnosti; spuščati se v nadrobnosti; dogodek je opisal z vsemi nadrobnostmi / ekspr. stvar pozna v nadrobnosti zelo dobro, popolnoma
SSKJ²
nadŕsati -am dov. (ȓ)
pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: hudo je nadrsal
    nadŕsati se ekspr.
    zadovoljiti svojo potrebo, željo po drsanju: otroci so se nadrsali in nasankali
SSKJ²
nàdsnôven -vna -o prid. (ȁ-ō)
knjiž. ki presega področje snovnega, tvarnega: nadsnovni pomen zgodovine / odkriti nadsnovno resnico
SSKJ²
nàdstándard -a m (ȁ-ȃ)
standard, ki presega navadno, običajno, ustaljeno raven: zagotavljati nadstandard; šolski nadstandard / obdavčiti nadstandard
SSKJ²
nàdstándarden -dna -o prid. (ȁ-ȃ)
ki presega navadno, običajno, ustaljeno raven: nadstandardna restavracija; nadstandardna storitev; nadstandardno zdravstveno zavarovanje; novo zgrajena stanovanja se na trgu praviloma prodajajo kot nadstandardna
SSKJ²
nàdstávba -e ž (ȁ-ȃ)
knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in njeno nadstavbo / duhovna, ideološka, kulturna, politična nadstavba družbe; idejna nadstavba umetniškega dela
 
soc. družbena nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
SSKJ²
nàdstránkarski -a -o prid. (ȁ-ȃ)
ki obstaja, deluje neodvisno od političnih strank: nadstrankarski list; nadstrankarsko društvo, gibanje / zagovarjal je nadstrankarsko stališče
SSKJ²
nadstréšek -ška m (ẹ̑)
streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša: postaviti, zgraditi nadstrešek; stati pod nadstreškom; lesen, železen nadstrešek / balkonski, vhodni nadstrešek
// streha nad čim sploh: krmišče je pokrito z nadstreškom; nadstrešek nad kipom
SSKJ²
nadstréšje -a s (ẹ̑knjiž.
1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe; napušč: hiša ima slamnato streho s širokim nadstrešjem / zložiti deske pod nadstrešje
2. streha, ostrešje: zgraditi nadstrešje nad zidovi / nadstrešje nad parkirnim prostorom
SSKJ²
nadstréšnica -e ž (ẹ̑)
grad. na vse strani odprt prostor s streho na opornikih, nosilcih: graditi, postaviti nadstrešnico; zastekliti nadstrešnico / nadstrešnica za kolesa, mopede
SSKJ²
nadstrópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nadstropje: pritlične in nadstropne hiše / nadstropni avtobus; nadstropna ležišča / nadstropna kurjava kurjava za prostore v nadstropju
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadstrópje -a s (ọ̑)
1. del stavbe med dvema stropoma od pritličja navzgor: stavba ima klet, pritličje in dve nadstropji; prvo nadstropje; terasa v nadstropju / hiša je zidana v dve nadstropji je dvonadstropna / pod zemljo bodo tri nadstropja etaže
2. del prostora, ki je razdeljen z vodoravnimi ploskvami: ležišča v več nadstropjih
SSKJ²
nadstrópnica -e ž (ọ̑)
nadstropna hiša: stanuje v nadstropnici
SSKJ²
nàdstváren -rna -o prid. (ȁ-á ȁ-ā)
knjiž. ki presega področje stvarnega, konkretnega: razpoznavati v umetnini nadstvarno simboliko / izsanjano nadstvarno življenje
SSKJ²
nàdstvárnost -i ž (ȁ-á)
knjiž. lastnost, stanje nadstvarnega: nadstvarnost poezije / pesniška metamorfoza stvarnosti v nadstvarnost
SSKJ²
nàdsvéten -tna -o prid. (ȁ-ẹ̑)
knjiž., v nekaterih idealističnih filozofijah ki je, obstaja nad svetom, nad zemeljsko stvarnostjo: nadsvetna resničnost / nadsvetni etični cilji
SSKJ²
nàdsvetlôba -e ž (ȁ-óarhit.
1. odprtina nad vrati, navadno zastekljena: hodnik je osvetljen skozi nadsvetlobo; vrata z nadsvetlobo
// odprtina v strehi, navadno zastekljena, skozi katero prihaja svetloba: nadsvetlobe v hali; cerkvena ladja z nadsvetlobo po vsej dolžini
2. zgornji del okna, ki se odpira posebej na vodoravni osi: odpreti nadsvetlobo; zračiti sobo skozi nadsvetlobo
SSKJ²
nàdsvetlôben -bna -o prid. (ȁ-ó ȁ-ō)
fiz. ki ima večjo hitrost kot svetloba v vakuumu: nadsvetlobna hitrost
SSKJ²
nàdsvétnik -a m (ȁ-ẹ̑)
v stari Avstriji in stari Jugoslaviji višji svetnik: sejo je vodil sodni nadsvetnik
SSKJ²
nàdsvetôven -vna -o prid. (ȁ-ōknjiž.
1. v nekaterih idealističnih filozofijah ki je, obstaja nad svetom, nad zemeljsko stvarnostjo: verujejo v eno samo nadsvetovno, nadnaravno silo / priznavati obstoj nadsvetovnega bitja
2. ki presega določen čas in prostor v svetu: nadsvetovni dogodek / to je usmerjeno nekam v nadsvetovno dimenzijo
SSKJ²
nàdškòf -ôfa tudi -ófa m, im. mn. nàdškôfi tudi nàdškófi in nàdškôfje tudi nàdškófje (ȁ-ȍ ȁ-ó, ȁ-ọ́)
predstojnik nadškofije: postal je nadškof; pariški nadškof
SSKJ²
nàdškofíja -e ž (ȁ-i)
naslov za pomembnejšo škofijo: ljubljanska škofija je postala nadškofija
SSKJ²
nàdškofíjski -a -o prid. (ȁ-ȋ)
nanašajoč se na nadškofijo: nadškofijski arhiv; te zadeve ureja nadškofijski ordinariat / nadškofijski dvorec
SSKJ²
nàdškofôvski -a -o prid. (ȁ-ó)
nanašajoč se na nadškofe: nadškofovska služba
SSKJ²
nàdštevílen -lna -o prid. (ȁ-ȋ)
ki presega določeno, običajno število: odseljevanje nadštevilnega prebivalstva
 
lit. nadštevilni zlog zlog, ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi
SSKJ²
nadtálen -lna -o prid. (ȃ)
ki je, se nahaja nad tlemi: nadtalne stene stanovanjskih in gospodarskih poslopij / nadtalna železnica nadzemna železnica
SSKJ²
nàdtlák -a m (ȁ-ȃ)
teh. tlak, navadno v strojni napravi, ki je višji od zunanjega: v cevi nastane nadtlak; manometer kaže visok nadtlak
SSKJ²
nàdtváren -rna -o prid. (ȁ-ā)
knjiž. ki presega področje tvarnega, snovnega: nadtvarni svet; nadtvarne sile / nadtvarne vrednote / ekspr. nadtvarna lepota zelo velika, izredna
SSKJ²
nàdučítelj -a m (ȁ-ȋ)
nekdaj šolski upravitelj: dobili so novega nadučitelja
SSKJ²
nadúdlati se -am se dov. (ȗ)
šol. žarg. naučiti se mehanično, brez razumevanja: nič ne razmišlja, ampak se kar vse nadudla
SSKJ²
nadúha -e ž (ȗ)
bolezen z napadi krčevitega dušenja: naduha ga muči; ima hudo naduho / napad naduhe
 
med. srčna naduha
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadúhati se -am se dov. (ū ȗ)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po duhanju: ni se mogla naduhati omamnega vonja rož
SSKJ²
nàdúra -e ž (ȁ-ū)
delovna ura, ki presega redni delovni čas: ima veliko nadur / delati, plačevati nadure
SSKJ²
nàdúren -rna -o prid.(ȁ-ȗ)
ki presega redni delovni čas: nadurno delo / nadurni zaslužek
    nàdúrno prisl.:
    veliko delavcev dela nadurno
SSKJ²
nadúšen -šna -o prid. (ȗ)
nar. štajersko nadušljiv: nadušen človek / nadušni napad napad naduhe
SSKJ²
nadúšljiv -a -o prid. (ȗ)
ki ima naduho: nadušljiv človek; nadušljiv konj / nadušljiv glas, kašelj; pren., ekspr. nadušljiv vlak; nadušljive orgle
    nadúšljivo prisl.:
    nadušljivo dihati
SSKJ²
nadúšljivec -vca m (ȗ)
kdor ima naduho: nadušljivci se hitro zasopejo / ekspr. pusti pri miru te stare nadušljivce
SSKJ²
nadút -a -o prid. (ȗ)
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: biti, postati nadut; nadut in surov človek; prim. naduti
SSKJ²
nadútež -a m (ȗ)
ekspr. nadut človek: ta nadutež nas niti ne pogleda; ošaben nadutež
SSKJ²
nadúti -dújem dov. (ú ū)
zastar., navadno kot deležnik na -l napihniti, napeti1veter je nadul jadra
    nadút -a -o:
    nadut trup konja; 
prim. nadut
SSKJ²
nadútost -i ž (ȗ)
lastnost nadutega človeka: ne marajo ga zaradi njegove nadutosti in oholosti
SSKJ²
nàdvárstven -a -o prid. (ȁ-ȃ)
pravn., v zvezi nadvarstveno sodišče, nekdaj sodišče, ki nadzoruje izpolnjevanje dolžnosti varuhov, skrbnikov:
SSKJ²
nadvláda -e ž (ȃ)
vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: obdržati nadvlado nad šibkejšimi; gospodarska, politična nadvlada; težnja po nadvladi; pren., ekspr. nadvlada srca nad razumom
SSKJ²
nadvládanje -a s (ā)
glagolnik od nadvladati: nadvladanje države nad sosednjo državo / kljub prizadevanju ni prišlo do nadvladanja njegovega stališča prevlade
SSKJ²
nadvládati -am dov. (ā)
doseči vodilen, gospodujoč položaj: mesto je nadvladalo nad sosednjimi mesti / nobena misel v razpravi ni nadvladala prevladala / knjiž. s težavo je nadvladal jezo obvladal, premagal
SSKJ²
nadvládje -a s (ȃ)
knjiž. nadvlada: nadvladje imperialističnih držav nad drugimi državami / nadvladje oblike nad vsebino
SSKJ²
nadvladováti -újem nedov. (á ȗ)
imeti vodilen, gospodujoč položaj: nadvladuje jih s svojo veljavnostjo in močjo / na sliki nadvladuje črna barva prevladuje / knjiž. komaj je nadvladoval razburjenost obvladoval, premagoval
SSKJ²
nadvôden -dna -o prid. (ó)
ki je, se nahaja nad vodo, vodno gladino: nadvodni del ladje, rastline
// navt. ki se giblje na vodi, vodni gladini: nadvodne vojne ladje / nadvodna vožnja podmornice
SSKJ²
nadvódje -a s (ọ̑)
navt. razdalja med robom glavnega krova in znamenjem, do katerega se sme natovorjena ladja potopiti: določiti nadvodje / potrdilo o nadvodju
SSKJ²
nàdvójvoda -e in -a m (ȁ-ọ̑)
zlasti pri Habsburžanih plemič, za stopnjo višji od vojvode: graški, tirolski, toskanski nadvojvoda; kip, palača nadvojvode; umor nadvojvode Franca Ferdinanda junija 1914 / avstrijski, habsburški nadvojvoda
SSKJ²
nàdvójvodinja -e ž (ȁ-ọ̑)
žena nadvojvode: avstrijska, ruska nadvojvodinja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadvòz -ôza m (ȍ ó)
mostu podoben objekt za prehod vozil nad cesto, železniško progo: graditi nadvoze in podvoze; čakal ga je pod železniškim nadvozom / ustavili so se na širokem nadvozu pred tovarno
SSKJ²
nadvózen in nadvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó)
nanašajoč se na nadvoz: nadvozna pot / odstraniti opornik nadvoznega mostu
SSKJ²
nadvráten -tna -o prid. (ā)
ki je, se nahaja nad vrati: v nadvratni lok portala so vklesana znamenja; iz nadvratne line se je oglasil zvonček / osnutek za nadvratni relief
 
um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
SSKJ²
nadvrátnik -a m (ȃ)
arhit. kamnita preklada nad vrati: v nadvratnik vklesani znaki
SSKJ²
nàdvrédnost -i ž (ȁ-ẹ́)
1. knjiž. večja vrednost, večvrednost: dokazovati nadvrednost česa
2. ekon. presežna vrednost: prilaščati si nadvrednost skupnega dela
SSKJ²
nàdvsakdánji -a -e prid. (ȁ-á)
knjiž. ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno; izreden: nadvsakdanje vrednote / nadvsakdanji človek, delavec
SSKJ²
nadvsè prisl. (ȅ)
ekspr. izraža najvišjo mero, stopnjo: nadvse rada pleše; to ga je nadvse zanimalo / znašel se je v nadvse smešnem položaju; prim. nad
SSKJ²
nàdzavarovánje -a s (ȁ-ȃ)
zavarovalno stanje, ko je zavarovalna vsota višja od vrednosti zavarovane stvari: pri nadzavarovanju cenilec ugotavlja dejansko vrednost nepremičnine
SSKJ²
nadzêmeljski tudi nadzémeljski -a -o [nadzeməljskiprid. (ē; ẹ̑)
1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemeljski deli rastlin
// ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemeljske in podzemeljske reke
2. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemeljski svet / nadzemeljska bitja / verovati v nadzemeljsko življenje
● 
ekspr. nadzemeljska sreča zelo velika
SSKJ²
nadzémen -mna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemni deli rastlin / nadzemni kabel, vod; nadzemna železnica
// ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemni tok reke
SSKJ²
nadzémski -a -o prid. (ẹ̑)
1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemski deli rastlin / nadzemska železnica
2. ki ni na zemlji, ne pripada zemeljski stvarnosti: pred njimi se je odprl neskončen nadzemski svet / ekspr. v sanjah se sprehaja po nadzemskih pokrajinah nenavadnih, čudovitih / ekspr. to je nadzemska sreča zelo velika
3. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemski svet; nadzemske sile / nadzemska bitja / verovati v nadzemsko življenje
SSKJ²
nàdzgodovínski -a -o prid. (ȁ-ȋ)
knjiž. ki po pomenu presega okvir zgodovinskega: nadzgodovinska etika / pomen napredka civilizacije je nadzgodovinski trajen
SSKJ²
nadzídati tudi nadzidáti -am dov. (í á í)
sezidati, dozidati nad čim: na take temelje lahko nadzidaš pet nadstropij / nadzidati hišo za dve nadstropji
    nadzídan -a -o:
    nadzidani deli stavbe; hiša je nadzidana
SSKJ²
nadzidáva -e ž (ȃ)
glagolnik od nadzidati: predvidena je nadzidava hotela; na izbiro imajo dozidavo ali nadzidavo
SSKJ²
nadzidávati -am nedov. (ȃ)
zidati, dozidavati nad čim: nadzidavati nadstropje / nadzidavati stare stavbe
SSKJ²
nadzídek -dka m (ȋ)
1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke; grad z zobčastimi nadzidki
2. izboklina na zidu; strešica, polička: golobi so posedali na nadzidkih; vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.; pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi
3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora
SSKJ²
nadzíranje -a s (ī)
glagolnik od nadzirati: nadziranje poslovanja / nadziranje učencev pri pouku / nadziranje proge
SSKJ²
nadzirátelj -a m (ȃ)
nadzornik: tržni nadziratelj
SSKJ²
nadzírati -am nedov. (ī ȋ)
1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzirati delo, poslovanje; nadzirati izvajanje davčnih predpisov / nadzirati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzirati mejo; cesto nadzirajo z letali
2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzirati otroke / mlajše učence je treba pri pisanju nalog nadzirati
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: kapital nadzira velik del proizvodnje; nadzirati industrijske investicije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: nasprotnikove čete nadzirajo most, ozemlje
    nadzíran -a -o:
    dekle je bilo strogo nadzirano
SSKJ²
nadzirljív -a -o prid. (ī í)
nav. ekspr. ki se da nadzirati: tudi ta dejavnost je nadzirljiva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nadzòr -ôra m (ȍ ó)
1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: poostriti nadzor nad prodajo; nadzor poslovanja / imeti, opravljati nadzor / politični nadzor
// opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzor nasprotnikovega ozemlja / nadzor nad živili
2. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga; nadzorstvo: nadzor nad kom / dijaki so v domu pod strogim nadzorom / policijski nadzor
3. publ. prevlada, oblast1pridobili so si popoln nadzor nad tržiščem
SSKJ²
nadzóren -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nadzor: premajhna nadzorna učinkovitost / nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; nadzorni organ; nadzorna komisija; nadzorna služba
SSKJ²
nadzórnica -e ž (ọ̑)
ženska, ki poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: cestninska, komunalna nadzornica / državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov; naravovarstvena nadzornica krajinskega parka
 
šol. šolska nadzornica nekdaj ženska, ki poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol
SSKJ²
nadzórnik -a m (ọ̑)
kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov
 
šol. šolski nadzornik nekdaj kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju proge
SSKJ²
nadzórniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nadzornike: nadzorniška služba / nadzorniško poročilo
SSKJ²
nadzórništvo -a s (ọ̑)
navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja nadzorstvo: komunalno, spomeniško nadzorništvo; krajevno nadzorništvo; rečno nadzorništvo; vodja nadzorništva
// inšpektorat: obrtno, tržno nadzorništvo; nadzorništvo za delo
// nadzorstvo: poostriti nadzorništvo; nadzorništvo bank, občin; nadzorništvo v pristanišču
SSKJ²
nadzoroválec -lca [nadzorovau̯ca tudi nadzorovalcam (ȃ)
knjiž. kdor nadzoruje: učitelj ga je postavil za nadzorovalca v odmorih / nadzorovalec proizvodnega procesa
SSKJ²
nadzoroválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nadzorovanje: nadzorovalno delo / nadzorovalna komisija / nadzorovalna letala
SSKJ²
nadzorovánec -nca m (á)
knjiž. kdor je nadzorovan: nadzorovalci in nadzorovanci
SSKJ²
nadzorovánje -a s (ȃ)
glagolnik od nadzorovati: nadzorovanje finančnega poslovanja / nadzorovanje meje / nadzorovanje učencev / nadzorovanje rojstev
SSKJ²
nadzorováti -újem nedov. (á ȗ)
1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo; cesto nadzorujejo z letali
2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: nasprotnikove čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja
    nadzorován -a -o:
    učenci so v domu strogo nadzorovani; nadzorovano ozemlje
SSKJ²
nadzórstven -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nadzorstvo: nadzorstveni organi; nadzorstvena služba; nadzorstveno poročilo
 
pravn. nadzorstvena pravica pravica pristojnega upravnega organa, da v primerih, določenih z zakonom, odpravi ali razveljavi dokončno upravno odločbo
SSKJ²
nadzórstvo -a s (ọ̑)
1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo
// s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: občinsko nadzorstvo je podjetju poslalo opozorilo / določbe tržnega nadzorstva inšpekcije; devizno nadzorstvo nekdaj devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji
2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom
3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali / policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom
 
šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
4. publ. prevlada, oblast1doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem
 
publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
SSKJ²
nadzráčen -čna -o prid. (á ā)
ki je, se nahaja nad ozračjem: raketa je ponesla satelit v nadzračni prostor
SSKJ²
nadzvézden -dna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja nad zvezdami: nadzvezdni prostor / vznes. sanjati o nadzvezdni domovini
SSKJ²
nàdzvóčen -čna -o prid. (ȁ-ọ̄ ȁ-ọ̑)
1. ki ima večjo hitrost kot zvok: nadzvočna hitrost / nadzvočna letala
2. fiz. ki ima tako visoko frekvenco, da ni zaznaven s sluhom: netopir ustvarja v grlu močne nadzvočne glasove / nadzvočna frekvenca
SSKJ²
nadživéti -ím dov., nadžível (ẹ́ í)
knjiž. doseči večjo starost kot kdo drug: nadživeti svoje vrstnike
 
knjiž. knjiga bo nadživela svoj čas bo ostala zanimiva, aktualna
SSKJ²
nàdžupàn -ána m (ȁ-ȁ ȁ-á)
nekdaj župan velikega mesta, občine: imenovali so novega župana in nadžupana
SSKJ²
nàdžúpnik -a m (ȁ-ȗ)
rel. naslov za predstojnika župnije, navadno pomembnejše: postal je nadžupnik; ptujski nadžupnik
SSKJ²
naeléktrenje in naelektrênje -a s (ẹ̑; é)
glagolnik od naelektriti: naelektrenje delcev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
naeléktrenost in naelektrênost -i ž (ẹ̑; é)
elektr. lastnost, stanje naelektrenega: naelektrenost predmeta / ekspr. naelektrenost vzdušja v družini
SSKJ²
naeléktriti -im tudi naelektríti -ím dov., naeléktri; naeléktril (ẹ̑; ī í)
elektr. narediti kaj električno: naelektriti steklo; od česanja so se lasje zelo naelektrili / naelektriti kondenzator napolniti
    naeléktren -a -o in naelektrèn -êna -o:
    naelektreni delci; elektroskop je naelektren; negativno s presežkom, pozitivno naelektren s primanjkljajem elektronov
     
    ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani je bilo zelo naelektreno napeto
SSKJ²
naelektrizírati -am dov. (ȋ)
ekspr. močno vznemiriti, razvneti: znal je množice naelektrizirati
SSKJ²
naênkrat stil. naenkràt prisl. (é; ȁ)
1. izraža trenutnost: naenkrat je bil čisto siv od prahu / zdaj je bilo naenkrat dovolj kruha pri hiši / ekspr. kar naenkrat zasliši grozen krik
// izraža nepričakovanost: naenkrat, da sam ni vedel kako, se je znašel pred tovornjakom; naenkrat je začel govoriti popolnoma drugače
2. izraža istočasnost: prišli sta obe naenkrat; učenci so odgovorili vsi naenkrat / preskakuje po tri stopnice naenkrat hkrati
SSKJ²
naênkraten -tna -o prid. (é)
knjiž. nenaden, nepričakovan: naenkratna pooblačitev; naenkratnih sprememb se boji
SSKJ²
nafárbati -am dov. (ȃ)
nižje pog. nalagati2, prevarati: nikar ne misli, da me boš nafarbal
SSKJ²
naflíkati -am dov. (ī)
pog., ekspr. natepsti, pretepsti: zaradi slabih ocen ga je oče naflikal z jermenom
SSKJ²
nafrfráti se -ám se dov. (á ȃ)
ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se počesati, nakodrati: skrbno se je nafrfrala in naličila
    nafrfrán tudi nafŕfran -a -o:
    nafrfrani lasje; nafrfrane mestne gospodične
SSKJ²
nafrfúliti se -im se dov. (ú ȗ)
ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se obleči, počesati: vsa se je nafrfulila in našemila
    nafrfúljen -a -o:
    nafrfuljeni lasje; bil je ves nafrfuljen
SSKJ²
nafrfúljenka -e ž (ȗ)
ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče oblečena, počesana ženska: v avtobus je vstopila mlada nafrfuljenka
SSKJ²
nafrfúljenost -i ž (ȗ)
ekspr. značilnost človeka, ki je opazno, pozornost vzbujajoče oblečen, počesan: zelo ga je motila njena nafrfuljenost / nafrfuljenost pričeske
SSKJ²
nafŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
ekspr. nakodrati, naviti: nafrkati lase; sama se tako nafrka
    nafŕkan -a -o:
    nafrkani lasje; nafrkana pričeska
SSKJ²
nafrkóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
nar. vzhodno nakodrati, naviti: nafrkočiti lase; danes se je lepo nafrkočila
SSKJ²
nafŕliti -im dov. (ŕ r̄)
ekspr., zastar. nakodrati, naviti: nafrliti lase
SSKJ²
náfta -e ž (ȃ)
oljnata, vnetljiva tekočina naravnega izvora, ki se uporablja zlasti za pridobivanje tekočih goriv: črpati nafto; nahajališče, vrelec nafte; rafinerija nafte; nafta kot surovina za bencin, petrolej / surova nafta
// iz nafte pridobljeno tekoče gorivo
a) za motorje, strojn. plinsko olje: ta avtobus porabi na sto kilometrov dvajset litrov nafte / ladja na nafto
b) za kurjavo; kurilno olje: naliti nafto v gorilnik / peč na nafto
SSKJ²
naftalín -a m (ȋ)
bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji; ta obleka diši po naftalinu
 
ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti
SSKJ²
naftalínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na naftalin: naftalinska raztopina / naftalinski vonj
2. slabš. nesodoben, zastarel: tudi dobra predstava ni mogla oživiti tega naftalinskega teksta / naftalinsko meščanstvo
SSKJ²
náftar -ja m (ȃ)
publ. podjetje, ki pridobiva, čisti, prodaja nafto: naftarji napovedujejo podražitev nafte / Petrol, Ina in drugi naftarji
// kdor je zaposlen v takem podjetju: naftarji in ladjarji
SSKJ²
náften -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nafto:
a) naftni vrelci; naftna ležišča, območja / naftna družba; naftna industrija / naftno polje naftno območje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
 
kem. naftni derivati
b) naftni motor / naftna lokomotiva
c) naftni gorilnik
SSKJ²
náftin -a -o (ȃ)
pridevnik od nafta: naftina kalorična vrednost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
náftnik -a m (ȃ)
publ. lastnik naftne družbe, industrije: visoki dobički naftnikov
SSKJ²
naftól -a m (ọ̑)
kem. kristalna snov, izvedena iz naftalina z zamenjavo enega ali več atomov vodika s hidroksilnimi skupinami: barvati tkanine z naftoli
SSKJ²
naftonôsen -sna -o prid. (ó ō)
ki vsebuje, daje nafto: naftonosna zemeljska plast / naftonosne vrtine
SSKJ²
naftonosílka -e ž (ȋ)
knjiž. ladja za prevoz nafte, tekočih goriv; tanker: plovba naftonosilke
SSKJ²
naftovòd -óda m (ȍ ọ́)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za odvajanje, pretakanje nafte: napeljati naftovod
SSKJ²
naftovóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na naftovod: naftovodna črpalka / naftovodno omrežje
SSKJ²
nág -a -o stil. prid. (ȃ á)
ki je brez obleke: nag kopalec, otrok; biti nag
// ekspr. gol3, nepokrit: naga roka / do pasu nag; hodi napol nag; pren. nag pas zemlje
 
knjiž. od nagih strasti razbrazdan obraz telesnih, nasladnih
    nági -a -o sam.:
    nagi in oblečeni; ekspr. po nagi ga je našeškal po goli zadnjici; ekspr. do nagega jih je razkrinkal popolnoma, čisto; sleči se do nagega
SSKJ²
nagáčati -am nedov. (á)
zastar. gačiti: nagačati ptice
SSKJ²
nagačeválec -lca [nagačevau̯ca tudi nagačevalcam (ȃ)
kdor polni, oblikuje kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: orla je dal nagačiti izkušenemu nagačevalcu
SSKJ²
nagáčiti -im dov. (á ȃ)
napolniti, izoblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: nagačiti fazana, mačko; medveda je nagačil muzejski preparator
    nagáčen -a -o:
    nagačena veverica
SSKJ²
nagáditi -im dov. (ā ȃ)
knjiž. razjeziti, razdražiti: kdo te je tako nagadil
    nagáden -a -o:
    domov je prišel zelo nagaden
SSKJ²
nagájanje in nagajánje -a s (á; ȃ)
glagolnik od nagajati: bila je le šala, nedolžno nagajanje / bojimo se nagajanja sosedov
SSKJ²
nagájati tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. (á á á; á)
1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav. ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada
// ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja
2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo
● 
ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav
SSKJ²
nagajív -a -o prid.(ī í)
ki (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: živ in nagajiv otrok
// ki izraža šaljivost: nagajiva pesem / nagajiv pogled, smeh
    nagajívo prisl.:
    nagajivo pomežikovati
SSKJ²
nagajívček -čka m (ȋ)
ljubk. manjšalnica od nagajivec: njegova hčerka je velik nagajivček
SSKJ²
nagajívec -vca m (ȋ)
kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagnati, opomniti nagajivca; on je velik nagajivec / ekspr. veter nagajivec
SSKJ²
nagajívka -e ž (ȋ)
1. ženska, ki (rada) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajivka ni mogla mirovati, molčati; mala nagajivka se je prisrčno zasmejala / ekspr. njihova papiga je velika nagajivka
2. knjiž. pesem nagajive, šaljive vsebine, navadno kratka: napisati, povedati nagajivko; ljubezenska nagajivka; nagajivke in zbadljivke
SSKJ²
nagajívost -i ž (í)
lastnost nagajivega človeka: videl je nagajivost v njenih očeh; otroška nagajivost / prestrašil ga je iz nagajivosti / ekspr. sama nagajivost ga je
// nav. mn. nagajivo dejanje: jeziti se, smejati se zaradi njegovih nagajivosti; šolarske nagajivosti
SSKJ²
nagájka -e ž (ȃ)
v ruskem okolju, nekdaj korobač, bič1udariti z nagajko / kozaška nagajka
SSKJ²
nagána -e ž (ȃ)
vet. afriška nalezljiva bolezen živali, katere povzročitelja prenaša muha cece:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nagánjanje -a s (ȃ)
glagolnik od naganjati: upreti se pretiranemu naganjanju k delu
SSKJ²
nagánjati -am nedov. (ȃ)
delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: naganjati otroke iz sobe / naganjati kokoši z vrta
b) da kdo kam gre, pride: naganjati otroke na igrišče / naganjati živino v hlev / ekspr.: domačine so naganjali v prve bojne vrste; naganja jo k zdravniku sili jo, ji prigovarja, naj gre
c) da kdo kaj stori: vsak dan ga naganja k učenju / naganja jih delat, pospravljat, spat
● 
ekspr. naganjati komu strah v kosti strašiti ga, vznemirjati; ekspr. vse je tako smešno, da me kar naprej naganja smeh sili
SSKJ²
nagaráti -ám dov. (á ȃ)
nav. ekspr. z garanjem priti do česa: komaj nagara za otroke in za davke
    nagaráti se 
    v garanju doseči veliko, preveliko mero: danes smo se nagarali / ta dva sta se nagarala v življenju
SSKJ²
nagárbati -am dov. (ȃ)
pog., ekspr. natepsti, pretepsti: nagarbal ga je
SSKJ²
nagátiti -im dov. (á ȃ)
1. napolniti, natlačiti: nahrbtnik je nagatil z vsem potrebnim / nagatiti vzorce v izložbena okna
// zamašiti, zapreti: množica je nagatila ulico pred dvorcem
2. nagačiti: veverico so dali nagatiti
    nagáčen in nagáten -a -o:
    nagačen krokodil; s prejo, žagovino nagačene igrače
SSKJ²
nágec -gca m (ȃ)
ekspr. nag, neoblečen človek: naborna komisija je pregledovala nagce / kopališča za nagce nudiste
 
ekspr. nagec se mu vidi del telesa, ki je navadno pokrit
SSKJ²
nágel -gla -o [nagəu̯prid., náglejši (á)
1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel
// ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika
2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka
3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt
4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
● 
pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
♦ 
pravn. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev
    náglo 
    1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji
    2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno
    // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem na hitro; 
prim. nanaglo
SSKJ²
nágelj -na [nagəljm (á)
1. okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti: na oknih so cveteli nageljni; gojiti, zalivati nageljne; odtrgal je nagelj in si ga zataknil v gumbnico; beli, rdeči nageljni / šopek nageljnov / gorenjski nagelj z razvejenim visečim steblom in živo rdečimi cveti; vrtni nagelj
2. v zvezi turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, bot. brkati nagelj: vrtnice in turški nageljni
♦ 
bot. brkati nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, Dianthus barbatus; navadni nagelj okrasna rastlina z maloštevilnimi rožnatimi ali škrlatnimi cveti v socvetjih, Dianthus carthusianorum; vrtn. šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti
SSKJ²
nágeljček -čka [nagəljčəkm (ā)
nav. ekspr. manjšalnica od nagelj: dala mu je nageljček / šopek nageljčkov
SSKJ²
nágeljnast -a -o [nagəljnastprid. (á)
podoben nageljnu: nageljnast cvet / knjiž. nageljnasta usta živo rdeča
SSKJ²
nágeljnov -a -o [nagəljnov-prid. (á)
1. nanašajoč se na nagelj: nageljnov cvet
 
vrtn. nageljnova črnoba glivična bolezen nageljna, ki se kaže kot belkaste, rjavkaste pege s sajasto prevleko
2. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: cimet in nageljnove žbice
SSKJ²
nagíb -a m (ȋ)
1. glagolnik od nagniti: povzročiti nagib ladje z obremenitvijo na eni strani; nagib telesa v levo / pozdravila sta se z nagibom glave
2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: izmeriti, izračunati nagib; nagib ceste, strmine; streha z velikim nagibom / bočni nagib / spuščati se po nagibu po strmini
3. kar povzroča kako dejanje, ravnanje: prvi nagib za umor je bil denar; raziskovati notranje, zunanje nagibe za to dejanje; iz kakšnih nagibov si se odločil za ta študij / osebni, socialni nagibi; pustolovski, samomorilni nagibi / to je naredila iz lastnega nagiba
● 
knjiž. ima močen nagib do literarnega ustvarjanja nagnjenje, dar
SSKJ²
nagíbanje -a s (ī)
glagolnik od nagibati: raziskovati nagibanje tal / nagibanje čez okno / pri njem je opazno nagibanje k pustolovstvu
SSKJ²
nagíbati -am in -ljem nedov. (ī)
1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
// spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira
2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
// nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
● 
ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj
    nagibati se 
    1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno
    2. v zvezi s k izražati, kazati:
    a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; otrok se nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica se nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje
    b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: nagibal se je h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav
    // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; nagibati se h krvavitvam / nagibati se k debelosti
    3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo
    ● 
    ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla
SSKJ²
nagíben -bna -o prid. (ī)
ki se da nagniti: nagibni kotel; stol ima nagibno naslonjalo; nagibna okna
SSKJ²
nágica -e ž (ȃ)
ekspr. naga, neoblečena ženska: v tem filmu je veliko nagic
SSKJ²
nagízdati -am dov. (ī ȋ)
star. olepšati, nalepotičiti: za sprejem so ga nagizdali, da se je ves svetil; nagizdala se je njemu na ljubo
    nagízdan -a -o:
    nagizdan lepotec
SSKJ²
naglàs1 -ása m (ȁ á)
1. jezikosl. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti sosednjim zlogom: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek
 
jezikosl. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomenskorazločevalni višini, poteku tona nasproti soseščini
// grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice
2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom
// s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom
3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa
SSKJ²
naglás2 in na glás prisl. (ȃ)
zelo dobro slišno: naglas peti, se zasmejati, zavpiti; povej naglas, da te vsi slišijo; govori bolj naglas, ne tako tiho
// slišno sploh: naglas brati
● 
naglas misliti govoriti sam s seboj; ekspr. svojega mnenja si ne upa naglas povedati pred drugimi, javno
SSKJ²
naglásek -ska m (ȃ)
zastar. naglas1naglasek je na zadnjem zlogu / govoriti slovensko s češkim naglaskom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
naglásen -sna -o prid. (ā)
nanašajoč se na naglas: naglasno mesto / naglasno znamenje
 
jezikosl. mešani, nepremični naglasni tip; lit. naglasni metrični sistem
SSKJ²
naglasíti -ím dov., naglásil (ī í)
1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede
2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil
    naglašèn -êna -o:
    liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni
     
    jezikosl. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik
SSKJ²
naglasoslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za naglasoslovje: naglasoslovec je v razpravi proučil aktualna vprašanja slovenskega pravorečja
SSKJ²
naglasoslôvje -a s (ȏ)
jezikosl. veda o naglasu:
SSKJ²
naglasoslôvka -e ž (ȏ)
strokovnjakinja za naglasoslovje: naglasoslovka se trenutno posveča problematiki govorjenih knjižnih besedil
SSKJ²
naglášanje -a s (á)
glagolnik od naglašati: prepoznal jo je po dolenjskem, srbskem naglašanju / naglašanje lastne pomembnosti
SSKJ²
naglášati -am nedov. (á)
1. izgovarjati izrazito, z naglasom: besede pravilno naglaša; beseda se naglaša na drugem zlogu / dolenjsko, srbsko naglašati
2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: povsod je naglašal svoje zasluge; naglašal je, da zanj stvar ni urejena / članek naglaša pomembnost odkritja / stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza
SSKJ²
naglaševánje -a s (ȃ)
glagolnik od naglaševati: naglaševanje nedoločnika, rodilnika / tonemsko naglaševanje / jezno, patetično naglaševanje besed / naglaševanje njegovih zaslug ni v skladu z resnico
SSKJ²
naglaševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede
 
jezikosl. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom
2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost
    naglašujóč -a -e:
    govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo
    naglaševán -a -o:
    tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela
SSKJ²
naglávek -vka m (ȃ)
knjiž. pokrivalo: nosi čipkast naglavek
SSKJ²
nagláven1 -vna -o prid. (ā)
ki je za na glavo: naglavni nakit; pisane naglavne rute / naglavna svetilka svetilka, ki se nosi na glavi; naglavna uš
SSKJ²
nagláven2 -vna -o prid. (ȃ)
star., navadno v zvezi z greh velik, hud: to je naglavni greh našega časa
SSKJ²
naglavíčki prisl. (ȋ)
nar. vzhodno z glavo navzdol, na glavo: naglavički pasti, zvrniti se
SSKJ²
naglávje -a s (ȃ)
kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bela naglavja redovnic
SSKJ²
naglávka -e ž (ȃ)
bot. rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v klasih, Cephalanthera: dolgolistna, rdeča naglavka
SSKJ²
naglédati se -am se dov., naglêj se in naglèj se naglêjte se, stil. naglédi se naglédite se (ẹ́ ẹ̑)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po gledanju, ogledovanju: ne more se je nagledati / ko se nagleda ene podobe, se zagleda v drugo
SSKJ²
nagléžnjica -e ž (ẹ̑)
nav. mn., arheol. okras za na noge, navadno v obliki obroča; nanožnica: uhani, nagležnjice in zapestnice
SSKJ²
náglica -e ž (ā)
1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili
 
naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel
// v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata
3. ekspr. hitrost1voziti z vratolomno naglico; naglica vetra
SSKJ²
náglič -a m (ȃ)
1. ekspr. nagel, nepremišljen človek: oprosti mu, saj veš, da je naglič
2. zastar. brzovlak: potovati z nagličem
SSKJ²
nágličen -čna -o prid. (ā)
star. hiter: slišal se je samo njegov naglični dih / naglična vožnja
    náglično prisl.:
    naglično napraviti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nágliti -im nedov. (á ȃstar.
1. hiteti: nagliti proti domu / nagliti z delom; ne se tako nagliti
2. biti prehiter, zgoden: včasih nagli, včasih kasni
SSKJ²
naglo... prvi del zloženk, star.
nanašajoč se na nagel: naglokril
SSKJ²
naglódati -am tudi -glójem, tudi naglôdati -am dov., naglódaj naglódajte tudi naglóji naglójite tudi naglôdaj naglôdajte tudi naglodájte; tudi naglodála (ọ́; ó)
z glodanjem načeti, poškodovati: zajec je naglodal drevesca
SSKJ²
nágloma prisl. (āknjiž.
1. hitro, na hitro: nagloma se odločiti; vihar se nagloma poleže
2. nepričakovano, nenadoma: nagloma odpotovati, umreti
SSKJ²
náglost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost naglega; hitrost2naglost njihovega razvoja je presenetljiva / grajal je njihovo nedoslednost in naglost / potrebna je večja naglost v delovanju
// star., v prislovni rabi, s predlogom naglo: z naglostjo se obleči / v naglosti je pozabil tudi klobuk v naglici
2. zastar. hitrost1, brzina: sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost
SSKJ²
naglúh -a -o prid. (ȗ ú)
zastar. naglušen: bil je nagluh
SSKJ²
naglúšen -šna -o prid. (ú ū)
nekoliko gluh: star je že in naglušen; precej naglušna ženska / naglušno uho
SSKJ²
naglúšnost -i ž (ú)
lastnost, stanje naglušnega: zdravnik je ugotovil močno naglušnost / poklicna, prirojena, starostna naglušnost
SSKJ²
nagnáti -žênem dov., stil. naženó (á é)
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico
b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati
c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat
● 
ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež
♦ 
med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur
SSKJ²
nagnéčen -a -o prid. (ẹ̑)
zastar. nagneten, natlačen: stali so nagnečeni na hodniku
SSKJ²
nagnêsti -gnêtem dov., nagnêtel in nagnétel nagnêtla, stil. nagnèl nagnêla (é)
povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so nagnetli v vagone; mladina se takoj nagnete na plesišče / veter je nagnetel oblake nad dolino; dogodki so se nagnetli, da so jim komaj sledili
    nagnetèn -êna -o:
    vlak je bil nagneten z vojaki; ob ograji nagnetena množica se je poslavljala
SSKJ²
nagnétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
ekspr. grmaditi, kopičiti: v razpravi nagneta preveč podatkov; za goro se nagnetajo sovražne čete
SSKJ²
nagníl -a -o [nagniu̯prid. (ȋ ī)
knjiž. nagnit: nagnila jabolka
SSKJ²
nagníti1 -gníjem dov. (í īnavadno kot deležnik na -l
1. postati nekoliko gnil: sadje je že nagnilo
2. ekspr. postati nekoliko pokvarjen, malovreden, slab: moralno si nagnil
    nagnít -a -o:
    nagnit les; nagnite češnje; nagnita družba; nagnito življenje
SSKJ²
nagníti2 in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ī á; á)
1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila
// spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile
2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
// knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme
    nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se
    1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno
    2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo
    ● 
    ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je
    nágnjen -a -o
    1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj
    2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža
    a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna
    b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje
SSKJ²
nagnítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost nagnitega: nagnitost grozdja, zelenjave / ekspr. nagnitost carskega režima; njegova zahrbtnost in notranja nagnitost
SSKJ²
nágnjenje -a s (á)
1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje
// navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje
2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost
3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje
4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam
SSKJ²
nágnjenost -i ž (á)
lastnost, značilnost nagnjenega: nagnjenost čela, ploskve / nagnjenost k varčevanju, razuzdanemu življenju / nagnjenost k določenim boleznim / spolna nagnjenost do oseb istega spola
SSKJ²
nagnòj -ôja in nagnój -a m (ȍ ó; ọ̑)
bot. grm ali drevo z rumenimi metuljastimi cveti v grozdih, Laburnum: nagnoj je že vzcvetel; vejica nagnoja
SSKJ²
nagnojíti -ím dov., nagnójil (ī í)
pognojiti: njivo so že nagnojili
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nagnúsen -sna -o prid. (ú ū)
ekspr. gnusen: nagnusna gosenica, stenica; nagnusna rana / izmij si obraz, ker si videti nagnusen / nagnusno ravnanje
SSKJ²
nagnúsnež -a m (ȗ)
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim nagnusnežem nočem imeti stikov
SSKJ²
nagnúsnik -a m (ȗ)
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: ta nagnusnik bi pojedel tudi krastačo
SSKJ²
nagnúsnost -i ž (ú)
ekspr. gnusnost: nagnusnost zločina / kdo je naredil to nagnusnost
SSKJ²
nagóbčnik -a m (ọ̑)
priprava v obliki mreže, ki se da živali na gobec, da ne more gristi, jesti: natakniti kravi, psu nagobčnik; pasji, volovski nagobčnik
 
ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje
SSKJ²
nagobezdáti -ám dov. (á ȃ)
nizko reči, povedati: kar je nagobezdal o njem, je vse laž
SSKJ²
nagóda -e ž (ọ̑star.
1. dogodek, pripetljaj: spominja se nagode, pri kateri so bili trije ubiti / o vsakem sosedu ve kako nagodo / čudna, neverjetna nagoda naključje
2. dejanje, ravnanje, navadno neprimerno: zmeraj je pripravljen za kako nagodo / ta šala je njegova zadnja nagoda
SSKJ²
nagódba -e ž (ọ̑)
zastar. pogodba, dogovor: podpisati nagodbo; mednarodna nagodba / skleniti nagodbo
 
zgod. hrvaško-ogrska nagodba dogovor iz leta 1868, s katerim sta Hrvaška in Ogrska uredili medsebojne državnopravne odnose
SSKJ²
nagódek -dka m (ọ̑)
star. dogodek, pripetljaj: aktualni dnevni nagodki / zabaval jih je s pripovedovanjem svojih nagodkov
SSKJ²
nagodíti -ím dov., nagódil (ī í)
zastar. narediti: nehote sem to nagodil / grdo so mu jo nagodili; v šoli večkrat kakšno nagodi
    nagodíti se nav. 3. os., zastar.
    zgoditi se, pripetiti se: marsikaj se lahko še nagodi
SSKJ²
nagódoma prisl. (ọ̑)
knjiž. po naključju, slučajno: jamo so odkrili čisto nagodoma
SSKJ²
nagôltati se -am se [nagou̯tati sedov. (ó)
ekspr. najesti se: nagoltali so se pečenke in slaščic
SSKJ²
nagomílati -am dov. (ȋ)
ekspr. nakopičiti, nagrmaditi: nagomilati kup lesa; na morskem dnu so se nagomilale hišice mrtvih polžev
SSKJ²
nagomíliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. nakopičiti, nagrmaditi: nagomiliti kup drv, predmetov; skale so se nagomilile na dnu brezna / pred vrati se je nagomililo veliko radovednežev nagnetlo
SSKJ²
nagòn -ôna m (ȍ ó)
1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu
2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo
SSKJ²
nagónski -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa; nagonski strah; nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človek
    nagónsko prisl.:
    nagonsko čutiti, sovražiti; nagonsko je planil pokonci
SSKJ²
nagónskost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost nagonskega: nagonskost gibov / človekova nagonskost
SSKJ²
nagónstvo -a s (ọ̑)
zastar. nagonskost: nagonstvo prvotnih ljudstev
SSKJ²
nagoréti -ím dov., nagôrel (ẹ́ í)
nekoliko ogoreti: ob požaru so nosilni tramovi le nagoreli / počakaj, da premog nagori začne goreti
SSKJ²
nagornják -a m (á)
1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka
2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nágost -i ž (á)
nagota: nagost telesa
SSKJ²
nagósti -gódem dov., nam. nagóst in nagòst (ọ́)
zagosti: hudo mu je nagodel; spet ti jo hoče nagosti
SSKJ²
nagostíti -ím dov., nagóstil; nagoščèn (ī í)
knjiž., zastar. pogostiti, postreči: lepo jih je nagostila
    nagostíti se nav. ekspr.
    dobro se najesti in napiti: nagostili in nazabavali so se
SSKJ²
nagóstnost -i ž (ọ̑)
knjiž. pogostnost, gostota: nagostnost organskih delcev v plasteh usedlin
SSKJ²
nagósto in na gósto prisl., piše se narazen (ọ̑)
izraža razvrščenost v majhnih medsebojnih presledkih: tam stojijo hiše bolj na gosto; na gosto posajene rože / na gosto popisana stran stran, na kateri so besede, vrste tesno skupaj; z zvezdami na gosto posuto nebo / dež pada na gosto; krogle so švigale zelo na gosto
 
nar. nagosto odhajati od doma pogosto
// izraža razvrščanje v majhnih medsebojnih presledkih: na gosto saditi; žito na gosto sejati / na gosto popisati list
SSKJ²
nagôta -e ž (ó)
1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje
// ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto
2. knjiž. neprikritost, očitnost: v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti
● 
ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je
SSKJ²
nagovárjanje -a s (ȃ)
glagolnik od nagovarjati: nagovarjanje mimoidočih; nagovarjanje z imenom / nagovarjanje h kaznivemu dejanju
SSKJ²
nagovárjati -am nedov. (ȃ)
1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: domov grede je nagovarjal tega in onega; spoštljivo koga nagovarjati / nagovarja ga z gospod
2. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: hujskali so jih in nagovarjali k dezerterstvu; nagovarjali so ga, naj se jim pridruži
SSKJ²
nagôvor -a m (ȏ)
beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči nagovor; nagovor v angleščini / vljudnostni nagovor; kolega, gospod in drugi nagovori
// govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče: nagovoru so sledile zdravice; v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost nagrajenih del
SSKJ²
nagôvoren -rna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na nagovor: nagovorna oblika lirskega teksta
SSKJ²
nagovoríti -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ī í)
1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je z gospod / nagovoril je vse navzoče pozdravil
2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu
● 
knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal
    nagovoríti se 
    zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem
    nagovorjèn -êna -o:
    biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril
SSKJ²
nagovorjênec -nca m (é)
kdor je nagovorjen, ogovorjen: nagovorjenec je za hip pomolčal, nato pa spregovoril
SSKJ²
nagovorjênka -e ž (é)
ženska, ki je nagovorjena, ogovorjena: nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila
SSKJ²
nagrábek -bka m (ȃ)
kar se nagrabi: nagrabek sena
SSKJ²
nagrabíti in nagrábiti -im, in nagrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
z grabljenjem priti do določene količine česa: ves dan so grabili, pa so le malo nagrabili; nagrabiti voz listja
// ekspr. s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa: nagrabiti bogastvo, denar; nagrabil si je veliko premoženje
    nagrábljen -a -o:
    nagrabljeno seno je namočil dež; nagrabljen denar
SSKJ²
nagráda -e ž (ȃ)
1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago
// kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar
SSKJ²
nagráden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nagrado: nagradni natečaj, razpis; nagradna križanka, uganka; nagradno tekmovanje / nagradno žrebanje / nagradni dopust; nagradno potovanje / nagradni kupon
SSKJ²
nagradítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od nagraditi: dobiti čestitke ob nagraditvi / nagraditev najboljših del
SSKJ²
nagradíti -ím dov., nagrádil (ī í)
1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem
// dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo
2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva
● 
ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi
    nagrajèn -êna -o:
    nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom
SSKJ²
nagrájanje -a s (á)
knjiž. nagrajevanje: nagrajanje umetnikov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nagrájati -am nedov. (á)
knjiž. nagrajevati: nagrajati umetnike, znanstvenike; bogato, velikodušno nagrajati / nagrajati s ploskanjem
SSKJ²
nagrajênec -nca m (é)
kdor dobi nagrado: čestitati nagrajencu; razglasiti nagrajence / nagrajenci natečaja, tekmovanja / Nobelov, Prešernov nagrajenec / ta film je letošnji nagrajenec
SSKJ²
nagrajênka -e ž (é)
ženska, ki dobi nagrado: čestitati nagrajenki / Nobelova nagrajenka za literaturo
SSKJ²
nagrajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od nagrajevati: nagrajevanje znanstvenikov / kriteriji za nagrajevanje umetniških del / nagrajevanje po delu, učinku
SSKJ²
nagrajeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem
// dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti
2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati
    nagrajeván -a -o:
    to delo ni primerno nagrajevano
SSKJ²
nagrávžen -žna -o prid. (á ā)
nižje pog. ogaben, gnusen: umazana, nagravžna voda / nagravžno dejanje
SSKJ²
nagrbánčenost -i ž (ȃ)
značilnost nagrbančenega: nagrbančenost kože
SSKJ²
nagrbánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: zamišljeno je nagrbančila čelo; v starosti se koža nagrbanči / zaradi suše so se kaktusi nagrbančili
    nagrbánčen -a -o:
    nagrbančen obraz; koža je bila nagrbančena kakor jabolko spomladi
SSKJ²
nagŕbati -am dov. (r̄ ȓ)
star. nagrbančiti: nagrbati čelo; prsti so se nagrbali od luga
    nagŕban -a -o:
    starka je nagrbana kot suha hruška; nagrbana lica
SSKJ²
nagŕbiti -im dov. (ŕ ȓ)
1. dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: nagrbiti hrbet; mačka se je nagrbila
2. star. nagrbančiti: nagrbiti čelo / strah mu je nagrbil kožo
    nagŕbljen -a -o:
    nagrbljen hrbet; nagrbljen obraz
SSKJ²
nagrdíti -ím dov., nagŕdil (ī í)
knjiž. skaziti, iznakaziti: bolezen ji je nagrdila obraz
SSKJ²
nagrebéniti -im in nagrebeníti -ím dov., nagrebénil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
1. dati čemu obliko grebena, grebenov: veter je nagrebenil morje; valovi so se nagrebenili
2. nagrbiti: pes je nagrebenil hrbet in jezno zarenčal
SSKJ²
nagrêbsti -grêbem dov., nagrébel nagrêbla; nagrêben (é)
z grebenjem priti do določene količine česa: nagrebla je pest kamenčkov / nagrebsti kup žerjavice
SSKJ²
nagreníti -grénem dov. (ī ẹ́)
knjiž., zastar. nagrebsti, nagrabiti: nagreniti žerjavico na kup
SSKJ²
nagrísti -grízem dov. (í)
1. z grizenjem načeti: nagristi jabolko; miši so nagrizle zelje
2. ekspr. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: kemikalije lahko nagrizejo kovino
 
ekspr. spomenike je že nagrizel zob časa zaradi starosti začenjajo razpadati
    nagrízen -a -o:
    nagrizena čokolada; od črvov nagrizena vrata
SSKJ²
nagrizováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z grizenjem načenjati: miši nagrizujejo sadje
2. ekspr. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: žveplena kislina nagrizuje železne kotle
SSKJ²
nágrlin -a m (á)
nar. nagelj: gojiti, trgati nagrline / šopek rdečih nagrlinov
SSKJ²
nagrmáditi -im dov. (ā ȃ)
z grmadenjem spraviti skupaj: kamenje v dolini so nagrmadili hudourniki; pren., ekspr. nagrmaditi goro dokazov; nagrmaditi si bogastva
    nagrmáditi se 
    priti kam, pojaviti se kje v veliki količini: v skladiščih se nagrmadijo zaloge blaga / ob kiosku se je nagrmadilo veliko ljudi; pren., ekspr. težke skrbi so se nagrmadile nanjo
    nagrmáden -a -o:
    na bregu nagrmadene ledene plošče; soba je nagrmadena z dragocenim pohištvom
SSKJ²
nagrméti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. zelo glasno, hrupno priti: v hišo so nagrmeli vojaki
    nagrméti se 
    reči, povedati veliko takega, kar človeka vznemirja, razburja: dovolj sem se nagrmel proti takemu ravnanju
SSKJ²
nagrníti in nagŕniti -em dov. (ī ŕ)
nar. nagrebsti, nasuti: nagrni še malo zemlje k roži / nagrnila je skledo fižola z mize
    nagrníti se in nagŕniti se knjiž.
    zgrniti se: vsi so se nagrnili na prvo predstavo; nagrniti se k vratom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nagróben -bna -o prid. (ọ̑)
ki je na grobu: nagrobni kamen, spomenik; nagrobna plošča / nagrobni govor je imel rektor univerze / nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku
SSKJ²
nagróbnica -e ž (ọ̑)
1. knjiž. žalostinka: vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico
 
star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor
2. zastar. roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice
SSKJ²
nagróbnik -a m (ọ̑)
1. spomenik na grobu: postaviti nagrobnik očetu; sklesati nagrobnik; kamnit, marmornat nagrobnik; pren., ekspr. v tej zbirki je pesnik postavil nagrobnik svoji ljubezni
2. knjiž. nagrobni napis: sestaviti nagrobnik
SSKJ²
nagromáditi -im dov. (á ȃ)
zastar. nagrmaditi: reka je nagromadila kup vejevja / na trgu se je nagromadilo mnogo ljudstva
SSKJ²
nagubánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: nagubančiti čelo; koža na vratu se mu je nagubančila
    nagubánčen -a -o:
    nagubančen obraz
SSKJ²
nagúbanost -i ž (ū)
značilnost nagubanega: nagubanost kože / zmerna nagubanost zaves
SSKJ²
nagúbati -am dov. (ū)
narediti gube: skrbi so mu nagubale obraz / nagubati blago, zavese / pri sedenju se ji obleka naguba zmečka
    nagúban -a -o:
    nagubana koža; nagubano čelo; rada nosi nagubana krila
     
    geogr. nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
SSKJ²
nagúliti se -im se dov., nagúlila se in nagulíla se (ú)
šol. žarg. naučiti se mehanično, brez razumevanja: zgodovino se je nagulil, ker bo vprašan / naguliti se na pamet / si se že nagulil za izpit naučil, naštudiral
SSKJ²
nahahljáti se -ám se dov. (á ȃ)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hahljanju: nahahljati se v veseli družbi
SSKJ²
nahajalíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine: najti, odkriti nahajališče; premogova, rudna nahajališča; nahajališče živega srebra / nahajališče nafte, plina / odpreti, pripraviti nahajališče / debelina, nagib nahajališča plasti, sloja
// publ. kraj, prostor, kjer je, obstaja kaj sploh: odkriti nahajališče amfor, fosilov / na zemljevidu je zaznamoval svoje trenutno nahajališče / nahajališče narcis, rakov / znana nahajališča iz neolitika najdišča
SSKJ²
nahájanje -a s (ȃ)
glagolnik od nahajati: iskanje in nahajanje novih izraznih možnosti / zanikati nahajanje tujcev v mestu
SSKJ²
nahájati -am nedov. (ȃ)
publ. imeti: v tem dejstvu nahaja neizpodbitne dokaze; ta človek nahaja zelo dober odziv v družbi / tam zmeraj nahaja zveste poslušalce
// večkrat najti: na bojišču je nahajal najrazličnejše orožje; iskati in nahajati / kritika nahaja v drami tudi motiv upora odkriva, vidi
    nahájati se publ., s prislovnim določilom
    biti sem: v knjigi se nahajajo napake; v gorah nahajamo sneg / predsednik se nahaja v pisarni / nahajam se pred odločilnim obdobjem
    nahajajóč -a -e:
    braniti mesto, nahajajoče se v nasprotnikovem obroču
SSKJ²
náhija -e ž (á)
v fevdalni Turčiji manjša upravna enota: beograjska nahija
SSKJ²
nahítro in na hítro prisl., piše se narazen (ī)
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko je šla mimo, ga je na hitro pogledala; na hitro pojesti
// izraža, da se dejanje zgodi nepričakovano ali v nepričakovano kratkem času: na hitro se odločiti, poročiti; na hitro umreti
// nav. ekspr. izraža, da je dejanje zaradi prehitrega delanja, opravljanja manj kvalitetno: na hitro izdelati; nalogo sem samo na hitro pregledal; na hitro pripravljen nastop
SSKJ²
nahítroma prisl. (ȋ)
na hitro: nahitroma narejeno delo
SSKJ²
nahladíti se -ím se dov., nahládil se; nahlajèn (ī í)
nekoliko se prehladiti: spet se je nahladil in začel kašljati
SSKJ²
nahlastáti se -ám se dov. (á ȃknjiž.
1. nadihati se: komaj se je nahlastal svežega zraka
2. najesti se: merjasec se je nahlastal želoda
SSKJ²
náhod -óda in -a m (á ọ́, á)
vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj: dobiti, imeti nahod
 
med. seneni nahod bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; vet. nalezljivi nahod kuncev nalezljivo vnetje nosne sluznice kuncev
SSKJ²
nahóden -dna -o prid. (ọ́ ọ̑)
ki ima nahod: nahoden človek; ničesar ne voha, ker je nahoden / ekspr. nahoden nos
SSKJ²
nahodíti se -hódim se dov., nahójen (ī ọ́)
1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hoji: ko se nahodi, spet sede k pisalni mizi / hitro si se nahodila
2. v hoji, hojenju doseči veliko, preveliko mero: zelo smo se nahodili; za danes si se dovolj nahodil / od goric do sem se kar nahodiš
● 
ekspr. ta se je pa nahodil po sodiščih imel je veliko opraviti s sodišči
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nahódnež -a m (ọ̑)
ekspr. kdor ima (pogosto) nahod: kašljavec in nahodnež
SSKJ²
nahódnost -i ž (ọ́)
stanje nahodnega človeka: zaradi nahodnosti ni zaznaval vonja
SSKJ²
nahraníti1 in nahrániti -im dov. (ī á ā)
privarčevati: v treh letih je kar precej nahranil; nahraniti si potrebno vsoto denarja
SSKJ²
nahraníti2 in nahrániti -im, in nahrániti -im dov. (ī á ā; á ā)
s hranjenjem napraviti koga sitega: mati je nahranila otroka; nahraniti lačnega; nahraniti se s kruhom, mlekom; pren., ekspr. nahraniti koga z obljubami
 
knjiž. skrbeti mora za več ljudi, kakor jih morejo nahraniti njegove stare roke jih more preživljati, vzdrževati
SSKJ²
nahrápati -am dov. (ȃ)
zastar. ohrapaviti: nahrapati površino
SSKJ²
nahŕbten -tna -o prid. (ȓ)
ki se nosi, prenaša na hrbtu: nahrbtna škropilnica; nahrbtna šolska torba
SSKJ²
nahŕbtnik -a m (ȓ)
vreči podobna priprava z naramnicami za prenašanje na hrbtu: odložiti, zavezati nahrbtnik; zložiti v nahrbtnik
SSKJ²
nahŕbtnikar -ja m (ȓ)
popotnik, turist z nahrbtnikom: mafijci pustijo nahrbtnikarje pri miru, saj jim tistih nekaj ukradenih dolarjev ne bi dosti pomagalo; potovati kot nahrbtnikar
SSKJ²
nahrulíti in nahrúliti -im dov. (ī ú)
grobo, glasno ozmerjati, ošteti: odposlance je nahrulil in nagnal; nahrulil jo je, zakaj ni prišla; nahruliti koga kot psa zelo
SSKJ²
nahruméti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. zelo glasno, hrupno priti: voda je nahrumela v dolino / v dvorano so nahrumeli poslušalci
    nahruméti se 
    reči, povedati veliko takega, kar koga vznemirja: upam, da si se že nahrumel
SSKJ²
nahúditi -im tudi nahudíti -ím dov., nahúdil (ú ȗ; ī í)
star. narediti, storiti kaj hudega: to ti je ona nahudila / tudi zima jim ne more nič nahuditi
    nahúditi setudi nahudíti se
    razjeziti se: oče se je zelo nahudil nad njim
SSKJ²
nahújskati -am dov. (ȗ)
spodbuditi k dejanjem, slabim, škodljivim za družbo: nahujskati ljudi proti komu; nahujskali so vojake k uporu
    nahújskan -a -o:
    nahujskani kmetje; to je storil, ker je bil nahujskan
SSKJ²
nahúkati -am dov. (ȗ)
s hukanjem ogreti: nahukati premrle prste
 
ekspr. dosti se je nahukal to zimo velikokrat ga je zeblo
SSKJ²
nahúkniti -em dov. (ú ȗ)
zastar. z izdihom zraka orositi, ovlažiti: nahukniti zrcalo
SSKJ²
nahvalíti in nahváliti -im dov. (ī á)
izraziti dovolj, veliko hvale, priznanja: ne morejo ga nahvaliti; ti se nahvalijo med seboj
SSKJ²
naigráti se -ám se dov. (á ȃ)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po igranju: na travniku so se otroci naskakali in naigrali / ekspr. ko se bo naigrala s teboj, te bo zapustila / noče več kartati, se je že naigral
SSKJ²
naíva -e ž (ȋpog.
likovna umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: njegovo slikarstvo je nekakšna mešanica nadrealizma, kubizma in ruske naive; mojstri klasične naive; slika v stilu naive
SSKJ²
naívec -vca m (ȋ)
um. slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: hrvaški, slovenski naivci; skulpture, slike naivcev / slikar naivec
SSKJ²
naíven -vna -o prid. (ȋ)
1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven
// nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost
2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača
♦ 
filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
    naívno prisl.:
    naivno govoriti, verjeti; naivno odkrit človek
SSKJ²
naívka -e ž (ȋ)
1. gled. igralka, ki igra vloge naivnih ženskih značajev: naivka in karakterna igralka / igrati naivko
2. naivna ženska: goljuf je imel uspeh zlasti pri naivkah
3. um. slikarka, umetnica, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: razstava naivke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
naívnež -a m (ȋ)
ekspr. naiven človek: to more verjeti samo kak naivnež; biti velik naivnež / bili so naivneži, zato so jih kmalu odkrili
SSKJ²
naívnica -e ž (ȋ)
ekspr. naivna ženska: to more verjeti samo kaka naivnica
SSKJ²
naívnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost naivnega: ta izjava kaže njegovo naivnost; dekliška, otroška naivnost / v svoji naivnosti je vse verjela / ekspr. slika je polna prisrčne naivnosti / ekspr. posoditi komu toliko denarja na lepe besede je velika naivnost
SSKJ²
naizúst in na izúst prisl. (ȗ)
star. na pamet: učiti se, znati naizust / zastar. prej je le tako naizust govoril
SSKJ²
naj1 vez.
1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki z izražanjem želje ali zahteve dopolnjuje nadrednega
a) glede na predmet: nagovarjajo me, naj se umaknem; pusti ga, naj vpije / mama pravi, (da) naj spotoma obiščem teto
b) glede na prilastek: mnenja smo, naj odstopi; dal mi je znamenje, naj ga počakam
2. pog., v namernih odvisnih stavkih za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka; da2fanta skrij, naj ga nihče ne vidi; pojdi k sestri, naj ti zašije srajco
3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo tako ali drugače, naprej moramo; naj se je tudi spozabil, jaz ga ne obsojam; kupil ga bom, naj stane, kar hoče; stori svojo dolžnost, pa naj se svet podre; naj bi me stokrat vprašal, ne bi mu povedal
4. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: naj le ona odide, brž bo vse drugače; naj te kdo sliši, pa bo zamera / naj bi meni to rekel, jaz bi mu že pokazal
5. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire: naj bo blago dobro ali slabo, kupil ga bom; prim. najsibo
SSKJ²
naj2 členica
I. s povednim naklonom
1. 3. os. za izražanje
a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na policiji; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot vzklik vrag naj ga vzame
b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me
c) v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš
2. 1. os. za izražanje
a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost
b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen
II.
s pogojnim naklonom za izražanje
a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev
b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake
c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice
● 
ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.:, knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj
SSKJ²
nàj... tudi náj... predpona v sestavljenkah (ȁ; ȃ)
za tvorbo presežnikov iz primernikov: najhitrejši konji; najlepše se ti zahvalim / zdaj je gozd najbolj zelen; postavil se je najbolj spredaj / izbrala je samo najlepše
// s samostalniškim izrazom za izražanje najvišje stopnje zaželene lastnosti, kakovosti tega, kar je pomen osnovne besede: najdestinacija in naj destinacija, najpopevka in naj popevka
// ekspr., s pridevniškim ali prislovnim izrazom, ki nima primernika za izražanje najvišje stopnje: najprvi, najzadnji, najnazadnje; sam.:, ekspr. hotela je imeti najdražje, najlepše obleke, vse samo naj, naj
SSKJ²
najáda -e ž (ȃ)
v grški mitologiji nimfa, ki živi v vodi: kipi najad; najade in tritoni
SSKJ²
najáva -e ž (ȃ)
glagolnik od najaviti: priti brez predhodne najave / najave za nočne pristanke letal
SSKJ²
najáviti -im dov. (á ȃ)
narediti, da je prihod koga vnaprej znan: odprl je vrata in ga najavil; glasno najaviti gosta; najavil se mu je že teden dni prej
// narediti, da postane kaj vnaprej znano: na seji je najavil svoj odstop; najaviti zanimivo predavanje
    najávljen -a -o:
    ni ga sprejel, ker ni bil najavljen
SSKJ²
najávljanje -a s (á)
glagolnik od najavljati: najavljanje programa
SSKJ²
najávljati -am nedov. (á)
delati, da postane prihod koga vnaprej znan: najprej so jih najavljali pri tajnici
// delati, da postane kaj vnaprej znano: napovedovalec je najavljal spored; pren., knjiž. pomlad se je že najavljala
SSKJ²
najbolj gl. bolj1
SSKJ²
nàjbrž tudi nájbrž člen. (ȁ; ȃ)
1. izraža precejšnjo verjetnost: pozvonilo je, najbrž je poštar; truden si in najbrž tudi lačen; podobnih primerov je najbrž še veliko; govoril je zmedeno, da najbrž sam ni vedel kaj / vrne se kmalu, če nocoj ne, pa jutri, najbrž
// izraža približnost povedanega: do tja je najbrž tri ure vožnje
2. izraža (zadržano) pritrjevanje: boš prišel jutri? Najbrž; on bo opravil najboljše od vseh. Najbrž res
3. poudarja nasprotno trditev: kdo me bo ustrahoval, najbrž ti, ki te nič ni
SSKJ²
nàjbrže tudi nájbrže člen. (ȁ; ȃ)
star. najbrž: najbrže je res tako, kakor praviš; kako je umrl, ne vemo in najbrže nikoli ne bomo izvedeli
SSKJ²
nájdba -e ž (ȃ)
1. najdeni predmet, zlasti iz starejšega zgodovinskega obdobja: datirati, proučevati najdbo; dragocena, zanimiva najdba / antična, neolitska najdba / arheološka najdba
 
arheol. depojska najdba
2. glagolnik od najti: prijaviti, sporočiti najdbo; najdba bronaste sekire; najdba zaklada / star. najdba kraške jame odkritje
SSKJ²
nájdenček -čka m (ȃ)
najden otrok, ki so ga neznani starši izpostavili, zapustili: posvojiti najdenčka / ko je bil star dvajset let, je zvedel, da je najdenček
SSKJ²
nájdenec -nca m (ȃ)
knjiž. najdenček: dati najdenca v rejo
// kdor je najden: najdenec je izjavil, da je prebil na otoku pet let
SSKJ²
najdenína -e ž (í)
1. nagrada za najdeni in lastniku vrnjeni predmet: dati, izplačati najdenino
2. knjiž. najdba: o njihovem življenju sklepajo le po najdeninah / arheološke najdenine / dragoceno najdenino je vrnil lastniku
SSKJ²
najdeníšnica -e ž (ȋ)
zavod za najdenčke: misijonarke vodijo bolnišnico in najdenišnico
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
nájdenje -a s (ā)
glagolnik od najti; najdba: najdenje ukradene umetnine / najdenje pravilne rešitve / najdenje lastnega jaza
// knjiž. ugotovitev, odkritje: razlagati človeško psiho, njene blodnje in najdenja
SSKJ²
nájdenka -e ž (ȃ)
najden otrok ženskega spola, ki so ga neznani starši izpostavili, zapustili: posvojiti najdenko
SSKJ²
najdévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od najdevati: neutrudno iskanje in najdevanje nove likovne govorice
SSKJ²
najdévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. večkrat najti: pogosto je na cesti najdeval letake / režiser najdeva v sodobnem svetu nasilje in brezperspektivnost ugotavlja, odkriva / najdevati se pred kinom
SSKJ²
najdíšče -a s (í)
1. arheol. kraj, prostor, kjer se najde predmet, zlasti iz starejšega zgodovinskega obdobja: poimenovati kulturo po najdišču; karta najdišč / neolitsko, slovansko najdišče / arheološko najdišče
2. knjiž. kraj, prostor, kjer se najde kaj sploh: najdišče gob, medu / rudno najdišče nahajališče / najdišče starih besed
SSKJ²
najdíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na najdišče: najdiščni prostor / najdiščni podatek
SSKJ²
najdítelj -a m (ȋ)
kdor najde kaj izgubljenega, pozabljenega: najditelj je izročil uro lastniku; najditelj aktovke, psa / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
SSKJ²
najdíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki najde kaj izgubljenega, pozabljenega: poklicala ga je poštena najditeljica denarnice
SSKJ²
najédati -am nedov. (ẹ́)
povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: rja najeda kovino; raztopina najeda tkanino; pren., ekspr. dvomi ga najedajo; vojna najeda njegovo zdravje
SSKJ²
najédkati -am dov. (ẹ̑)
z jedkanjem načeti, poškodovati: v vodi raztopljene snovi so najedkale kovinske dele / najedkati kliše izjedkati
SSKJ²
najèm -éma m (ȅ ẹ́)
glagolnik od najeti: pogajati se o najemu ladje, prostorov / pooblastilo za najem posojila / dati, vzeti hišo v najem; imeti gostilno, posestvo v najemu
SSKJ²
najemálec -lca [najemau̯ca in najemalcam (ȃ)
knjiž. najemnik: najemalec se je sprl z lastnikom hiše
SSKJ²
najémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od najemati: najemanje hiš / najemanje posojil / najemanje delavcev
SSKJ²
najémati -am nedov. (ẹ̑)
delati, da kaj za plačilo prehaja v začasno uporabo koga: turisti najraje najemajo sobe ob morju / po vsej vasi je najemal vozove, pa jih ni dobil / najemati posojila
// večkrat dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: delavce najemajo samo ob žetvi in trgatvi
SSKJ²
najémen -mna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na najem, najemanje: določiti najemno dobo; ima samo najemno pravico / najemna pogodba / najemne sobe, zgradbe / najemni delavec
SSKJ²
najémnica -e ž (ẹ̑)
ženska ali ustanova, ki kaj najame: najemnica stanovanja / najemnica gostilne, hotela, lokala / občina je postala najemnica obeh stavb
SSKJ²
najémnik -a m (ẹ̑)
1. kdor kaj najame: ker najemnik ni plačal najemnine, mu je lastnik odpovedal stanovanje; najemnik stanovanja / najemnik gostilne, kmetije
2. kdor za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: ob žetvi so si pomagali z najemniki
// v nekaterih državah vojak, ki za plačilo stopi v vojsko: pehoto so v glavnem sestavljali najemniki; redni vojaki in najemniki / vojaški najemnik
SSKJ²
najemnína -e ž (ī)
plačilo za začasno uporabo česa: najemnina je majhna, visoka; plačati, zvišati najemnino; letna, mesečna najemnina; najemnina za avto, stanovanje / najemnina za kmetijo
 
ekon. ekonomska najemnina ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek
SSKJ²
najemnínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na najemnino: najemninski obrok / najemninski spor
SSKJ²
najémniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na najemnike: najemniška hiša, soba; najemniška zemlja / pehotna najemniška oprema; najemniška plača / najemniška vojska / najemniško razmerje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
najémništvo -a s (ẹ̑)
stanje, življenje najemnikov: odkupil je posestvo in se rešil najemništva / ukiniti vojaško najemništvo
SSKJ²
najemodajálec -lca [najemodajau̯ca in najemodajalcam (ȃ)
publ. kdor da kaj v najem: najemodajalec in najemojemalec moreta sporazumno spremeniti pogodbo
SSKJ²
najemojemálec -lca [najemojemau̯ca in najemojemalcam (ȃ)
publ. kdor kaj najame; najemnik: najemojemalec je dolžen plačati najemnino do petega v mesecu
SSKJ²
najémščina -e ž (ẹ̑)
star. najemnina: redno plačevati najemščino / od gostilne dobiva visoko najemščino / imeti prostor v najemščini v najemu
SSKJ²
najésti -jém dov., 2. mn. najéste, 3. mn. najedó tudi najêjo; najêj in najèj najêjte; najédel najédla, stil. najèl najéla (ẹ́)
povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je najedla ograjo
    najésti se 
    1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, jedi: najedli so se in odšli; najesti se kruha, žgancev; zelo, do sitega se najesti / pog.: zasluži toliko, da se lahko vsak dan naje; v tej restavraciji so se skoraj zastonj najedli so malo plačali za hrano
    2. ekspr. naveličati se: vsi so se ga že najedli, ker je preveč vsiljiv / najesti se glasbe, vedno istih zgodb
SSKJ²
najéti -jámem stil. nájmem dov., najêmi najemíte, stil. nájmi najmíte; najél; nam. najét in najèt (ẹ́ á, á)
napraviti, da kaj za plačilo preide v začasno uporabo koga: najeti hišo, stanovanje; najeti ladjo, letalo; klub je najel telovadnico za dve uri tedensko / najeti zemljo / najeti posojilo
// dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: najeti delavca, godca; najeti odvetnika; najel ga je za dva meseca; kriči, kot bi ga kdo najel zelo
    najét -a -o:
    najet delavec; najeta soba / najeti vojak v nekaterih državah vojak, ki za plačilo stopi v vojsko
SSKJ²
najétje -a s (ẹ̑)
knjiž. glagolnik od najeti: preklicati najetje apartmaja / pogoji za najetje posojila / imeti težave z najetjem voznika
SSKJ²
najézdnica -e ž (ẹ̑)
nav. mn., zool. najezdnik
SSKJ²
najézdnik -a m (ẹ̑)
nav. mn., zool. žuželke, ki ležejo jajčeca v ličinke drugih žuželk in jih tako izkoriščajo kot gostitelje, Ichneumonidae: različne vrste najezdnikov; ličinke najezdnikov v bubah in gosenicah / lesni najezdnik
SSKJ²
najezíti se -ím se dov., najézil se (ī í)
v jezi, jezenju doseči veliko, preveliko mero: največ se je najezil nad najstarejšim / ko so se najezili, so se začeli dogovarjati
SSKJ²
najéženost tudi naježênost -i ž (ẹ̑; é)
značilnost, stanje naježenega: naježenost dlake; naježenost od mraza, strahu / ekspr. njegova naježenost jo je prizadela
SSKJ²
najéžiti -im tudi naježíti -ím dov., najéži; najéžil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: pes naježi dlako in pokaže zobe / naježiti obrvi namrščiti
    najéžiti setudi naježíti se
    1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mački se je naježila dlaka; ekspr. od strahu so se mu naježili lasje / mačka se je naježila in zapuhala; pren., ekspr. dolge sulice vojakov so se naježile proti sovražniku
    2. ekspr. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo: ob teh besedah se je ves naježil / kaj si se tako naježila proti njemu
    najéžen -a -o tudi naježèn -êna -o:
    naježen pes; dlako ima vso naježeno; prisl.: gledal je naježeno in sovražno
SSKJ²
nájga -e ž (ȃ)
nar. vzhodno ostanek vina (v sodu): tudi najgo so že popili; motna najga
// ostanek česa tekočega sploh: kuhar ima v kotlu samo še najgo
SSKJ²
nájin -a -o zaim. (ȃ)
1. izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe: najin dom / najini srci
2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: najin strah se ni uresničil
// izraža razmerje med to dvojico in okolico: najina sreča
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: najin otrok; najini starši / najin prijatelj
4. izraža izhajanje od te dvojice: najin prispevek skupnosti
// izraža medsebojnost: najino srečanje
5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: kdaj odpelje najin vlak; prim. moj, naš
SSKJ²
nájlon -a m (ȃ)
1. tekst. poliamidno vlakno ameriškega izvora: proizvodnja najlona
// tkanina iz teh vlaken: plašč iz najlona
2. poliamidno vlakno sploh: vrv iz najlona; v prid. rabi: najlon nogavice
SSKJ²
nájlonka -e ž (ȃ)
1. nav. mn., pog. najlon nogavica: obula si je najlonke; par najlonk
2. alp. žarg. najlonska plezalna vrv: zvil je najlonko in jo spravil v nahrbtnik
SSKJ²
nájlonski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na najlon: najlonsko vlakno / najlonska mreža, tkanina / najlonske nogavice
SSKJ²
nàjmanj tudi nájmanj in nàjmànj tudi nájmànj prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ)
1. izraža najmanjšo stopnjo; ant. najbolj: biti najmanj lep; on je bil pri nesreči najmanj poškodovan; govoriti najmanj razločno; za tako vreme je obleka, ki je je najmanj škoda / za sina je najmanj skrbel / ekspr. žaliti nisem hotel nikogar, najmanj pa tebe
 
ekspr. napade, kadar najmanj pričakuješ nenadoma, nepričakovano
2. izraža najmanjšo količino ali mero; ant. največ: najmanj mikrobov je našel med ledeniki / najmanj zapraviš, če kupuješ dobro blago
// v členkovni rabi izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: zbralo se jih je najmanj dvesto; izvoz bo dosegel najmanj lansko višino; cene so zrasle za najmanj deset odstotkov / najmanj, kar te lahko čaka, je, da boš plačal globo; drži se, kot da je najmanj general; prim. malo, manj
SSKJ²
nàjmanjkrat tudi nájmanjkrat in nàjmànjkrat tudi nájmànjkrat prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ)
izraža najmanj ponovitev: ti med vsemi najmanjkrat prideš domov
SSKJ²
nàjnaprêj tudi nájnaprêj prisl. (ȁ-ē; ȃ-ē)
star. najbolj spredaj: najnaprej so šli otroci
Število zadetkov: 97669